Jedro

Pravila, ki jih ZFPPIPP v 261. in nadaljnjih členih določa za pobotanje, ne izključujejo uporabe 316. člena OZ. Določba 261. člena ZFPPIPP pove le, da je pobot v stečaju dovoljen, ne omogoča pa sklepanja, da je z njo določeno, da se lahko v stečajnem postopku pobotajo vsakršne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika S. d.d., z dne 17. 4. 2015 (PD 614) in ohranilo v veljavi sklep o zavrnitvi predloga za izdajo soglasja k pobotu z dne 10. 4. 2015. 2. Pritožnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava (316. člen Obligacijskega zakonika - OZ in določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik je v vlogi z dne 17. 3. 2014 (PD 598) predlagal (na poziv sodišča), da sodišče izda soglasje k pobotanju medsebojnih terjatev pritožnika in stečajnega dolžnika v višini 1.793,00 EUR. Navedel je, da je z dnem stečajnega postopka imel do stečajnega dolžnika bodočo nezapadlo terjatev iz naslova stroškov – garancijskih provizij za izdane bančne garancije po garancijski pogodbi št. 123791/247 v višini 1.793,00 EUR s pripadki. Rok veljavnosti garancije je potekel 10. 6. 2013, garancija do tega dne ni bila unovčena. Terjatev je bila v tem stečajnem postopku priznana. Hkrati je imel stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka pri upniku odprt depozit z zapadlostjo 12. 6. 2013. Upnik je med postopkom obvestil stečajno upraviteljico o pobotu medsebojnih terjatev v višini 1.793,00 EUR ter o prenakazilu preostalih sredstev iz depozita (dne 11. 7. 2013) v višini 5.181,19 EUR na račun stečajnega dolžnika. Stečajna upraviteljica je pobot priznala. Upnik je na podlagi priznanja stečajne upraviteljice z vlogo z dne 24. 9. 2014 umaknil prijavo terjatve v višini pobotane terjatve iz naslova garancijske pogodbe v višini 1.793.00 EUR. Sodišče je v tem delu postopek ustavilo (sklep z dne 2. 12. 2014 na PD 534). Upnik je štel, da je s tem pobot priznan tudi s strani sodišča. 5. Stečajni postopek se je začel 28. 10. 2010 (PD 2). Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo, ker je ugotovilo, da je v tej zadevi (po začetku stečajnega postopka) prišlo do medsebojnega pobotanja terjatve upnika z nasprotno terjatvijo dolžnika iz naslova denarnega depozita. Višje sodišče odloča v okviru pritožbenih navedb, ki se v bistvenem delu nanašajo materialnopravno vprašanje dopustnosti pobota v stečajnem postopku. Kršitve pravil postopka pritožnik uveljavlja le omejeno (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave). Glede na spodaj povedano ni utemeljena pritožbena navedba, da v izpodbijanem sklepu niso podani razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je odločitev v celoti obrazložilo z razlogi, ki jih višje sodišče sprejema kot materialnopravno pravilne. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je upniku prekršena pravica od pritožbe (25. člen Ustave).

6. Pobot terjatev v insolvenčnem postopku (po pravilih insolvenčnega prava) je tako imenovana oblika zakonskega pobotanja, ko terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev dolžnika do tega upnika po samem zakonu z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani. Vendar pravila, ki jih ZFPPIPP v 261. in nadaljnjih členih določa za pobotanje, ne izključujejo uporabe 316. člena OZ. Določba 261. člena ZFPPIPP pove le, da je pobot v stečaju dovoljen, ne omogoča pa sklepanja, da je z njo določeno, da se lahko v stečajnem postopku pobotajo vsakršne terjatve. Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 18/2010 (sodba z dne 13. 9. 2011, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča III Ips 99/2013 z dne 11. 3. 2014) že razlogovalo, da je takrat veljavni 117. člen ZPPSL povedal le to, da ni bila potrebna pobotna izjava, ker se terjatve, ki jih je bilo mogoče do začetka stečajnega postopka pobotati, štejejo za pobotane po samem zakonu (glej določbe sedanje ureditve 261. členu ZFPPIPP, ki v bistvenem ne odstopajo od 117. člena ZPPSL). V isti zadevi je navedlo, da banka ne more pobotati prilivov na žiro računu svoje stranke s svojo terjatvijo do stranke (glej še sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 60/94 z dne 31. 8. 1994). Ker gre v tej zadevi za tako imenovani zakonski pobot, morajo biti v trenutku, ko se stečejo pogoji za pobot (v primeru insolvenčnega postopka je to ob začetku stečajnega postopka; glej prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP in opombo št. 11 v odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 99/2013), izpolnjeni pogoji zanj. Iz povedanega izhaja, da ne more biti odločilna okoliščina, ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik, to je, da se je upravitelj z izjavo o pobotu strinjal. Ne more biti pobotano nekaj, kar zakon prepoveduje, zlasti v primeru stečajnega postopka ne, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, saj je treba upoštevati, da sicer pobotanje terjatev nasprotuje načelu sorazmernega poplačila upnikov.

7. Tudi sicer pravna ureditev plačilnega sistema (transakcijskih računov), ki jo sedaj ureja Zakon o plačilnih storitvah in sistemih – ZPlaSS ne daje podlage, da bi bilo potrebno spreminjati v zgoraj navedenih sodbah Vrhovnega sodišča izraženo stališče, ki temelji na določbi 316. člena OZ.

8. Kolikor pritožnik v pritožbi izpostavlja, da je sodišče sledilo upnikovemu umiku terjatve v višini pobotanja (1.793,00 EUR), višje sodišče odgovarja, da je ob smiselni uporabi določb ZPP sodišče na umik vezano (prim. tretji odstavek 188. člena ZPP). Prav tako po določbah ZFPPIPP sodišče ni bilo dolžno presojati, ali upnik s svojo procesno dispozicijo postopa v nasprotju s svojimi koristmi, ki jih zasleduje s prijavo terjatve v stečajnem postopku.

9. Sklepno torej višje sodišče zaključuje, da ne drži materialnopravno naziranje v pritožbi, da ZFPPIPP in OZ dopuščata tudi pobotanje terjatev, katerih pobot je sicer prepovedan, ob dodatnem pogoju, da je podano soglasje zavarovane stranke (stečajnega dolžnika). Tako stališče nima opore niti v zakonu niti v sodni praksi(1).

10. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (3. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Poleg zgoraj navedenih odločb Vrhovnega sodišča še na primer VSL v sklepu Cst 449/2013 z dne 21. 11. 2013.