Jedro

Iz izvedenih dokazov ne izhaja le sum, temveč prepričljivo ugotovljeno dejstvo o naklepnem poskusu tožnika, da si protipravno prilasti toženkine gradbene odre. Vse ugotovljene dejanske okoliščine glede tožnikovega poskusa protipravne prilastitve toženkinih gradbenih odrov utemeljujejo obstoj naklepne hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja v smislu druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Pritožnik zmotno navaja, da bi mu za to dejanje toženka upravičeno podala kvečjemu pisno opozorilo iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je namreč pri pravni kvalifikaciji tega dejanja za hujšo kršitev pravilno upoštevalo tudi, da je tožnik tako ravnal z namenom izvesti krajo, ter da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vodjo linije, kar je od njega terjalo še toliko večjo skrbnost in odgovornost za vestno izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja.

Neuspešno je pritožbeno poudarjanje, da zaradi odsotnosti tožnika z delovnega mesta ni nastala nobena škoda, saj 37. člen ZDR-1 delavcu prepoveduje tudi tista ravnanja, ki bi potencialno lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2023 in da mu mora toženka priznati pravice skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v celoti spregledalo njegovo izpoved. Glede prestavljanja odrov in vključenosti varnostnikov v sporni dogodek obstaja nasprotje v razlogih sodbe. Predmeti, ki so se nahajali v objektu A., so bili odpisani. Tožnik je bil pooblaščen za vstop v ta objekt. V njem se je nahajal zaradi svojih delovnih obveznosti. Nasprotuje ugotovitvi, da je gradbene odre skrivaj pripravljal za odvoz. Posamezne dele gradbenih odrov je zložil v zaključeno celoto zato, da bi pohitril njihovo cenitev in prevoz na B.. Izpoved C. C. potrjuje, da je tožnik želel odre od toženke odkupiti. Iz nalepke z inventarno številko je razviden naziv lastnika inventarja. Sodišče je neutemeljeno ocenilo za lažno izpoved tožnika, da je na odrih pustil listek s svojimi podatki. Paleta v bližini izhodnih vrat, na kateri so bili zloženi odri, še ne dokazuje naklepa odtujitve. Ko sta D. D. in E. E. zvezovala gradbene odre na paleti in bila pri tem zasačena, se tožnik ni nahajal na območju toženke. Sodišče ni obrazložilo ocene o vrednosti gradbenih odrov. Izredne odpovedi ni mogoče graditi le na sumu o delavčevi nameri odtujiti premoženje delodajalca. Tožnik si ni prisvojil nobenega toženkinega predmeta. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka je sodišče utemeljilo le s pavšalnim sklicevanjem na pisno izjavo ene od prič. Ugotavljati bi moralo tudi obstoj elementov kaznivega dejanja poskusa velike tatvine. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo zaključek, da je toženka iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnolog - vodja linije, F. Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

6.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da si je tožnik naklepoma poskušal protipravno prilastiti toženkine gradbene odre, s čimer je storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je pri tej presoji v celoti spregledalo izpoved tožnika. Pri dokazni oceni je ustrezno upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pravilno zaključilo, da je glede na presojo vseh dokazov skupaj in uspeh celotnega postopka izpoved tožnika neprepričljiva.

7.Pritožba zatrjuje nasprotja v razlogih sodbe, ki po oceni pritožbenega sodišča niso podana. Upoštevaje izpovedi prič je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ob inventuri gradbeni odri niso bili na lokacijah, kjer bi morali biti, temveč jih je toženka našla v zaprtem prostoru v pritličju objekta A.. Od tu jih je nato tožnik v okviru očitanega dejanja ob pomoči D. D. in E. E. prestavil v prostor, iz katerega je bil možen izhod (mišljeno: izhod iz objekta A.). Ti razlogi si med seboj ne nasprotujejo, potrjujejo pa tudi pravilnost prvostopenjske ugotovitve, da so bili odri znotraj objekta A. prestavljeni dvakrat. Tudi glede sodelovanja varnostnikov so prvostopenjski razlogi medsebojno skladni. Varnostniki so ob naročeni poostritvi nadzora (namestitev senzorjev gibanja na odre) zaznali gibanje in o tem obvestili vodjo tehnične službe G. G.. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da naj bi varnostniki nato še enkrat zaznali gibanje, kot to zmotno očita pritožba. Iz izpodbijane sodbe izhaja le, da so v nadaljevanju (ko so se tudi sami napotili v objekt A.) zalotili D. D. in E. E. pri zvezovanju gradbenih odrov (in še nekaterih predmetov).

8.Napačno je pritožbeno zatrjevanje, da je bil tožnik pooblaščen za vstop v objekt A.. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je imel dovoljenje le za dostop do prizidka objekta A. (v prizidku se je nahajal zaklenjen prostor - skladišče, v katerem je bil shranjen potrošni material za tožnikovo delovno enoto). V očitanih dneh, ko je tožnik v objektu A. nedovoljeno zbiral in premikal predmete, v prizidek ni vstopil zaradi obiska skladišča potrošnega materiala, temveč zato, da je iz prizidka preko požarnih vrat nedovoljeno vstopil v objekt A.. V tem smislu je treba razlagati tudi ugotovljeno zlorabo službene kartice: omogočila mu je vstop v prizidek, kamor ni šel zaradi delovnih obveznosti, temveč zaradi nadaljnjega nedopustnega prehoda preko požarnih vrat. Glede na navedeno je napačna tudi pritožbena navedba, da se je tožnik v objektu A. nahajal zaradi svojih delovnih obveznosti, saj je v nasprotju celo z njegovo izpovedjo, v kateri je priznal, da njegovo zlaganje gradbenih odrov v objektu A. ni spadalo v okvir delovnih obveznosti.

9.Pritožba neutemeljeno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da je tožnik gradbene odre skrivaj pripravljal za odvoz. To ugotovitev je treba razlagati v povezavi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je v objekt A. vstopal v popoldanskem času, ko tam praviloma ni bilo zaposlenih, ne da bi imel za vstop in zadrževanje v tem objektu dovoljenje in ne da bi o svojem ravnanju obvestil toženko.

10.Pritožnik se neutemeljeno poskuša razbremeniti očitane kršitve z zatrjevanjem, da so bili gradbeni odri oziroma predmeti, ki so se nahajali v objektu A., odpisani. Toženkine priče tega niso izpovedale, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Ravno nasprotno, ob upoštevanju teh izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ti predmeti niso bili odpisani, niti niso bili v postopku odpisa.

11.Upoštevanje izpovedi skladiščnika C. C., ki jo izpostavlja pritožba, ne utemeljuje zaključka, da je tožnik želel gradbene odre od toženke odkupiti. Tožnik je dva dni pred incidentom C. C. spraševal o postopku odkupa predmetov, ta pa mu je pojasnil, da mora v tajništvu pridobiti sklep o odpisu predmeta, ga izročiti osebi, ki je pristojna za odpadne stvari in se z njo dogovoriti za oceno vrednosti predmeta. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožnik ni storil ničesar od navedenega, v pritožbi pa zgolj posplošeno in neutemeljeno zatrjuje, da je sklep o odpisu nameraval pridobiti. To zatrjevanje je še toliko bolj neprepričljivo, ker je v pisnem zagovoru potrdil, da mu je bilo znano, da se predmete lahko odkupi le po posebnem postopku (tega je toženka podrobno uredila v ta namen izdanih navodilih in pravilniku), katerega pa tožnik glede na prvostopenjske ugotovitve ni upošteval. H. H., ki je bil tožnikov neposredno nadrejeni, glede na ugotovitev sodišča prve stopnje ni bil pooblaščen niti za odpis toženkinih predmetov, niti za njihov odvoz. Glede na to so neutemeljene navedbe, s katerimi želi pritožba prikazati, da se je tožnik nameraval z njim pogovoriti o odkupu gradbenih odrov (kot izhaja iz izpovedi H. H., mu je tožnik to omenil šele potem, ko je bilo njegovo nedopustno ravnanje razkrito).

12.Očitek, da si je tožnik poskušal protipravno prilastiti premoženje toženke, pritožba neuspešno izpodbija z zatrjevanjem, da je posamezne dele gradbenih odrov, ki so se nahajali na različnih mestih v objektu A., zložil v zaključeno celoto le zato, da bi pohitril njihovo cenitev in prevoz na B. (kjer je običajno potekala prodaja odpisane opreme). Sodišče prve stopnje je presojo o obstoju očitane hujše kršitve pravilno oprlo na upoštevaje celotnega tožnikovega ravnanja: nedovoljeni vstopi v objekt A. v očitanih dneh, nedovoljeni premiki gradbenih odrov najprej iz več prostorov v en zaprt prostor znotraj objekta A., nato pa njihov premik v bližino izhodnih vrat iz tega objekta, prevezovanje predmetov zaradi nadaljnjega transporta … Pravilno je ocenilo, da ta ravnanja ne potrjujejo njegove trditve, da je želel gradbene odre od toženke odkupiti. Tudi sicer navedba, da je odre zložil v zaključeno celoto zaradi pohitritve cenitve, pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13.Sodišče prve stopnje je ocenilo za lažno izpoved tožnika, da je na odrih pustil listek s svojimi podatki (s čimer naj bi izrazil namen za odkup). Prvostopenjski utemeljitvi, da na fotografijah tak listek ni viden, pritožba nasprotuje z navedbo, da so bile posnete naknadno, ter z ugibanjem, da se je listek pri premikih predmetov lahko izgubil, oziroma da ga je toženka lahko našla, a je njegov obstoj zatajila. S temi navedbami pritožba ne more ovreči prepričljive dokazne ocene, ki ne temelji le na fotografijah, temveč tudi na izpovedih prič. Nobena od prič, ki je v času očitanih ravnanj videla sporne gradbene odre (vključno z D. D., ki je bil tožnikov pomočnik pri očitanih ravnanjih), ni videla, da bi bil na njih listek s podatki tožnika.

14.Pritožba navaja, da paleta v bližini izhodnih vrat, na kateri so bili zloženi odri (in nekaj druge opreme), še ne dokazuje naklepa odtujitve. Navedba ne vpliva na drugačno presojo spora, saj zaključek o obstoju obravnavane hujše kršitve ne temelji le na tej okoliščini, temveč tudi na drugih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo v 5. do 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Eno od ugotovljenih ključnih dejstev je tudi to, da so bili zvezani gradbeni odri naloženi na paleto, ki se je nahajala blizu izhodnih vrat, to pa je bilo po pojasnilu D. D. storjeno zaradi lažjega transporta, ko bi se tožnik zanj dogovoril. Navedeno vsekakor potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje o naklepu tožnika, da toženki protipravno odtuji gradbene odre.

15.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnik nameraval s tretjo osebo dogovoriti, da gradbene odre s kamionom odpelje iz območja toženke; upoštevaje izpoved I. I. (direktor F.) bi varnostniki ob pregledu tega kamiona težko identificirali, da prevaža opremo toženke, še zlasti glede na visoko število (okoli 400) dnevnih vstopov in izstopov kamionov različnih zunanjih izvajalcev, ki so prevažali tudi tovrstno opremo zaradi izvajanja storitev na bližnjem gradbišču. Izpovedi I. I. pritožba neuspešno ugovarja z zatrjevanjem, da iz nalepke z inventarno številko izhaja tudi naziv podjetja, ki je lastnik inventarja. Inventarna številka namreč glede na pojasnilo I. I. in H. H. nima specifičnih oznak, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za toženkino lastnino. Navedba, da naj bi inventarna številka vsebovala tudi podatek o lastniku inventarja, tudi sicer predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16.Neutemeljenost očitka o poskusu protipravne odtujitve po pritožbenem navajanju dokazuje tudi okoliščina, da se tedaj, ko sta D. D. in E. E. zvezovala gradbene odre na paleti in bila pri tem zasačena, tožnik ni več nahajal na območju toženke. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Tožnik je v izpovedi potrdil, da bi bili gradbeni odri zanj (potreboval jih je za gradnjo hiše). Iz njegove izpovedi, ki jo je potrdil D. D., izhaja tudi, da je imel tožnik vodilno vlogo pri dejanjih, ki se nanašajo na poskus odtujitve gradbenih odrov. D. D. je potrdil, da se je tudi zvezovanje gradbenih odrov izvedlo po navodilu tožnika. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je tožnik imel namen ukrasti gradbene odre.

17.Napačen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo ocene o vrednosti gradbenih odrov. V izpodbijani sodbi je povzelo pojasnilo I. I., da je njihova nabavna vrednost znašala 6.768,00 EUR. Ker odri niso bili novi, je izhajajoč iz vrednosti, ki jo je v izpovedi navedel tožnik, zaključilo, da so bili odri vredni najmanj 3.000,00 EUR. Sicer pa ocena vrednosti niti ni ključna, saj ne more spremeniti zaključka o protipravnem ravnanju tožnika, kar je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje.

18.Glede na prvostopenjsko ugotovitev je bilo dejanje odkrito, preden ga je tožnik uspel dokončati. Očitane kršitve se zato ne more razbremeniti s pritožbenim sklicevanjem, da si dejansko ni prisvojil nobenega toženkinega predmeta.

19.Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da izredne odpovedi ni mogoče graditi le na sumu o delavčevi nameri odtujiti premoženje delodajalca. Iz izvedenih dokazov ne izhaja le sum, temveč prepričljivo ugotovljeno dejstvo o naklepnem poskusu tožnika, da si protipravno prilasti toženkine gradbene odre. V podkrepitev svojih navedb se pritožba sklicuje tudi na judikat Pdp 1/2019, iz katerega pa ne izhaja stališče, da delodajalec niti s sklepom o preiskavi ne more dokazati kršitve, kakor judikat zmotno interpretira pritožba.

20.Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da vse ugotovljene dejanske okoliščine glede tožnikovega poskusa protipravne prilastitve toženkinih gradbenih odrov utemeljujejo obstoj naklepne hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja v smislu druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

21.Čeprav za zakonito podajo izredne odpovedi zadošča že obstoj zgoraj obravnavane kršitve, je sodišče prve stopnje obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pravilno utemeljilo tudi s hujšo kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja, ki je bila v tem, da tožnik v očitanih štirih dneh, ko je hodil po objektu A. in zbiral na kup gradbene odre, ni opravljal svojih delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, in sicer v skupnem času 4 ure in 43 minut. Pritožnik zmotno navaja, da bi mu za to dejanje toženka upravičeno podala kvečjemu pisno opozorilo iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je namreč pri pravni kvalifikaciji tega dejanja za hujšo kršitev pravilno upoštevalo tudi, da je tožnik tako ravnal z namenom izvesti krajo, ter da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vodjo linije, kar je od njega terjalo še toliko večjo skrbnost in odgovornost za vestno izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. Ne drži pritožbena navedba, da mu v izredni odpovedi ni bilo očitano neopravljanje dela v navedenem času, saj mu je bilo na strani 5 izredne odpovedi očitano prav to.

22.Pritožba izpostavlja izpoved I. I. in H. H. o tem, da tožnikovo delovno mesto ni terjalo njegovo neprestano prisotnost v proizvodnji, saj je opravljal delo tudi v pisarni, šel v skladišče po material ... Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti izpovedi nista ključnega pomena. Navezujeta se na očitek v izredni odpovedi, da bi odsotnost tožnika z delovnega mesta (opustitev kontroliranja procesa v F.) lahko ogrozila varnost in zdravje sodelavcev in premoženje delodajalca, česar že sodišče prve stopnje ni štelo za odločilni razlog.

23.Neuspešno je pritožbeno poudarjanje, da zaradi odsotnosti tožnika z delovnega mesta ni nastala nobena škoda, saj 37. člen ZDR-1 delavcu prepoveduje tudi tista ravnanja, ki bi potencialno lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

24.Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) utemeljilo le s pavšalnim sklicevanjem na pisno izjavo ene od prič. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je to presojo oprlo tako na naravo očitanih dejanj, za katera je zaključilo, da jih je storil tožnik in glede na vse ugotovljene okoliščine predstavljajo hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, kot tudi na dejstvo, da je toženka zaradi tega izgubila zaupanje v tožnika, kar sta (v pisnih izjavah in izpovedi) prepričljivo potrdila I. I. in H. H.. Pritožbeno sklicevanje na judikat Pdp 1/2016 ni utemeljeno, saj je bilo v njem obravnavano drugačno dejansko stanje, ki ni narekovalo zaključka o obstoju navedenega pogoja. Prav tako ne more biti odločilnega pomena pritožbeno zatrjevanje, da je bil v izpodbijani odpovedi pogoj obrazložen le pavšalno. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč navedba razlogov, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, v sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za njeno zakonitost in jih lahko delodajalec navaja ter dokazuje tudi v sodnem postopku (prim. VIII Ips 145/2011 idr.). Tudi sicer pritožbena navedba ne drži, saj je toženka obstoj tega pogoja na strani 8 izpodbijane odpovedi konkrektizirano obrazložila.

25.Napačno je pritožbeno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nemožnosti preizkusa izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo elementov kaznivega dejanja poskusa velike tatvine. Ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je zadoščala za prvostopenjski zaključek o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi. Zaradi navedenega za presojo spora ni bilo odločilno, ali je očitana kršitev obenem utemeljevala tudi podajo odpovedi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kršitev z znaki kaznivega dejanja). Tega stališča ne spremeni pritožbeno sklicevanje na judikat Pdp 187/2015, iz katerega izhaja, da mora sodišče v primeru ugotovitve, da kršitev ne utemeljuje podaje odpovedi po prvi alineji citiranega člena, presoditi tudi, ali morebiti utemeljuje podajo odpovedi po drugi alineji, ki je bila prav tako očitana delavcu. Okoliščine obravnavanega spora namreč niso takšne, da bi narekovale uporabo stališča iz citiranega judikata.

26.V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

Zveza: