Jedro

Sodišče v sporih zaradi motenja posesti daje varstvo glede na zadnje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posestno varstvo torej ne izhaja iz pravice do posesti, ampak iz gole posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo. Kdor ima dejansko oblast nad stvarjo v času pred motilnim dejanjem, je aktivno legitimiran v motenjski pravdi.

V posestnem sporu se tožena stranka izjemoma lahko sklicuje na svojo pravico do posesti, in to samo v primeru, da je tisti, ki naj bi posest motil, pravico do posesti pridobil na podlagi pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na garaži v pritličju na naslovu S., tako da toženi odstrani ključavnico na vhodnih vratih garaže in namesti staro ključavnico, katere ključe ima tožnica, ter na odprtine na steni med garažo in skupnimi prostori namesti lesene plošče, tako da bodo odprtine zaprte in onemogočen dostop v garažo iz skupnih prostorov, kot je to izvedla izvršiteljica ob deložaciji. Zavrnjen je tudi zahtevek, da v bodoče s takšnimi in podobnimi dejanji ne posega v posest garaže. Tako je odločilo, ker je bilo v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 1352/2009 v zvezi z lastninsko pravico garaže, ki je predmet motenjske pravde, pravnomočno razsojeno, da sta lastnika garaže zakonca A. in ne tožeča stranka. Sodišče prve stopnje meni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za odločitev v motenjski pravdi, ker ni lastnica nepremičnine. Ker sta lastnika garaže zakonca A., tožeča stranka ni neposredni niti posredni posestnik, zato aktivne legitimacije v motenjski pravdi nima. Tožbeni zahtevek je po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljen tudi zato, ker je bila nepremičnina prodana osebi, ki je že imela posest (zunajzakonski partnerici toženca).

2. Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da je protispisen zaključek sodišča, da med strankama ni bilo spora o okoliščini, ali je B. B. toženčeva zunajzakonska partnerica. Zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da je izkazano, da je B. B. zunajzakonska partnerica toženca, je posledično napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pravnega interesa tožeče stranke za vodenje te pravde. Brez kakršnekoli dejanske podlage je tudi zaključek, da je v času, ko je sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, B. imela posest na garaži. Tožena stranka tega ni zatrjevala in še manj dokazala. Sodišče prve stopnje je nekritično prezrlo, da nobena od prič, ki naj bi potrdile toženčeve navedbe, da ima dovoljenje prejšnjih in sedanjih lastnikov za posest garaže, ni prišla na sodišče in da zato teh trditev tožena stranka ni dokazala. Zaključki sodišča prve stopnje, da je pravni interes tožeče stranke za vodenje pravdnega postopka odpadel, ker je lastnik nepremičnine isti kot ima posest na nepremičnini, nima podlage v izvedenih dokazih. Pri ugotavljanju pravnega interesa za tožbo za motenje posesti sodišče ni upoštevalo, da je potrebno izhajati iz dejstev, nastalih v trenutku motenja. Tožeča stranka je trdila in dokazala, da je na podlagi deložacije, ki jo je izvršila s pomočjo izvršiteljice v izvršilnem postopku, na podlagi izvršilnega naslova pridobila posest na garaži, po izvršeni deložaciji pa ji je toženi posest nezakonito odvzel. Glede na deložacijo je zadnje zakonito posestno stanje nepremičnine takšno, da je njen posestnik tožeča stranka. Naknadna sprememba lastništva garaže na utemeljenost tožbenega zahtevka ne more vplivati. Prvostopno sodišče je kot odločilno okoliščino nepravilno upoštevalo lastništvo nepremičnine. Lastninska pravica ni pogoj za vložitev tožbe zaradi motenja posesti oziroma za ugoditev zahtevku iz takšne tožbe. Toženi je odvzel posest tožnici, ne da bi imel za to kakršnokoli pravno podlago. Toženi ni motil posesti zakoncema A., ampak tožeči stranki, ki jo je pridobila na podlagi deložacije, opravljene v izvršbi. Zato zakonca A. tudi nimata aktivne legitimacije za motenjsko pravdo, ampak jo ima tožeča stranka. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni več posestnica, ker je bilo ugotovljeno, da ni lastnica nepremičnine. Tožnica ni več posestnica, ker ji je to posest protipravno odvzel toženi. Dejstvo je, da je sedanje posestno stanje enako od takrat, ko je tožena stranka nezakonito odvzela posest tožeči stranki. To nezakonito motilno ravnanje bi bilo treba sanirati z vzpostavitvijo prejšnjega stanja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Cilj posestnega varstva je v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega in nasilnega uveljavljanja pravic. Ekonomski interes tožeče stranke za posestno varstvo je zato treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Iz določila 33. člena SPZ sledi, da sodišče v sporih zaradi motenja posesti daje varstvo glede na zadnje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posestno varstvo torej ne izhaja iz pravice do posesti, ampak iz gole posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo. Kdor ima dejansko oblast nad stvarjo v času pred motilnim dejanjem, je aktivno legitimiran v motenjski pravdi.

5. V sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. III P 1352/2009 ni bilo odločeno, da mora občina opustiti posest na garaži, oziroma jo izprazniti. Lastninska posest je res močnejša od dejanske posesti, ampak toženi nima pravnomočne odločbe, da mu pripada lastninska posest, saj ni bil stranka postopka v petitorni pravdi. Dejstvo, da občina ni več zemljiškoknjižna lastnica, za zavrnitev zahtevka v motenjski pravdi ni dovolj.

6. V posestnem sporu se tožena stranka izjemoma lahko sklicuje na svojo pravico do posesti, in to samo v primeru, da je tisti, ki naj bi posest motil, pravico do posesti pridobil na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Toženi tega niti ne trdi. Vztrajal je le, da ima pravico do posesti, ker so A., ki so v lastninski pravdi proti občini uspeli, garažo prodali njegovi zunajzakonski partnerici. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da med strankama ni bilo spora o okoliščini, da je B. B. toženčeva zunajzakonska partnerica. V zvezi z dokazovanje tega dejstva je celo predlagal njeno zaslišanje, ki pa ni bilo realizirano, ker na narok, na katerem bi morala biti zaslišana, ni prišla. Ker toženi v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti z B. ni zatrjeval nič drugega, razen da z zunajzakonsko partnerico občasno živi v M., občasno pa živi na S., zgolj to dejstvo, tudi če bi bilo dokazano, ne daje podlage za zaključek o obstoju zunajzakonske partnerske zveze z B. B. 7. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev v smislu 33. člena SPZ. Pritožbeno sodišče te pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, zato je potrebno na podlagi določila 355. člena ZPP izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti do vprašanja, ali in kdaj je bila tožeča stranka v dejanski posesti garaže, kdaj je bilo motilno dejanje storjeno in ali je bila tožba vložena znotraj roka iz 32. člena SPZ.