Jedro

Ni sporno, da so pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani umrlega izpolnjeni, niso pa izpolnjeni pogoji na strani tožnice. Tožnica namreč na dan moževe smrti ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Pri tožnici pa prav tako niso izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2, ki z zviševanjem starosti, pri kateri lahko vdova pridobi pravico do vdovske pokojnine, še zaostruje pogoje. Po petem odstavku 53. člena ZPIZ-2 je v letu 2016, ko je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ta starost znašala 55 let oziroma vsaj 50 let za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 55 let. Glede na to, da je bila tožnica ob moževi smrti stara 30 let oziroma, ob prenehanju šolanja zadnjega otroka 44 let in 3 mesece, to pomeni, da pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 11. 2016 in št. ... z dne 22. 8. 2016 ter se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje oziroma da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. S sodbo se ne strinja in jo v celoti izpodbija, ker je sodišče prve stopnje z njo samo potrdilo odločitev tožene stranke, ne da pri odločanju upoštevalo, da je v postopku pred tožencem predložila medicinsko dokumentacijo, s katere je razvidno, da je zelo zbolela in da ni zmožna za nobeno delo, zaradi česar se tudi ne more preživljati. Ne strinja se tudi, da nima pravice do vdovske pokojnine, ker v času moževe smrti ni dopolnila 45 let. Sklicuje se na izvedensko mnenje invalidske komisije v A. z dne 3. 8. 2017 in prvostopno odločbo toženca z dne 10. 7. 2017, zoper katero je vložila pritožbo. Pritožbo je oprla na izvid in mnenje psihiatra iz Splošne bolnice v Doboju in izvid in mnenje psihiatra v Tesliću, iz katerih je razvidno, kdaj je zbolela. Zaradi vsega navedenega je vložila zahtevo za obnovo postopka za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 25. 11. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 22. 8. 2016. Hkrati pa je odločil, da bo o zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine zaradi nezmožnosti za delo odločeno v postopku pri Območni enoti A.. Kot izhaja iz citirane prvostopne odločbe z dne 22. 8. 2016 je toženec odločil, da tožnica nima pravica do vdovske pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. 1. 2013. 7. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnica že v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) neuspešno uveljavljala priznanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine. Z odločbo št. ... z dne 28. 11. 2007 je toženec odločil, da tožnici in otroku B.B., rojenem 10. 10. 1986 z dnem 30. 9. 2007 preneha pravica do družinske pokojnine. Ker tožnica zoper citirano odločbo ni vložila pravnega sredstva, je le-ta postala dokončna in pravnomočna. Tožnica je nato ponovno dne 26. 6. 2008 vložila zahtevo za vdovsko pokojnino po pokojnem možu C.C.. Takšno zahtevo je toženec s sklepom št. ... z dne 9. 7. 2008, potrjenim z dokončno odločbo št. ... z dne 14. 10. 2008 na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), zavrgel. Enako je toženec tožničino zahtevo vloženo 6. 5. 2012, ki jo je ponovno vložila za priznanje pravice do vdovske pokojnine, zavrgel s sklepom opr. št. ... z dne 4. 2. 2013, ker je ugotovil, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, dejansko stanje ali pravna podlaga pa se nista spremenili (129. člen ZUP).

8. V sedaj obravnavanem postopku je tožnica dne 30. 5. 2016 ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po svojem možu C.C.. Odločbi izdani na podlagi tako začetega postopka oziroma vložene pritožbe in sicer prvostopna odločba z dne 22. 8. 2016 ter dokončna odločba z dne 25. 11. 2016 pa sta predmet tega postopka.

9. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožničin mož umrl 23. 5. 1994. Tožnica rojena 4. 6. 1963 je na dan smrti svojega moža dopolnila 30 let. V času, ko je zadnji otrok izgubil pravico do družinske pokojnine, tj. 30. 9. 2007, pa je dopolnila 44 let in 3 mesece starosti.

10. Glede na datum nastanka zavarovalnega primera, tj. smrti C.C., je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2, po kateri družinski člani umrlega, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po 110., 119., 421., 425. in 426. členu ZPIZ-1, lahko uveljavijo pravico do vdovske ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji določeni v 109. členu ZPIZ-1. V citirani določbi 109. člena ZPIZ-1 so določeni pogoji, ki morajo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, izpolnjeni na strani umrlega.

11. Ni sporno, da so pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani umrlega izpolnjeni, niso pa izpolnjeni pogoji na strani tožnice. Tožnica namreč na dan moževe smrti 23. 5. 1994 ni dopolnila starosti določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Gre za starost 53 let oziroma najmanj starost 48 let, da bi lahko pridobila pravico do vdovske pokojnine, ko bi dopolnila 53 let starosti. Po prenehanju šolanja zadnjega otroka B.B., rojenega 10. 10. 1986, dne 30. 9. 2007 tožnica ni dopolnila vsaj 48 let, da bi s tem nastopila t. i. čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 53 let. Tožnica je v času, ko je zadnji otrok B.B. izgubil pravico do družinske pokojnine, ker se ni več šolal, dopolnila 44 let in 3 mesece starosti.

12. Pri tožnici pa prav tako niso izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2, ki z zviševanjem starosti, pri kateri lahko vdova pridobi pravico do vdovske pokojnine, še zaostruje pogoje. Po petem odstavku 53. člena ZPIZ-2 je v letu 2016, ko je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ta starost znašala 55 let oziroma vsaj 50 let za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 55 let. Glede na to, da je bila tožnica ob moževi smrti stara 30 let oziroma ob prenehanju šolanja zadnjega otroka 44 let in 3 mesece, to pomeni, da pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

13. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, se tožnica tudi neuspešno sklicuje na to, da je bilo v odločbi toženca z dne 14. 10. 2008 navedeno, da bo imela pravico do vdovske pokojnine, ko bo dopolnila 50 let. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ki je veljal od 1. 4. 1992 do 31. 12. 1999, je res določal, da vdova, ki med trajanjem pravice do družinske pokojnine zaradi preživljanja otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po pokojnem zavarovancu, dopolni starost 50 let, obdrži pravico do družinske pokojnine trajno. Hkrati pa je bilo določeno, če ji ta pravica preneha pred dopolnjenim 50 letom starosti, toda po 45 letu starosti, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 50 let starosti. Tožnica v času, ko se je zadnji otrok nehal šolati, nedvomno ni dopolnila 45 let starosti, kar je bilo že obrazloženo, zato pogojev za ohranitev pravice do družinske pokojnine po določbah ZPIZ/92 ni izpolnjevala. Ker tožnica niti do dneva uveljavitve ZPIZ-1, to je do 1. 1. 2000 še ni izpolnila pogoja starosti 45 let, tudi niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 427. člen ZPIZ-1, da bi ohranila pravico do družinske pokojnine po prej veljavnem zakonu, to je ZPIZ/92. To pa so razlogi, zaradi katerih tožnica pri starosti 50 let ni mogla ponovno pridobiti pravice do družinske pokojnine, ne glede na to, da je bilo tako navedeno v obrazložitvi in ne v izreku odločbe z dne 14. 10. 2008. 14. Nadalje pa se tožnica tudi neuspešno sklicuje na svoje zdravstveno stanje oziroma, da je popolnoma nezmožna za delo. V tem postopku je namreč sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca z dne 22. 8. 2016 in z dne 25. 11. 2016, iz katere pa je jasno razvidno, da bo o vdovski pokojnini v zvezi s popolno nezmožnostjo za delo odločal prvostopni organ toženca, to je Območna enota A.. Ker o takšni zahtevi, torej o vdovski pokojnini na podlagi popolne nezmožnosti za delo, še ni bilo odločeno, to vprašanje tudi ne more biti predmet tega sodnega postopka in ugotavljanje popolne nezmožnosti za delo ter posledično priznanje pravice do vdovske pokojnine na tej podlagi.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.