Jedro

Ne gre za protipravno vznemirjanje lastnika, če upravičenec uporablja sporno traso poti za dostop do poslovnih prostorov, tožnik pa zahteva prepoved dostopa do parkiranih prostorov na drugi strani poti, ki jih upravičenec uporablja za svoje delavce.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. in odločitvi o pravdnih stroških v točki III. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi:

1. Prvotožencu A. d.o.o., se prepoveduje v bodoče poseganje v lastninsko pravico tožnikov B., d.o.o., in C., d.o.o. na nepremičnini parc. št. X, k.o. B., še posebej pa vožnjo z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi ter hojo po delu parc. št. X, ki leži med parc. št. Y1, parc. št. Y2 in parc. št. Y3 in med parc. št. Z1, parc. št. Z2 in parc. št. Z3 iste katastrske občine.

2. Drugotožencu AA. d.d., se prepoveduje v bodoče poseganje v lastninsko pravico tožnikov B. d.o.o. in C., d.o.o. na nepremičnini na parc. št. X, k.o. B., z vožnjo z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi po delu parc. št. X, ki leži med parc. št. Y1, parc. št. Y2 in parc. št. Y3 in med parc. št. Z1, parc. št. Z2 in parc. št. Z3 iste katastrske občine za dovoz do parc. št. Q, k.o. B..

3. Drugotožencu AA. d.d., se prepoveduje v bodoče vožnja z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi po jugozahodnem delu parc. št. X vzdolž ob parc. št. Z3, k.o. B. zavrne.

4. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki 934,47 EUR, drugotoženi pa 1.402,47 EUR pravdnih stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške vsaki izmed toženih po 418,14 EUR, vse v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obema toženima strankama prepovedalo v bodoče poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini X k.o. B.. še posebej pa vožnjo z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi ter hojo po delu parc. št. Y1 in parc. št. Y2 in parc. št. Y3 in med parc. št. Z1 parc. št. Z2 in parc. št. Z3 iste katastrske občine.

Drugotoženi stranki pa je tudi prepovedalo bodočo vožnjo z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi po jugozahodnem delu parcele X vzdolž ob parceli Z3, k.o. B.. V presežku oziroma drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Zoper tako sodbo se pritožujeta obe toženi stranki vsaka posebej in uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata v pritožbah, da pritožbeno sodišče ugodi njunima pritožbama ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje. Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da za ugotovitev, ali je podan dejanski stan po določbi čl. 99 SPZ, ne zadošča zgolj interpretacija volje pogodbenih strank po pogodbi iz leta 1988, ampak bi bilo potrebno ugotoviti še druga pravnorelevantna dejstva, ki bi izkazovala, ali drugotožena stranka z uporabo parc. št. X za dostop do parc. št. Q resnično protipravno vznemirja lastnika. Ta dejstva so, da je drugotožena stranka lastnica poslovnih prostorov v objektu Z3, ki leži nasproti nepremičnine parc. št. Q in da je drugotožena stranka z nakupom teh poslovnih prostorov pridobila pravico do parkirnih prostorov in uporabe ceste na parc. št. X za potrebe zaposlenih delavcev in svojih strank in da te poslovne prostore uporablja izključno za opravljanje gospodarske dejavnosti in da nepremičnino parc. št. Q uporablja za parkiranje in ustavljanje vozil. Samo zaradi tega, ker pogodba iz 1988 izrecno ne govori o možnosti dostopa prvotožene stranke do parcele Q po parceli št. X, ne moremo govoriti o protipravnosti in bi moralo sodišče upoštevati zgoraj navedene okoliščine, isto velja tudi glede uporabe krožne poti na parc. št. Z3, Z2 in Z1, saj to poseže v možnost opravljanja gospodarske dejavnosti. Nadalje drugotožena stranka navaja, da sodišče ne pojasni, v čem bi uporaba parc. št. X oteževala uporabo navedene nepremičnine in v čem je pravna korist tožeče stranke glede na to, da se na parceli X ne moreta srečati dve večji vozili in da je obračanje vozil oteženo, če ne onemogočeno. Sodišče pogodbe ni razlagalo skladno z namenom strank, saj to zahteva načelo poštenja v pravnem prometu. Sodišče se je pri tem osredotočilo zgolj na določilo čl. 7 pogodbe iz leta 1999 in pri tem ne pojasni, kakšno metodo interpretacije je uporabilo. Priči A. J. in T. Š., ki sta sodelovali pri sklenitvi pogodbe sta izpovedali, da je bil skupni namen pogodbenikov, da se kupcu nepremičnine Z3 za potrebe dostopa do poslovnih prostorov omogoči krožna pot po parceli X, ki se je uporabljala za potrebe normalnega odvijanja prometa in se je tako tudi uporabljala, dokler ni prišlo do zamenjave vodstva pri tožeči stranki. Za neverodostojnost pričevanja T. Š. ni stvarno upravičene in razumno utemeljene podlage. Če bi prvotožena stranka krožno pot uporabljala brez pravne podlage, bi pravni prednik prvotožeče stranke reagiral že v letu 1999. Sodišče bi se okoliščinah ob sklepanju pogodbe, ki se nanašajo na objektivno možnost normalnega odvijanja prometa lahko prepričalo tudi z ogledom na kraju samem, kar je drugotožena stranka predlagala, vendar je sodišče ta dokaz zavrnilo kot nepotreben.

Prvotožena stranka navaja, da ne ve, kaj naj bi bilo sploh predmet tega postopka, če ne vožnja po parceli št. X do parcele Y3, preko katere ima prvotožena stranka služnostno pravico hoje in vožnje do parcele Q. Prvostopno sodišče v izreku izpodbijane sodbe prvotoženi stranki prepoveduje vožnjo z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi ter hojo po delu parc. X, v obrazložitvi sodbe pa ugotavlja, da dostop preko parc. X ni predmet tega postopka. Čeprav v kupoprodajni pogodbi parcela X ni omenjena, to očitno zaradi tega, ker je šlo za javno pot, ki so jo uporabljali vsi lastniki poslovnih prostorov v kompleksu. Ni jasno, kako naj bi prvotožena stranka uveljavljala svojo služnostno pravico preko parcele Y3, če ne z dostopom preko parcele X, saj je bilo že pravnomočno odločeno v zadevi I P 3901/2004, da prvotožena stranka ne sme za dostop do služeče parcele Y3 in svoje parcele Q uporabljati poti preko parcele Y2. Isto sodišče pa sedaj prvotoženi stranki prepoveduje uporabo parc. št. X, ki sedaj predstavlja edini dostop do služeče parcele Y3 in njene parcele Q. Sodišče je sprejelo zmotno dokazno oceno in ni ugotovilo prave volje strank ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 29.6.1998. Določilo o služnosti preko parcele se ne da drugače tolmačiti, kot da sta pogodbeni stranki šteli, da ima tožena stranka po parceli X, torej po poti na kompleksu, dostop do parcele Y3 kot služečega zemljišča, zato so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da ta okoliščina ni pomembna in da pot po parceli X ni predmet tega postopka. Nadalje pritožba očita, da je sodišče zmotno sprejelo dokazno oceno glede izpovedi direktorja prvotožene stranke A. J. in bivšega delavca tožeče stranke Š.. Tudi odločitev glede drugotožene stranke je nerazumljiva. Če nekdo po isti poti na kompleksu lahko zavija na levo, potem je logično, da lahko zavija desno na parkirišče prvotožene stranke parc. št. Q. Toženi stranki sta nemoteno uporabljali sporna dostopa 10 let in je ravnanje tožeče stranke nepošteno, še zlasti ker zakoniti zastopnik tožeče stranke izpove, da ima prvotožena stranka pravico služnosti, ki pa je ne more izvrševati, ker je tožeča stranka na meji med parcelo X in parcelo Y3 postavila ograjo. Situacija je sedaj taka, da prvotožena stranka do parkirišča na parceli Q lahko pride le iz zraka. Prvotožena stranka nadalje navaja, da tožeča stranka zlorablja svoje pravice in povzroča škodo prvotoženi stranki. Stališče, da ima prvotožena stranka na razpolago postopek za določitev nujne poti, je pravno nevzdržna.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodba sodišča prve stopnje je pravnomočna v zavrnilnem delu, s katero je tožeča stranka zahtevala od toženih strank opustitev vsakokratnega poseganja na parc. št. X, še posebej vožnje z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi po delu parcele X, ki leži med parcelami Y1, Y2 in Y3 ter Z2 in Z3 za dovoz do parcele Q ter glede drugotožene stranke glede prepovedi bodočih posegov po parceli X razen glede parcele Q ter v delu, ko je tožeča stranka zahtevala od drugotožene stranke prepoved parkiranja, razen dogovorjenega in opustitev izvrševanja poslovne dejavnosti in vožnje po parceli X mimo poslovne stavbe, ležeče na parceli Ž1 in dalje do parcele Ž2 ter prepoved bodočih dejanj, opisanih zgoraj.

V pritožbenem postopku je sporna samo še pravica toženih strank v bodoče dostopati po sporni trasi poti do parcele Q. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da ima drugotožena stranka pravico dostopa po sporni trasi poti do poslovnega prostora, ležečega na zahodnem delu parcele Z3 (v nadaljnjem besedilu lakirnica), da ima na parceli X pravico do petih parkirnih mest in da parcela Q predstavlja parkirni prostor za potrebe opravljanja dejavnosti prvotožene stranke nasproti lakirnice parc. št. Q, po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne gre za protipravno vznemirjanje, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje in tožeči stranki ne gre pravno varstvo za bodoče vznemirjanje kot pravilno opozarjata toženi stranki v pritožbah. Stališče sodišča je nelogično in neobičajno, saj ima tožena stranka pravico dostopa do lakirnice in uporabe parkirnih mest na parceli X po sporni trasi dovoza, nima pa dostopa do nasproti ležečih parkirnih mest na parceli Q ali na kratko povedano tožena stranka lahko vozi po sporni trasi in sme zaviti na levo do lakirnice, ne sme pa zaviti desno na svoje parkirišče, ki ga uporablja za potrebe opravljanja poslovne dejavnosti. V takem primeru ne gre za protipravno vznemirjanje. Vse okoliščine, ki jih prvotožena in drugotožena stranka opisujeta v zvezi z uporabo krožne poti, so v konkretnem primeru irelevantne za odločanje o preostalem zahtevku, saj je v pritožbenem postopku sporen samo še dostop do parcele Q v bodoče. Nelogični so nadaljnji zaključki, da ima prvotožena stranka služnost dostopa do parcele Q po vmesni parceli Y3. Če ima tožena stranka dostop do zgoraj navedene parcele, ga ima tudi po sporni parceli X kot pravilno opozarja prvotožena stranka, saj drugega dostopa do parcele Q nima. Sodišče prve stopnje tudi napačno ne upošteva izpovedi direktorja tožeče stranke P. V., ki je izrecno izpovedal, zaslišan kot stranka, da ima prvotožena stranka dostop do parcele Q preko parcele X in Y3. Glede na navedeno je bilo obema pritožbama ugoditi in v izpodbijanem obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek (čl. 358 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka ni uspela v tej pravdi in mora v posledici tega povrniti prvotoženi 899,64 EUR in drugotoženi 1.402,47 EUR pravdnih stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje in vsaki od toženih strank še 418,14 pritožbenih stroškov. Le-ti so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165/2 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.