Jedro

Prvo sodišče ne bi smelo določiti deležev le na delu skupnega premoženja pravdnih strank, zmotna pa je odločitev tudi iz razloga, ker med pravdnima strankama poteka nepravdni postopek za delitev (celotnega) skupnega premoženja, nepravdno sodišče pa pravdni stranki ni napotilo na pravdo, da se ugotovijo njuni deleži na (celotnem) skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se razveljavi sodba v I. točki v delu, v katerem je bila tožeči in toženi stranki vsakemu do ½ priznana solastninska pravica na nepremičninah ID 001, ID 002, ID 003, ID 004, ID 005, ID 006, ID -007 in ID 008, vse vpisane pri k.o. X, ter se tožba v tem delu zavrže, v III. točki pa se sodba spremeni tako, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da predstavljajo nepremičnine parc. št. ID 001, ID 002, ID 003, ID 004, ID 005, ID 006, ID -007 in ID 008, vse vpisane pri k.o. X (1), skupno premoženje pravdnih strank. Prvo sodišče je še razsodilo, da sta tožnik in toženka solastnika teh nepremičnin, vsak do ½ (točka I). Višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo (točka II) in toženki naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 1.275,35 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka III).

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (2) in v nadaljevanju navaja, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal, da se pridobi spis II P 582/2010 Okrožnega sodišča v Ljubljani (3), v katerem je tožnik izpovedoval glede vlaganj in predlagal dokaze. Tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo ni navedel, katere navedbe in katere listine naj sodišče prve stopnje vpogleda iz navedenega spisa. Takšen predlog je dal šele s pripravljalno vlogo 10. 10. 2012, ko je bil prvi narok že zaključen. Prvo sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo navedbe, ki jih tožnik v tem postopku ni dal, ki pa jih je navajal v pravdni zadevi II P 582/2010. Na podlagi navedb tožnika v postopku II P 582/2010 je prvo sodišče ugotovilo, da je tožnikov soprispevek k skupnemu premoženju večji od soprispevka toženke. Toženkina mati je podarila toženki praktično ves svoj zaslužek, s katerim je toženka poravnavala tekoče stroške in kredit, s katerim so bile plačane nepremičnine. Mati toženke je mesečno podarila toženki 1.000,00 DEM oziroma v trajanju izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama 180.000,00 DEM, kar bistveno presega kupnino, ki je bila plačana za nepremičnine. Nepravilna je ugotovitev prvega sodišča, da je trdivena podlaga toženke v tem delu prepozna. Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da je pridelava kmetijskih pridelkov bistveno bolj zahtevna, kot pa njihova prodaja. Toženka vlaga tudi pritožbo zoper stroškovni del sodbe.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Iz navedb pravdnih strank in listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik kot predlagatelj (4) pred Okrajnim sodiščem v Domžalah vložil predlog za delitev skupnega premoženja pravdnih strank (5). Nepravdno sodišče je nepravdni postopek prekinilo in tožnika napotilo na pravdo, ker je med udeležencema nepravdnega postopka (pravdnima strankama) obstajal spor, ali so nepremičnine njuno skupno premoženje. Nepravdno sodišče je tožnika napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, ali so nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank, ne pa (tudi) iz razloga, da se določijo deleži na tem premoženju. Tožnik je v skladu z napotitvenim sklepom vložil tožbo, v kateri je zahteval, da se ugotovi, da so nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank, hkrati pa je v tožbenem zahtevku zahteval, da se ugotovi, da sta pravdni stranki (so)lastnici nepremičnin, vsaka do ene idealne polovice.

6. Tožnik ni bil napoten na pravdni postopek, da bi se ugotovili deleži na skupnem premoženju in še manj iz razloga, da bi se ugotovili deleži le na delu skupnega premoženja. Na podlagi 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se lahko zakonca (oziroma zunajzakonska partnerja) (6) sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine. Sodišče lahko razdeli skupno premoženje ob upoštevanju celotnega obsega premoženja, saj le na ta način lahko celovito upošteva vse okoliščine primera, na podlagi katerih sta zunajzakonska partnerja prispevala k povečanju, ohranitvi ali zmanjšanju skupnega premoženja. Prvo sodišče ne bi smelo določiti deležev le na delu skupnega premoženja pravdnih strank, zmotna pa je odločitev v navedenem delu tudi iz razloga, ker med pravdnima strankama poteka nepravdni postopek za delitev (celotnega) skupnega premoženja, nepravdno sodišče pa pravdni stranki ni napotilo na pravdo, da se ugotovijo njuni deleži na (celotnem) skupnem premoženju. Nepravdno sodišče bo tako postopalo, če se bo v nepravdnem postopku ugotovilo, da so sporni deleži pravdnih strank na skupnem premoženju. S tem, ko je prvo sodišče določilo solastniške deleže pravdnih strank na nepremičninah, je opravilo tudi delitev skupnega premoženja v nasprotju z določbami Zakona o nepravdnem postopku, ki veljajo za delitev stvari in skupnega premoženja. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo, kjer se zahteva priznanje solastninske pravice tožnika in toženke na nepremičninah, vsakemu do ene idealne polovice, zavrglo.

7. Tudi če se ne upoštevajo dokazi in navedbe iz pravdne zadeve II P 582/2010, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje prepričljivo ugotovljeno, da je zunajzakonska zveza pravdnih strank trajala od leta 1991 do 2008. Nepremičnine so bile kupljene s kreditom leta 1996. Od začetka trajanja zunajzakonske skupnosti sta pravdni stranki (skupaj) delali na kmetiji in na ta način (skupaj) pridobivali dohodke iz kmetijske dejavnosti. Delo je bilo organizirano na način, da je tožnik delal na kmetiji, toženka pa je poleg prodaje zelenjave pomagala tudi pri posameznih delih na kmetiji. Celotne prihodke iz kmetijske dejavnosti je hranila toženka, ki je tudi izpovedala, da se je kredit, s katerim so bile kupljene nepremičnine leta 1996, odplačeval tudi s prihodki, ki so bili ustvarjeni s prodajo zelenjave (7), kar pomeni tudi s prihodki, ki so bili rezultat tožnikovega dela na kmetiji. Tožnikov interes, da skupaj s toženko kupi nepremičnine, potrjuje poleg obrazloženega tudi najem dodatnih kmetijskih zemljišč, s katerimi je tožnik želel povečati obseg prihodkov iz naslova kmetijske dejavnosti. Okoliščina, ki jo zatrjuje toženka, da najete nepremičnine niso prinašale profita, pa ni odločilna okoliščina v tem postopku, kjer se ugotavlja le, ali nepremičnine predstavljajo skupno premoženje. Prvo sodišče je priznalo toženki izključno lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile kupljene leta 1991 oziroma 1992, ker so bile kupljene takoj pa nastopu zunajzakonske skupnosti in izključno iz prihrankov toženke. Do leta 1996 pa sta pravdni stranki že imeli skupne prihodke, za nakup je bil najet kredit, kar pomeni, da nepremičnine niso bile plačane (le) iz posebnega premoženja toženke, iz izpovedbe toženke pa izhaja, da se je kredit odplačeval tudi s prihodki iz prodaje zelenjave, zato v tem postopku ni relevantna okoliščina, ali je toženka prejela od matere denarna sredstva za plačilo kredita. Toženka ni dokazala, da bi sama kupila nepremičnine in jih plačala le iz posebnega premoženja, zato nepremičnine predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Glede na že pojasnjene razloge, ki so relevantni v tem postopku, pa v pritožbi zatrjevane kršitve postopka niso vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe v delu, v katerem pritožba ni bila utemeljena.

9. Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo, spremenilo pa je odločitev o stroških pravdnega postopka, kot to izhaja iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odgovor na pritožbo ni bil potreben, toženka pa je s pritožbo deloma uspela, saj je bil del tožbe zavržen. Prvo sodišče je ocenilo uspeh tožnika v pravdnem postopku v višini 80%, uspeh toženke pa v višini 20% . Zaradi pritožbe toženke je bila zavržena tožba, v kateri je tožnik zahteval priznanje solastninske pravice do ½, v navedenem delu, ki se nanaša na priznanje solastninskega deleža, pa so bila med strankama odločilna nasprotja. Pritožbeno sodišče je glede na navedene okoliščine odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

(1) V nadaljevanju nepremičnine.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V katerem tožnik zahteva od toženke in njene matere, da mu plačata vlaganja v njune nepremičnine.

(4) V nadaljevanju tožnik.

(5) Ki se vodi pod opr. št N 61/2009. (6) Za zunajzakonsko skupnost na podlagi 12. člen ZZZDR veljajo enake pravne posledice kot za zakonsko skupnost. (7) Glej izpoved toženke na strani 66.