Jedro

Pri presoji, ali gre za prenos, je treba upoštevati značilnosti dejavnosti ali dejavnosti, ki se prenese. Dejavnost službe za investicijske storitve prve toženke je temeljila zlasti na neopredmetenih sredstvih, ki so del identitete službe za investicijske storitve, zato je njihov prenos bistvenega pomena za opredelitev prenosa dela podjetja. Ker so neopredmetena sredstva finančni instrumenti in drugo premoženje strank, vodenje njihovih računov in drugih investicijskih in pomožnih investicijskih storitev ter arhiv, ki vsebuje dokumentacijo v zvezi z investicijskimi storitvami in posli, opravljeni za stranke, so prav stranke ključen dejavnik, ki opredeljuje dejavnost ukinjene službe za investicije za prvi toženki.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo pogodbe o prenosu med prvo in drugo toženko in realizacijo te pogodbe dejansko prišlo do prenosa strank s prve na drugo toženko in s tem do prenosa dela podjetja v smislu Direktive Sveta 2001/23/ES in prvega odstavka 73. člena ZDR. Drži, da stranke s pogodbo o prenosu med prvo in drugo toženko niso bile zavezane in so se lahko prosto odločile za prenos njihovih finančnih instrumentov in premoženja na drugo toženko, pri čemer vztrajata toženki v pritožbi, vendar kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 342/2017 in SEU v sodbi C-194/18, to ni ovira za opredelitev prenosa dela podjetja.

Sodišče v primeru odločanja o sodni razvezi ni izključno vezano na datum upokojitve delavca, je pa delavčeva upokojitev ob sicer nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko eno od pomembnih dejstev oziroma je celo eno od najbolj odločilnih dejstev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbam tožnika in toženk se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točkah II, III, IV in IX izreka tako, da se na novo glasijo: „II. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja tožnika z drugo toženko od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko do 19. 11. 2014, ko se pogodba o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko razveže na podlagi sodbe sodišča. III. Druga toženka je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko do 19. 11. 2014, vključno z obračunom vsakokratnih zaostalih mesečnih razlik med prejetimi nadomestili plač za čas brezposelnosti in plačami, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, in sicer: - za leto 2013 od vključno februarja 2013 razliko med pripadajočo plačo in nadomestilom v bruto znesku mesečno po 749,25 EUR, neto znesek pa plačati tožniku; - za leto 2014 do vključno 19. 11. 2014 razliko med pripadajočo plačo in nadomestilom v bruto znesku mesečno po 993,21 EUR bruto, neto znesek pa plačati tožniku; ter mu priznati in vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko do 19. 4. 2014 ter ga za ta čas prijaviti v obvezno pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja ter v dodatno kolektivno pokojninsko zavarovanje, v roku 15 dni.

Zavrnejo se zahtevki za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 20. 11. 2014 dalje, vključno z obračunom in izplačilom nadomestila plače, priznanjem in vpisom delovne dobe v matično evidenco, prijavo v obvezno pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja ter v dodatno kolektivno pokojninsko zavarovanje.

IV. Zahtevek za obračun in plačilo denarnega povračila v višini 13.004,10 EUR bruto s strani prve toženke se zavrne.

IX. Druga toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni od denarnega povračila v višini 17.338,80 EUR bruto obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku.

Zavrne se tožnikov zahtevek po solidarni zavezi prve toženke za obveznosti druge toženke iz III. točke izreka sodbe, njegov podrejeni zahtevek po priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja s prvo toženko od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko in zahtevek za obračun in plačilo denarnega povračila za razliko od 17.338,80 EUR do 54.000,00 EUR.“

II. V preostalem se pritožbe tožnika in toženk zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožnika se v delu, ki se nanaša na priznanje zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratne mesečne neto plače do plačila, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvo tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 10. 2012 tožniku (točka I izreka) in ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika z drugo toženko, od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko do 18. 3. 2019, ko se pogodba o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko razveže na podlagi te sodbe (točka II izreka). Razsodilo je, da je druga toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko do 18. 3. 2019, vključno z obračunom vsakokratnih zaostalih mesečnih razlik med prejetimi nadomestili plač za čas brezposelnosti in prejetimi pokojninami in plačami, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, in sicer: za leto 2013 od vključno februarja 2013 razliko med pripadajočo plačo in nadomestilom v bruto znesku mesečno po 747,99 EUR, neto znesek pa plačati tožniku; za leto 2014 do vključno 19. 11. 2014 razliko med pripadajočo plačo in nadomestilom v višini mesečno po 993,21 EUR bruto, neto znesek pa plačati tožniku; od 20. 11. 2014 in za december 2014 od bruto zneska 1.737,71 EUR dolžna obračunati davke in prispevke, neto znesek pa zmanjšan za neto pokojnino v višini 948,38 EUR plačati tožniku; za leto 2015 od mesečnega bruto zneska 1.774,03 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, tožniku pa plačati neto znesek, zmanjšan za mesečno po 917,79 EUR; za leto 2016 od mesečnega bruto zneska 1.687,90 EUR obračunati davke in prispevke, tožniku pa plačati neto znesek, zmanjšan za mesečno po 925,13 EUR; za leto 2017 od mesečnega bruto zneska 1.780,10 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, tožniku pa plačati neto znesek, zmanjšan za mesečno po 946,07 EUR; za leto 2018 od mesečnega bruto zneska 1.894,23 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku zmanjšan za mesečno po 975,45 EUR; za januar 2019 in februar 2019 od mesečnega bruto zneska 1.894,23 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku zmanjšan za mesečno po 975,45 EUR; za marec 2019 do 18. 3. 2019 od bruto zneska 1.894,23 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku zmanjšan za sorazmerni del zneska 975,45 EUR; ter mu priznati in vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko do 18. 3. 2019 ter ga za ta čas prijaviti v obvezno pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja, v dodatno ter v dodatno kolektivno pokojninsko zavarovanje (točka III izreka). Prvi toženki je naložilo, da je dolžna od bruto denarnega povračila v višini 13.004,10 EUR bruto obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku (točka IV izreka). Zavrnilo je: tožbeni zahtevek po pozivu tožnika nazaj na delo k drugi toženki in podrejeni zahtevek po pozivu tožnika na delo k prvi toženki ter zahtevek po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja od 18. 3. 2019 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (točka V izreka); tožbeni zahtevek po priznanju obstoja delovnega razmerja in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja tožnika z drugo toženko od 7. 9. 2012 do prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko (točka VI izreka); tožbeni zahtevek na plačilo razlike med prisojenimi zneski iz tč. III izreka sodbe in mesečnim zneskom bruto 3.000,00 EUR (točka VII izreka); zahtevek po obračunu in plačilu denarnega povračila za razliko od 13.004,10 do 54.000,00 EUR (točka VIII izreka); zahtevek po solidarni zavezi prve toženke za obveznosti druge toženke iz III. tč. izreka sodbe, njegov podrejeni zahtevek po priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja s prvo toženko od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko in na plačilo denarnega povračila v višini 54.000,00 EUR s strani druge toženke (točka IX izreka) ter podrejeni zahtevek po plačilu odpravnine v višini 25.237,16 EUR s strani prve toženke (točka X izreka). Sodišče je zavrglo 1. točko tožbe o ugotovitvi spremembe delodajalca (točka I sklepa) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka II izreka sklepa).

2. Zoper sodbo v točkah II, III, IV, V, VI, VII, VIII, IX in X izreka sodbe ter sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga dopolnitev sodbe v točkah III in IV izreka, ker sodišče ni odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila. Navaja, da je sodišče zahtevek za izplačilo vsakokratnih mesečnih bruto plač napačno spremenilo na način, da mu je prisodilo izplačilo razlike med plačo in prejeto pokojnino, ker bo ob vračilu pokojnin v skladu s 194. členom ZPIZ-2 to pomenilo, da bo v slabšem položaju, kot če zahtevka ne bi vložil. Sodišče bi mu moralo priznati celotne zneske plač, vključno s plačami od 7. 9. 2012 dalje. Prisojeni zneski so napačni. S tem ko je sodišče drugo toženko večkrat pozivalo na predložitev dokumentacije v zvezi s plačami primerljivih delavcev, je postopalo pristransko do tožnika in kršilo načelo enakopravne obravnave strank. Sodišče ne bi smelo upoštevati obračunskih listov borznih posrednikov, za katere ni mogoče preveriti, kje so v sistematizaciji uvrščeni in katera dela so opravljali ter ali so ta dela primerljiva. Edina primerljiva delavka je A.A.. Sodišče ni obrazložilo, zakaj mu ni priznalo vsakokratne letne nagrade v višini 500,00 EUR bruto letno, 13 plače v višini 500,00 EUR bruto letno, božičnice v višini 500,00 EUR bruto, dodatnih 30,00 EUR mesečnih bonitet – zavarovanja in 90,00 EUR mesečnih vplačil v dodatno pokojninsko zavarovaje, kar je uveljavljal v okviru reparacijskega zahtevka. Prav tako ni obrazložilo, zakaj mu ni priznalo 250,00 EUR bruto mesečno, ki bi jih moral prejemati kot pooblaščenec za preprečevanje pranje denarja, glede na to, da je to funkcijo opravljal pri delodajalcu prenosniku. Zmotna je presoja sodišča, da ni podana solidarna odgovornost prve toženke. Če škodo povzroči več oseb skupaj, te v skladu s 186. členom OZ za škodo odgovarjajo solidarno. Navaja, da je odločitev v IV. točki izreka zmotna tako glede višine kot glede zavezanke k plačilu denarnega povračila. Obrazložitev sodišča o priznanju denarnega povračila v polovični višini je nelogična in zmotna. V primeru spremembe delodajalca se institut iz 118. člena ZDR-1 presoja po stanju v času sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je napačno zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja pri drugi toženki od 7. 9. 2012 dalje, ker je tožnik v tem času postal delavec druge toženke na podlagi 73. in 75. člena ZDR in kontinuitete delovnega razmerja pri drugi toženki. Do prenosa dejavnosti med toženkama je prišlo 7. 9. 2012, ko je B. vrednostne papirje strank oziroma neopredmetena sredstva prenesel od prve toženke k drugi toženki, kar izhaja iz dopisa B. z dne 11. 5. 2020. Dejstvo, da je bil tožnik od 7. 9. 2012, ko je bil ugotovljen prenos dejavnosti, do dejanskega izteka odpovednega roka (februarja 2013) še vedno formalno v delovnem razmerju s prvo toženko, ne more iti v njegovo škodo, če pa je od 7. 9. 2012 ugotovljena sprememba delodajalca po 73. členu ZDR. Sodišče bi moralo upoštevati, da je prva toženka tožniku 4. 9. 2012 ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi na neustreznem delovnem mestu, kar kaže, da sta se strani zavedali, da bo dejavnost 7. 9. 2012 prenesena. Ob ugotovljeni neustrezni ponudbi novega delovnega mesta bi bil tožnik upravičen tudi do odpravnine. Napačen je tudi datum sodne razveze. Tožnik poudarja, da je imel interes delati še naprej, da je bilo poseženo v njegovo pravico do dela po 34. in 35. členu URS, ker ga druga toženka ni prenesla na tretjo osebo, kamor je prenesla dejavnost. Meni, da mu pripada tudi odpravnina, saj delovno razmerje ni prenehalo po njegovi krivdi. Navaja, da ni razumljiv sklep sodišča o zavrženju tožbe z zahtevkom, da je prišlo do spremembe delodajalca, ob tem, da sodišče v točki II izreka ugotovi obstoj delovnega razmerja s prevzemnikom. Ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je napačna tudi odločitev sodišča, da ni upravičen do povračila stroškov postopka. Ključni del zahtevka se je nanašal na nezakonito odpoved, s katerim je uspel, zato bi mu moralo stroške priznati že po načelu pravičnosti. Priznani bi mu morali biti stroški pravnega mnenja C. fakultete v D..

3. Druga toženka se pritožuje zoper sodbo v točkah I, II, III in IV izreka ter zoper 2. točko sklepa iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče kot nosilni razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi med prvo toženko in tožnikom šteje dejstvo, da je bil prenos za stranke do 31. 8. 2012 brezplačen, da ga je stranka uredila na enem mestu in da so bila prenesena neopredmetena sredstva in arhiv o sklenjenih poslih. Poudarja, da so imele stranke možnost izbire ne samo druge borznoposredniške družbe, ampak tudi B. in da so takšno možnost tudi dejansko uveljavile. To možnost je izkoristil tudi tožnik. Sodišče pojasnjuje, da je imela prva toženka finančni interes v okviru plačila dela provizije od poslov po pridobitvi licence odvisnega borznega posrednika. To stališče izključuje sodba VSRS, iz katere izhaja, da dejstvo, da prva toženka sodeluje z drugo toženko kot odvisna borznoposredniška družba, načeloma ni upoštevno. Poudarja, da finančni instrumenti strank ne predstavljajo neopredeljenih sredstev borznoposredniške družbe. Sodišče se ni opredelilo do mnenja E., iz katerega izhaja, da je potrebno v posledici prenosa po 159. členu ZTFI dokumentacijo prenesti na borznoposredniško družbo, ki je prevzela posle od prenosne družbe. Neodzivnost strank na poziv o izbiri druge toženke kot prevzemne borznoposredniške družbe, B. ali druge borznoposredniške družbe, je treba presojati v luči zakonsko predpisane skrbnosti za interese strank. V takem primeru ni mogoče govoriti o avtomatičnem prenosu finančnih instrumentov strank, saj prenos ni bil posledica univerzalnega pravnega nasledstva s strani prevzemne družbe. To pomeni, da prevzemnica ne odgovarja za obstoječe obveznosti prenosnice do strank. Sodišče se ni opredelilo do trditev, da je tudi pogodbeni prenos finančnih instrumentov možno izvršiti z več kot eno borznoposredniško družbo. Sodišče ni upoštevalo njenega ugovora glede neprimerljivosti plač s F.F., ki je bila vodja trgovanja oddelka borznega posredovanja. V zvezi z določitvijo datuma sodne razveze sodišče ne pojasni, zakaj ni upoštevalo dejstva, da je tožnik izpolnjeval pogoje za upokojitev že ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko in da tožnik ni izkazal, da je aktivno poskušal najti delo borznega posrednika. Neupravičeno je pripisalo težo dejstvu, da se tožnik še vedno ukvarja s podobnimi posli, pri čemer ne pojasni, kako je ugotovilo, da gre za omejen in dovoljen obseg poslov. To okoliščino je zmotno štelo tožniku v prid in se odločilo za razvezo pogodbe o zaposlitvi šele s prenehanjem dejavnosti druge toženke. Izpodbijana sodba je v točki III izreka nerazumljiva, saj ne določa pojma „pripadajoča plača“. Sodišče ne pojasni datuma 19. 11. 2014, pri tem pa je izrek sodbe neskladen z obrazložitvijo (razlika med povprečno bruto plačo primerljivih delavcev za leto 2014 po tem izračunu ne znaša 1.737,71 EUR). Tudi povprečje plač za F.F. po podatkih, na katere se sklicuje sodišče, ne more ob letni plači 20.223,37 EUR znašati 1.694,53 EUR. Nejasen je zapis sodišča v točki III izreka v delu, ki ji nalaga najprej prijavo v dodatno in nato še v dodatno kolektivno zavarovanje.

4. Zoper točke I, II, III in IV izreka sodbe in 2. točko sklepa se pritožuje tudi prva toženka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je s prenosom nematerializiranih računov vrednostnih papirjev svojih strank na drugo pravno osebo izpolnila svojo obveznost po 159. členu ZTFI. Stranke pa so imele možnost, da se odločijo za katero koli drugo borzno posredniško hišo in ne le za drugo toženko. Tako v obravnavanem primeru ni prišlo do avtomatičnega prenosa strank, ampak sta se toženki odločili, da se cilj določbe 159. člena ZTFI doseže tako, da se strankam prepusti izbira nove borzno posredniške hiše. Poudarja, da ni imela interesa kogarkoli siliti v sodelovanje z drugo toženko. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu glede obveščanja strank in možnosti izbire drugega ponudnika. Z obvestilom „novosti pri opravljanju investicijskih storitev in poslov“ je svoje stranke obvestila, da imajo možnost, da svoje zadeve prenesejo na drugo toženko, niso bile pa k temu zavezane. Stranke je seznanila z vsemi ponudniki preko napotila na internetno stran oziroma na B.. Dejstvo, da je prišlo do prenosa vrednostnega papirja ni pomenilo sočasnega prenosa pogodbenega razmerja pogodbenega partnerja, ki je pred tem obstajalo med stranko in prvo toženko. Stranke so imele možnost kadarkoli menjati borznega posrednika, zato je zmotno stališče o avtomatičnem prenosu strank, kar se kaže tudi skozi izvrševanje pravic iz G., za katero je bilo potrebno vzpostaviti novo pooblastilno razmerje. Ugodnosti so bile nudene zato, da je lažje uresničevala prevzeto obveznost po sklenjeni mandatni pogodbi z drugo toženko. Pri drugi toženki je bilo potrebno s stranko skleniti novo pogodbo, prejšnje pogodbeno razmerje s prvo toženko je pred tem že prenehalo. Stranke so morale, ob izbiri druge toženke za svojega izvajalca, skleniti novo pogodbo, se identificirati, predložiti davčno številko in številko bančnega računa. Druga toženka poudarja, da za prenos dejavnosti ne zadošča zgolj opravljanje podobne ali enake storitve, če ni drugih kriterijev, ki definirajo gospodarsko entiteto ali ki predstavljajo skupek virov. Sodišče EU je primeroma naštelo dejavnike, ki kažejo na to, da gre za prenos podjetja (C-173/96 in C-247/96). Sodišče drugih kriterijev, razen prenosa strank, ni ugotavljalo. Že Vrhovno sodišče RS je sodbi VIII Ips 7/2015 zavzelo jasno stališče, da ne gre za prenos nekaterih sredstev niti delavcev. Sodišče pa bi moralo tudi upoštevati ureditev instituta prenosa podjetja po ZGD-1. V zvezi s tem poudarja, da s pogodbo med toženkama ni prišlo do pravnega nasledstva. V obravnavani zadevi se ni preneslo premoženje, sredstva strank pa se ne morejo šteti za sredstva borznega posrednika in tudi prenos delavcev ni bil opravljen. Nadalje navaja, da se odločitve o denarnem povračilu ne da preizkusiti. Sodišče je utemeljilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati denarno povračilo, ker mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri tem pa ni pojasnilo bistvenih elementov in predpostavk, ki morajo biti izpolnjeni da lahko sodišče naloži plačilo denarnega povračila. Do bistvene kršitve določb pravdnega postopka je prišlo tudi s tem, ko je sodišče v točki II izreka določilo izplačilo glede na pripadajočo plačo, pri čemer pripadajoče plače ni obrazložilo. Prav tako ni pojasnilo datuma 19. 11. 2014. Izrek sodbe je neskladen z obrazložitvijo (razlika med povprečno bruto plačo primerljivih delavcev za leto 2014 po tem izračunu ne znaša 1.737,71 EUR). Tudi povprečje plač za F.F. po podatkih, na katere se sklicuje sodišče, ob letni plači 20.223,37 EUR ne znaša 1.694,53 EUR. Nejasen je zapis sodišča v točki III izreka v delu, ki drugi toženki nalaga prijavo v dodatno in nato še v dodatno kolektivno zavarovanje.

5. Druga toženka in tožnik v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke kot neutemeljene.

6. Pritožba tožnika in toženk je delno utemeljena, pri čemer se pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na priznanje zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratne mesečne neto plače do plačila, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbah v zvezi z obrazložitvijo sodbe uveljavljajo tožnik in toženki, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

9. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo in sklep izdalo v ponovljenem postopku po tem, ko je Vrhovno sodišče RS zaradi razveljavitve sodbe opr. št. VIII Ips 7/2015 s strani Ustavnega sodišča RS UP-561/15, o reviziji ponovno odločalo in s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 342/2017 reviziji, v skladu s predhodnim mnenjem SEU opr. št. C-194/1,8 delno ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje opr. št. Pdp 366/2014, ki se je nanašala na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka (za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožniku podala prva toženka dne 11. 10. 2012, reintegracijski in reparacijski zahtevek nasproti prvi toženki), prvega podrednega tožbenega zahtevka (za ugotovitev nezakonitosti navedene odpovedi, za ugotovitev, da je med prvo in drugo toženko prišlo do prenosa podjetja, reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper drugo toženko) in drugega podrednega zahtevka (da mora prva toženka tožniku plačati odpravnino) in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, razveljavilo ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V preostalem je zavrnilo revizijo zoper del sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi plačila razlike v plači za čas od novembra 2007 do januarja 2014. Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer izhajalo iz pravilne predpostavke, da je za prenos, v smislu spremembe delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ključnega pomena način prenosa strank, vendar pa konkretnih okoliščin, v katerih je prišlo do spremembe izvajalca borznoposredniških storitev za stranke, ko je prva toženka opustila to dejavnost, ni dovolj natančno ugotovilo. Ker je zaradi zmotne materialnopravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku presojalo, ali je med toženkama na podlagi sklenjenega pravnega posla dejansko prišlo do prenosa strank in s tem do prenosa dela podjetja, da bi lahko šteli, da je prišlo do spremembe delodajalca v skladu z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR. Od tega je namreč odvisna presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ki jo je prva toženka podala tožniku dne 11. 10. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta so predvsem naslednja: - Prva toženka je 23. 12. 2011 sprejela sklep o prenehanju opravljanja investicijskih storitev in poslov ter pomožnih investicijskih storitev po Zakonu o trgu finančnih instrumentov (ZTFI, Ur. l. RS, št. 67/2007) in o pridobitvi statusa odvisnega borzno posredniškega zastopnika.

- Prva in druga toženka sta 27. 6. 2012 sklenili pogodbo o prenosu z vsebino, kot jo zahteva 159. člen ZTFI, in sicer, da bo prva toženka na drugo prenesla finančne instrumente in drugo premoženje strank, vodenje računov nematerializiranih vrednostnih papirjev strank in druge investicijske in pomožne investicijske storitve in v zvezi s tem celotno dokumentacijo ter arhiv.

- Prva toženka je vsem svojim strankam, za katere je opravljala storitve borznega posredništva dne 16. 7. 2012 posredovala obvestilo, da bo prenehala opravljati dejavnost in jim je predstavila možnost prenosa njihovih vrednostnih papirjev na drugo toženko ali druge borznoposredniške hiše. Prvo toženka je pri prenosu na drugo toženko zagotavljala določene ugodnosti, in sicer, da bo prva toženka za stranke opravila vse, kar je potrebno za prenos finančnih instrumentov k drugi toženki in to brezplačno do 31. 8. 2012. Strankam je pojasnila, da lahko prenesejo svoje finančne instrumente k drugi borzno posredniški družbi oziroma na B., če pa tega ne bodo storile, bodo njihovi finančni instrumenti avtomatsko preneseni na računa druge toženke. Stranke je še obvestila, da bo po prenehanju opravljanja investicijskih storitev in poslov pridobila status odvisnega borzno posredniškega zastopnika druge toženke in da se zanje spremeni le račun, na katerem bodo ime te finančne instrumente shranjene.

- Dne 31. 8. 2012 je uprava H. borze sprejela sklep o izključitvi prve toženke iz trgovanja. Banka I. je nato izdala odločbo, s katero je prvi toženki izdala dovoljenje za opravljanje storitev odvisnega borzno posredniškega zastopnika.

- Prva toženka je 17. 9. 2012 sprejela nov pravilnik o sistematizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila službo investicijskih storitev in v njenem okviru delovno mesto borznega posrednika I, ki ga je zasedal tožnik.

- Tožniku je bila 4. 9. 2012 predlagana sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela referenta splošnih poslov I v drugi organizacijski enoti, ki je tožnik ni podpisal. Zato mu je prva toženka 11. 10. 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

11. Po določbi prvega odstavka 73. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, preidejo v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerjih, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Sprememba delodajalca po tej določbi se šteje po 8. alineji 89. člena ZDR za neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Pri razlagi te določbe je treba uporabiti Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 21. 3. 2010 o približevanju zakonodaje držav v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetji ali obratov, ki v 1.b členu določa, da se za prenos šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, torej prenos gospodarske enote kot organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, pri čemer ni pomembno, ali gre za glavno ali stransko dejavnost in sodbe SEU.

13. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 342/2017 in izhodišča, ki jih je SEU poudarilo v sodbi C-194/18. Pri presoji, ali gre za prenos, je treba upoštevati značilnosti dejavnosti ali dejavnosti, ki se prenese. Dejavnost službe za investicijske storitve prve toženke je temeljila zlasti na neopredmetenih sredstvih, ki so del identitete službe za investicijske storitve, zato je njihov prenos bistvenega pomena za opredelitev prenosa dela podjetja. Ker so neopredmetena sredstva finančni instrumenti in drugo premoženje strank, vodenje njihovih računov in drugih investicijskih in pomožnih investicijskih storitev ter arhiv, ki vsebuje dokumentacijo v zvezi z investicijskimi storitvami in posli, opravljeni za stranke, so prav stranke ključen dejavnik, ki opredeljuje dejavnost ukinjene službe za investicije za prvi toženki. Upoštevaje navedena izhodišča so pritožbene navedbe prve in druge toženke, da so za presojo prenosa v obravnavanem primeru pomembni še drugi kriteriji (npr. prenos nepremičnin, premičnin, pravic, delavcev, itd.), ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, neutemeljeni in ne vplivajo na pravilnost presoje.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo pogodbe o prenosu med prvo in drugo toženko in realizacijo te pogodbe dejansko prišlo do prenosa strank s prve na drugo toženko in s tem do prenosa dela podjetja v smislu Direktive Sveta 2001/23/ES in prvega odstavka 73. člena ZDR. Drži, da stranke s pogodbo o prenosu med prvo in drugo toženko niso bile zavezane in so se lahko prosto odločile za prenos njihovih finančnih instrumentov in premoženja na drugo toženko, pri čemer vztrajata toženki v pritožbi, vendar kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 342/2017 in SEU v sodbi C-194/18, to ni ovira za opredelitev prenosa dela podjetja. Enako ni ovira dejstvo, da je bila prva toženka dolžna v skladu s 159. členom ZRFI zaščititi interese strank, ko se je odločila za prenehanje opravljanja dejavnosti borznega posredništva. Zakon namreč ne določa, da se finančni instrumenti, premoženje strank, računi nematerializiranih vrednostnih papirjev in druge storitve ter dokumentacija lahko prenesejo le na eno osebo (borznoposredniško družbo) oziroma ne preprečuje, da se prenesejo na več oseb, ki so v skladu z 32. členom zakona upravičene v Republiki Sloveniji opravljati investicijske storitve in posle. Drugačno stališče toženk v pritožbi ni utemeljeno.

15. Za presojo, da je v obravnavanem primeru s pogodbo o prenosu med toženkama dejansko prišlo do prenosa strank, so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile stranke (po podpisu pogodbe o prenosu med toženkama) s strani prve toženke seznanjene, da je prenos finančnih instrumentov na drugo toženko do 31. 8. 2012 za njih brezplačen in ga lahko uredijo na enem mestu (zadoščal je pristop k okencu z osebnim dokumentom, davčno številko in številko bančnega računa), pri čemer je provizija za stranke ostala enaka kot pri prvi toženki, malce nižje je bilo le nadomestilo za vodenje računa, medtem ko je bil v primeru izbire druge borznoposredniške hiše prenos plačljiv, drugačen pa je bil tudi postopek prenosa. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je prva toženka s temi ukrepi nedvomno spodbudila stranke, da vodenje vrednostnih računov zaupajo drugi toženki oziroma so ti ukrepi za stranke predstavljali zadostno vzpodbudo za odločitev, da svoje vrednostne račune, namesto na drugo borznoposredniško družbo, prenesejo na drugo toženko. To ne nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je bila na drugo toženko prenesena večina strank, in sicer od skupno 2213 strank je bilo prenešenih 2008 strank, pri čemer je bilo na B. prenesenih 173 strank in na druge borznoposredniške hiše 32 strank. Za pasivne stranke, ki do 31. 8. 2012 niso prenesle vrednostnih računov bodisi na drugo toženko bodisi na drugo borznoposredniško družbo, pa je bil prenos njihovih računov na drugo toženko po tem datumu samodejen. Ugotovljene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je med strankama na podlagi pogodbe o prenosu dejansko prišlo do prenosa strank, kot bistvenim elementom borznoposredniške dejavnosti, in s tem do prenosa dela podjetja v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR oziroma prenosa gospodarske enote, ki je ohranila svojo identiteto po 1.b členu Direktive Sveta 2001/23/ ES. Do prenosa dela podjetja je prišlo, ko se je večina strank odločila za prehod k drugo toženki oziroma k prehodu ni nasprotovala. Ker sprememba delodajalca ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga (89. člen ZDR), izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu pravilno ugodilo.

16. V zvezi s pritožbo tožnika zoper 1. točko izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v tem delu neutemeljena. Zahtevek, da je med toženkama prišlo do spremembe delodajalca, je v primeru zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi, podane s strani prve toženke (kot delodajalke prenosnice), nepotreben in sodi v obrazložitev odločitve.

17. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da mu je sodišče prve stopnje v okviru reparacijskega zahtevka zmotno priznalo pravice iz delovnega razmerja pri drugi toženki šele od prenehanja delovnega razmerja pri prvi toženki, namesto od 7. 9. 2012, ko je med strankama prišlo do prenosa dela podjetja. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih (za polni delovni čas) hkrati, zato je sodišče prve stopnje tožniku vse pravice iz delovnega razmerja pri drugi toženki pravilno priznalo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri prvi toženki. Drugačno stališče tožnika v pritožbi ni utemeljeno.

18. Tožnik in obe toženki v pritožbah nasprotujejo odločitvi sodišča prve stopnje o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 18. 3. 2019 (to je, ko je druga toženka dejavnost borznega posredovanja prenesla na tretjo osebo). V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Datum odločitve sodišča prve stopnje je torej skrajni datum, do katerega je na podlagi navedene določbe ZDR-1 delavcu mogoče priznati delovno razmerje, lahko pa sodišče - če so podane določene okoliščine - sodno razveže pogodbo o zaposlitvi že prej. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 211/2018 poudarilo, da sodišče v primeru odločanja o sodni razvezi ni izključno vezano na datum upokojitve delavca, je pa delavčeva upokojitev ob sicer nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko eno od pomembnih dejstev oziroma je celo eno od najbolj odločilnih dejstev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Po prepričanju pritožbenega sodišča je v okoliščinah konkretnega primera presoja sodišča prve stopnje o datumu sodne razveze z 18. 3. 2019, ko je druga toženka prenesla dejavnost borznega posredovanja na tretjo pravno osebo, in ne z dnem tožnikove upokojitve, zmotna. Tožnikova izpoved o velikem interesu, ki bi ga imel za nadaljevanje opravljanja dela borznega posrednika in dejstvo, da je podobna dela opravljal v omejenem in dovoljenem obsegu glede na njegov status, ne utemeljujta zaključka o sodni razvezi po dnevu tožnikove upokojitve. Tožnik namreč v zvezi s tem ni navajal razlogov, zakaj se je odločil za upokojitev (npr. da se je bil zaradi reševanja življenjske situacije prisiljen upokojiti), da bi lahko sodišče ta datum sprejelo kot relevanten datum za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da pogodbo o zaposlitvi razveže z 18. 3. 2019, in utemeljena pritožbena navedba druge toženke, da bi moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati s tožnikovo upokojitvijo. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v točki II izreka delno spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z zadnjim dnem, ko bi bil tožnik še v delovnem razmerju pri drugi toženki, preden se je upokojil, to je 19. 11. 2014 in zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki od 20. 11. 2014 do 18. 3. 2019. 19. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo datum sodne razveze, je poseglo tudi v odločitev o reparaciji v točki III izreka, in sicer tako, da je zavrnilo zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 20. 11. 2014 dalje, vključno z obračunom in izplačilom nadomestila plače, priznanjem in vpisom delovne dobe v matično evidenco, prijavo v obvezno pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja ter v dodatno kolektivno pokojninsko zavarovanje. Sodišče namreč na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja na podlagi nezakonite odpovedi le do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Zaradi tako sprejete odločitve pritožbenega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik iz drugih razlogov nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in reparaciji za obdobje od 20. 11. 2014 dalje.

20. Tožnik in obe toženki se pritožujejo tudi zoper odločitev o reparaciji za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 19. 11. 2014. Kot izhaja iz III. točke izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožniku za to obdobje priznalo razliko med prejetimi nadomestili plač za čas brezposelnosti in plačami, ki bi jih prejemal, če bi delal. Pripadajočo razliko je sodišče prve stopnje izračunalo tako, da je potem, ko je na podlagi podatkov o plačah, ki so jih v tem obdobju prejemali tožniku primerljivi delavci druge toženke – borzni posredniki J.J., F.F. in K.K., ugotovilo, koliko bi v tem obdobju znašala tožnikova plača, od dobljenega zneska odštelo še tožnikove dejanske prejemke, to je nadomestilo za brezposelnost, ki ga je prejemal v obdobju od 9. 2. 2013 do 19. 11. 2014. Da gre za primerljive delavce, ki so delali na primerljivih delovnih mestih kot tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo po nazivih dela na obračunskih listih, zato so pritožbene navedbe tožnika in druge toženke, ki takšni presoji nasprotujeta, neutemeljene. Ne nazadnje je tožnik te delavce v pripravljalnih vlogah sam navajal kot primerljive delavce in od druge toženke zahteval predložitev podatkov o plačah, kar je druga toženka tudi storila. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje drugo toženko večkrat pozvalo na predložitev zahtevanih listin, ne pomeni, da je do tožnika postopalo pristransko. S tem pa tudi ni kršilo načela enakopravne obravnave strank, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnik v pritožbi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajoče plače upoštevati zgolj podatke o plači A.A. kot primerljive delavke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo delovno mesto navedene delavke po predloženem opisu razvrščeno v VII. tarifni razred, delo tožnika pri prvi toženki pa v V/6 tarifni razred, kar pomeni, da gre za različno zahtevni delovni mesti. Zato je pravilno presodilo, da ne gre za primerljivo delavko in je utemeljeno ni upoštevalo pri izračunu. Zatrjevanega dejstva, da bi bil tožnik v tem obdobju upravičen do višje plače, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje po podatkih o plačah primerljivih delavcev, pa dokazni postopek ni potrdil, zato so pritožbene navedbe tožnika o pripadajoči vsakokratni letni nagradi, trinajsti plači, božičnici, itd. neutemeljene. Sodišče prve stopnje s tem, ko v okviru reparacije tožniku teh denarnih zahtevkov ni prisodilo, ni kršilo določb pravdnega postopka.

21. Sodišče prve stopnje ni napačno izračunalo mesečnega povprečja plač v letu 2014 za primerljivo delavko F.F., kot to neutemeljeno navajata druga toženka in tožnik v pritožbi. Za navedeno delavko je sicer res pomotoma navedlo, da znaša letni znesek plač 20.233,37 EUR, namesto pravilno 20.337,79 EUR, vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je ne glede na to povprečni mesečni znesek plač, ki znaša 1.694,53 EUR, izračunalo od pravilnega letnega zneska plač in ga pravilno upoštevalo pri izračunu. Pravilen je tudi izračun letnega zneska plač in s tem mesečnega povprečja plač za leto 2013 za primerljivega delavca K.K., pritožba tožnika v tem delu pa ni utemeljena.

22. Utemeljeno pa tožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje za delavko F.F. napačno izračunalo letni znesek plač za leto 2013, ki pravilno znaša 18.212,89 EUR (in ne 18.167,89 EUR) ali povprečno mesečno 1.517,74 EUR (in ne 1.513,99 EUR). Povprečna mesečna plača primerljivega delavca druge toženke je tako v letu 2013 pravilno znašala 1.632,21 EUR (in ne 1.630,95 EUR), ob upoštevanju, da je za leto 2013 tožnikovo povprečno mesečno denarno nadomestilo znašalo 882,96 EUR, pa 749,25 EUR (in ne 747,99 EUR). Pritožbeno sodišče je zato sodbo v točki III izreka delno spremenilo tako, da je druga toženka dolžna tožniku za leto 2013 obračunati razliko med pripadajočo plačo in nadomestilom v bruto znesku po 749,25 EUR, neto znesek pa plačati tožniku.

23. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podlage za solidarno odgovornost toženk, ki jo v pritožbi neutemeljeno izpodbija tožnik. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, ki jo lahko poda delavec, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 73. člena ZDR). Ker v obravnavanem primeru ne gre za primere iz citiranega člena ZDR, ni podlage za solidarno odgovornost toženk. Podlage ne predstavljajo niti določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo. Določba 73. člena ZDR je za dejansko situacijo prenosa dela podjetja in posledično pravic tožnika specialni predpis do določb OZ, tako da je že zato njena uporaba v takšni dejanski situaciji izključena (primerjaj sodbo Pdp 29/2017).

24. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obveznost plačila denarnega povračila naložilo prvi toženki, ravnalo napačno. Ob ugotovitvi, da gre pri spremembi delodajalca na podlagi 73. člena ZDR za prehod pravic in obveznosti iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika po zakonu samem, je logična posledica take ureditve spremembe delodajalca, da lahko delavec, ne glede na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku, uveljavlja pravice iz svoje pogodbe o zaposlitvi le pri delodajalcu prevzemniku, na katerega so prešle pravice in obveznosti iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi. To velja za vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, med drugim tudi za denarno povračilo iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki po vsebini predstavlja odškodnino namesto reintegracije (primerjaj sodbo Pdp 690/2017). Glede na navedeno in dejstvo, da je bila v času sodne razveze tožnikov delodajalec le še druga toženka in ne prva toženka, je denarno povračilo tožniku dolžna plačati druga toženka, pri kateri se na podlagi sodbe sodišča razvezuje pogodba o zaposlitvi s tožnikom.

25. Zoper višino denarnega povračila se pritožujejo vse pravdne stranke, pri čemer toženki uveljavljata znižanje, tožnik pa zvišanje denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 13.004,10 EUR, kar znaša 9 plač tožnika (9 x 1.444,90 EUR). V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 določi sodišče višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Ugotovljene okoliščine, to je trajanje tožnikove zaposlitve, njegova starost in dejstva, da tožnik ni bil zaposlen do upokojitve, po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujejo višje denarno povračilo, kot mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je zaradi delno spremenjene odločitve glede datuma sodne razveze obseg priznanih pravic manjši, kot jih je tožniku priznalo sodišče prve stopnje. Glede na vse navedeno je primerno denarno povračilo v višini 17.338,80 EUR, kar znaša 12 tožnikovih plač, zato je v tem delu pritožba tožnika utemeljena, pritožba toženk pa ni utemeljena.

26. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v točkah IV in IX izreka spremenilo tako, da je druga toženka dolžna tožniku od bruto denarnega povračila 17.338,80 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku v roku 15 dni. Višji zahtevek, to je za obračun in plačilo denarnega povračila za razliko od 17.338,80 EUR do 54.000,00 EUR in zahtevek za plačilo denarnega povračila s strani prve toženke, pa se zavrneta.

27. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o delu tožbenega zahtevka v okviru reparacijskega zahtevka, ki se nanaša na priznanje zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratne mesečne neto plače (oziroma pravilno nadomestila plače) do plačila. Zato je v zvezi s tem na podlagi prvega odstavka 325. člena ZPP utemeljeno predlagal izdajo dopolnilne sodbe. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo odločiti še o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno z izpodbijano sodbo, svojo odločitev glede tega dela tožbenega zahtevka pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti (četrti odstavek 324. člena ZPP). Pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo odločiti tudi o plačilu zakonskih zamudnih obresti od denarnega povračila pa so neutemeljene, saj jih tožnik v tožbi ni uveljavljal. 28. Navedbe, s katerimi tožnik v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine (sicer v zvezi z ustreznostjo ponujene zaposlitve), tj. da je do odpravnine upravičen, ker mu delovno razmerje pri drugi toženki ni prenehalo po njegovi krivdi, tožnik podaja prvič šele v pritožbi, zato te predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče pri odločitvi o pritožbi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

29. Delna sprememba odločitve o glavni stvari ni vplivala na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ne glede na izid postopka na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka. Svoje stroške postopka pa sam krije tudi tožnik. Pravilno sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo stroškov sodnih taks, saj so ti stroški vezani na denarni del tožbenega zahtevka, s katerim tožnik ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Strošek za pravno mnenje, ki ga je v postopku tožnik sam pridobil, pa ni potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP.

30. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama tožnika in toženk ter izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo v točkah II, III, IV in IX izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa.

31. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbe tožnika in toženk zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem potrdilo sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).