Jedro

Ker se novela ZPP-E v tem postopku še ne uporablja, tožnik pravnega sredstva po prvem odstavku 357.a člena ZPP še nima na voljo.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v delovnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje je (po drugič ponovljenem sojenju) vse zahtevke zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je (po drugič ponovljenem sojenju) tožnikovi pritožbi delno ugodilo in z vmesno sodbo delno spremenilo prvostopenjsko sodbo, tako da je ugotovilo, da je primarni tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v točki 1.a) v zvezi s točko 1.d), glede njegove višine pa je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Prav tako je razveljavilo odločitev o stroških postopka in zadevo tudi v tem delu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V preostanku je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v njenem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo.

4. Glede zahtevka, ki mu je po temelju z vmesno sodbo ugodilo, je pojasnilo, da je tožnik izkazal, da bi sredstva, če bi mu bila pravočasno prisojena in izplačana, investiral tako, da bi jih vezal pri banki A. in jih na ta način oplemenitil z obrestmi. Zato mu pripada odškodnina za izgubljeni dobiček. Tožbeni zahtevek pa ni utemeljen, kolikor je tožnik z njim zahteval še odškodnino zaradi onemogočenega nakupa državnih obveznic. Istega denarja namreč ne bi mogel oplemenititi na dva načina hkrati – če bi ga vezal pri banki, z njim ne bi mogel kupit še obveznic. Prav tako noben od tožbenih zahtevkov ni utemeljen v delu, kjer je tožnik zatrjeval neupravičeno obogatitev toženke, češ da se ji v upoštevnem obdobju ni bilo treba zadolžiti za znesek, ki ga je dolgovala tožniku.

5. Tožnik je zoper odločbo sodišča druge stopnje po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, vložil vlogo, poimenovano „pritožba na vmesno sodbo in sklep“. V njej navaja, da se pritožuje zoper odločitev o spremembi prvostopenjske sodbe, zoper zavrnilni del pa vlaga predlog za dopustitev revizije. Sodišče druge stopnje naj bi zanemarilo, da je v zahtevku pod 1.b) zahteval znesek, ki pomeni toženkino obogatitev v višini donosa na državne obveznice. Zavrnitev tega zahtevka naj bi bila v nasprotju s pravico do popolne restitucije škode. Nelogično naj bi bilo, da sodišče izključuje tožnikovo možnost vlaganj v državne obveznice, saj gre za manj tvegano naložbo in tudi prvo dejansko naložbo, ki jo je po letu 2002 opravil. Upoštevati bi moralo ta donos oziroma tožniku dopustiti, da se odloči za tisto vrsto donosa, ki bo po izračunu izvedenca višja. Prav tako tožnik nasprotuje zavrnitvi vseh ostalih zahtevkov. Tudi izguba vrednosti denarja zaradi inflacije je priznana škoda, vrednost tožnikove glavnice pa se je od leta 2002 do 2012 zmanjšala za 43 %. Tožnik nazadnje graja tudi odločitev, da se zadeva glede višine zahtevka vrne v ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje. Meni, da bi moralo odločiti samo, saj gre že za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

6. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje. Opozarja na to, da je pritožba dovoljena samo zoper razveljavitveni sklep, ne pa zoper celotno odločbo sodišča druge stopnje. V preostanku gre po vsebini za revizijo, ki pa ni bila vložena po odvetniku, zato ni dovoljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik z vlogo, poimenovano „pritožba“, po vsebini dejansko uveljavlja razloge, ki se deloma prilegajo dvema različnima pravnima sredstvoma: reviziji in pritožbi zoper razveljavitveni sklep. Kolikor je tožnikova vloga po vsebini revizija, tj. kolikor se nanaša na vmesno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o temelju zahtevka (ugoditev zahtevku v točki 1.a) v zvezi s točko 1.d), ter zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe v preostalem zavrnilnem delu, tj. v točkah 1.b) in 1.c) ter glede podrednih zahtevkov), jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo in o njej odločilo z odločbo opr. št. II Ips 33/2020 z dne 25. 9. 2020. Kolikor je tožnikova vloga po vsebini pritožba zoper razveljavitveni sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zadevo glede višine zahtevka in glede stroškov postopka vrnilo v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje, pa jo obravnava v tem pritožbenem postopku.

8. Pri tem je pomembno to, da je bilo treba pri presoji tožnikove vloge postopati po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kot je veljal pred sprejemom novele ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se namreč postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Novela ZPP-E se je začela uporabljati 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je svojo sodbo izdalo 3. 2. 2017, zato se v postopku uporablja določbe prej veljavnega ZPP.

9. Pritožba zoper razveljavitveni sklep (tj. sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi prvostopenjske sodbe) je novo pravno sredstvo, ki ga je v prvem odstavku 357.a člena uvedla šele novela ZPP-E. Cilj tega pravnega sredstva je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bilo lahko ogroženo v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Ker pa se novela ZPP-E v tem postopku še ne uporablja, tožnik tega pravnega sredstva nima na voljo. Njegova vloga zato ni dovoljena, kolikor je po vsebini pritožba zoper razveljavitveni sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zadevo glede višine zahtevka in glede stroškov postopka vrnilo v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. V tem delu jo je bilo zato treba zavreči. 10. Odločitev o pritožbenih stroških je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločitev v zadevi.