Jedro

Dejavnost tožene stranke (dejavnost sindikatov) sodi v dejavnost, za katero velja Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, zato je treba pri presoji višine odpravnine ob upokojitvi uporabiti določbe te kolektivne pogodbe, v kolikor so ugodnejše od določb ZDR.

ZST-1 ne predvideva plačila sodne takse v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, tako da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da tožnici prizna stroške, ki se nanašajo na plačilo sodne takse za tožbo, s katero je uveljavljala plačilo odpravnine ob upokojitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba in sklep (pravilno: sodba) se v II. točki izreka glede pravdnih stroškov spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 932,52 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 9.379,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške in sicer stroške pooblaščenca 932,52 EUR in stroške sodne takse 321,00 EUR, do poteka paricijskega roka brezobrestno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka sama in po pooblaščencu iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne ter ji naloži plačilo stroškov tožene stranke, vključno s stroški pritožbe. Navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja, da zakon sicer ne določa izrecno, da se delavec pravici do odpravnine ne bi mogel odpovedati, vendar pa mora biti odpoved pravici jasna, nedvoumna in predvsem izrecna ter da ne more biti dana vnaprej, temveč šele takrat, ko je jasno, da je pravico, ki se ji odpoveduje, tudi dejansko pridobil. Navedb o tem, kakšna naj bi bila dopustna odpoved pravici do odpravnine, sodišče ne opre na nobeno veljavno zakonsko določbo, zato jih ni mogoče preizkusiti, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na to pa je bila odpoved pravici do odpravnine s strani tožnice tako jasna kot nedvoumna in tudi izrecna, veljavnost sporazuma pa naknadno ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožnica je v izpovedi izrecno in nedvoumno navedla, da je „odpravnino„ navedeno v sporazumu, štela za „odpravnino ko greš v pokoj“. Sodišče je njeno izpoved štelo kot nerelevantno, ker naj je ne bi podala s svobodno voljo. O veljavnosti sporazuma je bilo že pravnomočno odločeno, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo o zadevi ponovno razsojati. Dejstvo, da zakoniti zastopnik tožene stranke pri sklepanju sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni imel v mislih izključno odpravnine ob upokojitvi, po mnenju tožene stranke za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnici odpravnina pripada, ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Napačno je sodišče uporabilo tudi materialno pravo, ko je glede višine odpravnine uporabilo določbe Kolektivne pogodbe za negospodarstvo, saj navedena kolektivna pogodba za toženo stranko ne velja. Sodišče prve stopnje bi moralo glede višine uporabiti določbo 1. odstavka 132. člena ZDR in ne določbe KP za negospodarstvo. Tožena stranka sama še v pritožbi navaja, da je tožnica odločbo o statusu upokojenca pridobila šele 5. 6. 2008, za nazaj. Stranki nista tekom postopka zatrjevali, da je bil sporazum sklenjen zato, ker se je tožnica nameravala upokojiti. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, kdaj je tožnica zaprosila za upokojitev, saj bi se lahko na podlagi tega dejstva ugotovilo, ali je tožnica želela, da ji delovno razmerje preneha zaradi upokojitve in jo je to vodilo pri sklepanju sporazuma. Tožena stranka je želela, da tožnici preneha delovno razmerje zaradi izgube zaupanja (nepravilnosti pri delu) ter ji je v izogib sodnim postopkom ponudila možnost pisne odpovedi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1264/2009 z dne 16. 3. 2010 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kljub temu da 4. odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) določa, da se o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, o povrnitvi stroškov napačno odločilo s sklepom, čeprav je postopek v zadevi zaključilo z sodbo. Odločitev o stroških postopka je v takih primerih vključena v izrek sodbe. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katero opozarja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodna odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sploh nima razlogov, ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala plačilo odpravnine ob upokojitvi.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi pisnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2008, tožnici pa je delovno razmerje prenehalo 29. 2. 2008. Tožnica se je z dnem 1. 3. 2008 upokojila (odločba ZPIZ z dne 5. 6. 2008). Ugotovilo je, da se tožnica s sporazumom (tč.3) ni odpovedala pravici do odpravnine, saj pri podpisu sporazuma ni prišlo do soglasja volj tako glede vrste odpravnine kot tudi odpovedi pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri izjavi tožnice, da se odpoveduje pravici do odpravnine ob upokojitvi, ni šlo za izjavo s svobodno voljo, poleg tega pa je priča mag. B.R. v izpovedi izrecno poudaril, da plačilo odpravnine zaradi upokojitve ni bil predmet razgovora s tožnico. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnica v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja ni odpovedala pravici do odpravnine zaradi upokojitve.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ponovno ugotavljalo, ali je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja veljavno sklenjen. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje le ugotavljalo, ali se je tožnica v sporazumu odpovedala pravici do odpravnine ob upokojitvi, ni pa ugotavljalo veljavnost sporazuma, kot to neutemeljeno trdi pritožba.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo predvsem izpoved zakonitega zastopnika, da ob podpisu sporazuma ni imel v mislih odpravnine ob upokojitvi, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje nepopolno oz. nepravilno ugotovljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tako izpovedbo tožnice, kot tudi izpovedbo zakonitega zastopnika in se opredelilo do njunih izpovedi ter na podlagi tega zaključilo, da se tožnica s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2008, ni odpovedala pravici do odpravnine zaradi upokojitve. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica pridobila status upokojenca za nazaj z odločbo ZPIZ, ki je bila izdana 5. 6. 2008. Iz navedene odločbe (priloga A6) namreč izhaja, da je bila tožnici že z začasno odločbo z dne 26. 3. 2008 priznana pravica do starostne pokojnine in ne šele z odločbo z dne 5. 6. 2008. Po 1. odstavku 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), v primeru upokojitve delavcu pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Po določbi 2. odstavka 7. člena ZDR se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Dejavnost tožene stranke (dejavnost sindikatov) nedvomno sodi v dejavnost, za katero velja Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPnd, Ur. list RS, št. 18/91 in naslednji), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo določbe kolektivne pogodbe (glede višine odpravnine), katera za toženo stranko ne velja. KPnd velja za vse organizacije, delodajalce in druge pravne osebe, ki opravljajo dejavnosti, ki so razvrščene v negospodarske dejavnosti in za katere ne velja splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, ter za državne organe, če posamezna vprašanja, ki jih ureja ta kolektivna pogodba, niso z zakonom drugače urejena (I/2 KPnd).

Pritožbeno sodišče je preizkusilo stroškovno odločitev in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za priznanje tožničinih stroškov, ki se nanašajo na plačilo sodne takse za tožbo. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji) v taksni tarifi 2. (postopek o delovnih in socialnih sporih) ne predvideva plačila takse o individualnih delovnih sporih premoženjske narave. Sodišče prve stopnje je tožnici kot potrebne stroške postopka priznalo plačilo sodne takse za tožbo po tarifni številki 1111, ki velja za pravdni postopek, te tarifne številke pa ni mogoče uporabiti za premoženjske zahtevke v delovnih sporih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške v višini 932,52 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).