Jedro

Tožnica pri konkretni pogodbi o finančnem leasingu ni nastopala v vlogi dobaviteljice, ampak je nakup zgolj financirala. Dobavitelja tudi ni izbrala in je vse pravice iz odgovornosti za stvarne in pravne napake, ki izvirajo iz jamčevanja dobavitelja in zahtevke iz naslova garancije za brezhibno delovanje vozila in eventuelno odškodnino, prenesla na toženca. Slednji bi zato moral morebitne zahtevke iz tega naslova uveljaviti direktno zoper dobavitelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4374/2012 z dne 17. 1. 2012 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka glede zneska 2.650,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2011 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 95,28 EUR. Že citirani sklep o izvršbi pa je razveljavilo v prvem odstavku izreka glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 420,00 EUR za čas od 27. 10. 2011 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 6,48 EUR ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I in II izreka). S sklepom je v preostalem delu, to je v prvem odstavku izreka glede zneska 420,00 EUR, sklep o izvršbi razveljavilo in postopek ustavilo (točka III izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 617,41 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka IV izreka).

2. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da na splošnih pogojih, ki so sestavni del pogodbe, ni bilo datuma, tožena stranka pa se ni spomnila, kdaj je splošne pogoje podpisala. Kljub temu sodišče ugotavlja, da je toženec prejel celotno pogodbo o leasingu, vključno z obema sestavnima deloma te pogodbe. Poudarja, da ni vedel, da je sklenil pogodbo o leasingu za vozilo, ki je bilo že zaleteno. Tožnica je tožencu to zamolčala. Ko je toženec za to dejstvo izvedel, se je odločil, da vozilo vrne. Namesto, da bi sodišče štelo, da je toženec odstopil od pogodbe, je štelo, da je tožnica razvezala pogodbo. Ob razvezi je uveljavljala nerazumno visoko škodo oziroma stroške in to po ceniku, ki ga toženec nikoli ni videl, niti ni bil nanj opozorjen. Ni vedel, kakšni stroški ga čakajo v primeru razveze pogodbe. Cenik bi moral biti sestavni del pogodbe in šele v tem primeru bi lahko na njegovi podlagi tožnica obračunala stroške. Tožnica je tožencu obračunala vrednost celotnega zavarovanja, čeprav je vozilo uporabljal dobrih šest mesecev. Obvezno zavarovanje je bilo po splošnih pogojih poslovanja obveznost toženca. Pogoji pa niso določali, kako je s plačilom zavarovanja v primeru razveze pogodbe. Logično je, da je strošek zavarovanja odvisen od časa uporabe vozila. Pomanjkljivih pogodbenih določil sodišče ne bi smelo razlagati v škodo toženca. Na splošnih pogojih, ki so sestavni del pogodbe o finančnem leasingu, ni naveden datum podpisa. Zaradi tega se tožencu poraja dvom, ali je ob podpisu te pogodbe podpisal tudi splošne pogoje. Tudi vse ostale postavke, ki jih je tožnica obračunala tožencu, so nepotrebne. Vozilo je bilo predano čisto in vzdrževano in dodatno čiščenje ni bilo potrebno. Sodišče je verjelo priči G., spregledalo pa je dejstvo, da je ogled dejansko vršil M. Š. Toženec trdi, da priča G. vozila sploh ni pregledala in njegovo pričevanje ne more biti verodostojno, še manj pa lahko predstavlja podlago za odločitev.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni očitki pa neutemeljeni. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 13. 4. 2010 sklenili Pogodbo o finančnem leasingu, katere predmet je bilo rabljeno osebno vozilo V., št. šasije ..., letnik 2005. Sestavni del pogodbe so bili tudi splošni pogoji oziroma splošni del pogodbe o finančnem leasingu št. FVF10. Toženec je tako posebni kot splošni del pogodbe podpisal sočasno. En izvod podpisane pogodbe je tudi prejel in se je z njeno vsebino lahko seznanil. 6. Toženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da je poleg posebnega dela pogodbe o finančnem leasingu z dne 13. 4. 2010 prejel tudi njen splošni del, dvomi pa tudi v to, da je ob podpisu posebnega dela podpisal tudi splošni del pogodbe. Takšne svoje trditve oziroma dvome opira na dejstvo, da na splošnem delu pogodbe ni datuma, ko je bil podpisan, toženec pa se ob zaslišanju tudi ni spomnil, kdaj ga je podpisal. 7. Pritožnik v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi bil izostanek datuma (na sicer s strani pritožnika podpisanem splošnem delu pogodbe) pri presoji zgoraj navedenih dejstev pomemben. Pritožbeno sodišče relevantnosti ne vidi. Okoliščina, da na splošnem delu pogodbe ni datuma, ko ga je toženec podpisal, tako ne more dokazovati, da tega dela pogodbe toženec ni prejel (ter se z njim seznanil), (1) prav tako pa, ob upoštevanju ostalih relevantnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ne more dokazovati niti tega, da do podpisa posebnega in splošnega dela pogodbe ni prišlo sočasno. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnica kupnino dobavitelju plača šele, ko sta podpisana tako splošni kot posebni del pogodbe, v konkretnem primeru pa je bila kupnina (nesporno) plačana, vozilo pa prevzeto že 13. 4. 2010 (torej na dan, ko je bil podpisan posebni del pogodbe), je zaključek, da je do podpisa obeh delov pogodbe prišlo sočasno, edino logičen. Takšno ugotovitev pa potrjuje tudi izpoved pritožnika, da je listine podpisoval le enkrat. 8. Pri pritožbenih trditvah, da pritožnik ni vedel, da je bilo vozilo zaleteno; da mu je tožnica to zamolčala in da je on tisti, ki je od pogodbe odstopil (tako, da je vozilo vrnil), gre za pritožbene novote, ki so ostale neopravičene in so zato neupoštevne (337. člen ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnica pri konkretni pogodbi o finančnem leasingu ni nastopala v vlogi dobaviteljice, ampak je nakup zgolj financirala. Dobavitelja tudi ni izbrala in je vse pravice iz odgovornosti za stvarne in pravne napake, ki izvirajo iz jamčevanja dobavitelja in zahtevke iz naslova garancije za brezhibno delovanje vozila in eventuelno odškodnino, prenesla na toženca. Slednji bi zato moral morebitne zahtevke iz tega naslova uveljaviti direktno zoper dobavitelja. S takšnimi ugovori zato zoper tožnico ne bi mogel biti uspešen.

9. Toženec se je s pogodbo o finančnem leasingu (točka X/10 splošnega dela pogodbe) zavezal plačati tožnici vse izgube, izdatke in druge stroške, zlasti stroške nastale zaradi neizpolnjevanja pogodbenih določil z njegove strani in sicer po tedaj veljavnem ceniku tožnice. V pogodbi (točka XIV splošnega dela) je bila dogovorjena tudi pravica tožnice do odškodnine v primeru predčasnega prenehanja pogodbe ter dogovorjen tudi način njenega izračuna. Vsebina pogodbe je bila tožencu znana oziroma bi mu morala biti znana. Pritožbeni trditvi, da ni vedel, da bodo ob razvezi pogodbe nastali stroški in v kakšni višini, zato ni mogoče slediti. Enako velja za trditev, da ni bil seznanjen s cenikom, po katerem je tožnica nekatere od stroškov (na primer strošek razveze pogodbe, opominov, skladiščenja vozila itd.) obračunala. Pogodba se namreč na cenik izrecno sklicuje, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bil le-ta javno dostopen na sedežu tožnice in na njeni spletni strani. V kolikor je bil toženec pasiven in se z njim, čeprav je s podpisom pogodbe pristal na njegovo uporabo, ni seznanil, to ne more biti v škodo tožnice.

10. Pravdni stranki sta poleg pogodbe o finančnem leasingu sklenili tudi dogovor o financiranju plačila zavarovalne premije za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in kaska. Tožnica je na podlagi tega dogovora plačala zavarovalno premijo v višini 1.289,02 EUR, toženec pa se je zavezal, da ji bo ta znesek, skupaj s 6 % pribitkom za storitve financiranja, vrnil v 12 - tih obrokih. Sodišče prve stopnje je tožencu med drugim s sodbo naložilo tudi to, da tožnici povrne preostanek še neplačanega stroška zavarovanja (in stroška financiranja) v višini 1.113,08 EUR.

11. Pritožnik zmotno meni, da bi bil dolžan plačati le del tega zneska, saj je vozilo vrnil tožnici pred iztekom zavarovalne dobe. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, to dejstvo v konkretnem primeru ne more biti upoštevno, saj toženec ob vračilu vozila tožnici ni predal tudi originalne zavarovalne police. To pa je slednji onemogočilo zahtevati vračilo dela plačane premije in s tem zmanjšati pritožnikov dolg iz tega naslova. Na odločitev v tem delu tudi ne more vplivati dejstvo, da dogovor o financiranju plačila zavarovalne premije ni bil sestavni del pogodbe o finančnem leasingu, ampak je šlo za poseben dogovor. Toženca v vsakem primeru zavezuje.

12. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno ugovarja tudi priznanemu strošku za čiščenje vozila. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je šlo za potreben strošek, saj je povsem normalno, da se vozilo pred prodajo temeljito očisti. Konkretno vozilo, glede na ugotovitve ob njegovem ogledu, ni bilo nobena izjema. Pritožbeno sodišče ob tem ne dvomi, da je ogled vozila opravil A. G., čeprav je cenilnem poročilu zapisano drugače. Ob zaslišanju je namreč pojasnil, da je bil prisoten tudi M. Š., ki je vozilo fotografiral, vendar pa je je ogled opravil sam.

13. Ostalih priznanih stroškov pritožnik v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, saj govori zgolj o nerazumno visoki škodi in nepotrebnosti stroškov. Takšni nekonkretizirani očitki so nepreverljivi in zato neutemeljeni.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožnica, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotreben. Stroške, ki so ji z njim nastali, zato nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Kot je opozorilo že prvo sodišče, je toženec s podpisom pogodbe potrdil ne le, da je s pogoji seznanjen, ampak tudi, da je bila pogodba sklenjena v dveh izvodih, od katerih je enega prejel sam.