Jedro

Dokaz, ki ga je h kazenski ovadbi samoiniciativno priložil oškodovanec in ni bil pridobljen s strani policije ali državnega organa, pa ne predstavlja dokaza, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M.N. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog za izločitev nedovoljenih dokazov, ki ga je podal zagovornik obdolženega M.N. na predobravnavnem naroku dne 4. 11. 2019, in sicer članka časnika Nedeljski dnevnik z dne 21. 12. 2016 z naslovom „Konec policijske poti na avstrijskem avtobusu“ in uradnega zaznamka o zbranih obvestilih M.Š. z dne 2. 10. 2017. 2. Zoper sklep se je brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožil zagovornik obdolženca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter predlagano izločitev dokazov dopusti in navedene dokaze iz spisa izloči ter postopek zoper obdolženca v celoti ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je predlog zagovornika za izločitev dokazov utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev tehtno obrazložilo. Pri tem je glede članka časnika Nedeljski dnevnik z dne 21. 12. 2016 z naslovom „Konec policijske poti na avstrijskem avtobusu“ pravilno ugotovilo, da iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 4. 10. 2017 izhaja, da je kopijo tega članka k zapisniku priložil naznanitelj kaznivega dejanja - oškodovanec J.K. Dokaz, ki ga je h kazenski ovadbi samoiniciativno priložil oškodovanec in ni bil pridobljen s strani policije ali državnega organa, pa ne predstavlja dokaza, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa. Kar zadeva uradni zaznamek o zbranih obvestilih M.Š. z dne 2. 10. 2017, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo, da so obvestila, ki jih osebe dajo policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP po svoji naravi dokaz v spoznavnem smislu, ne pa tudi v formalnem smislu, zato se sodba nanje ne sme opirati, vendar niso nedovoljen dokaz, ki bi se iz spisa izločal, razen v primerih, navedenih v drugem odstavku 83. člena ZKP. Takšno stališče jasno izhaja iz sodne prakse Vrhovega sodišča RS (prim. sodbo XI Ips 38707/2016-98 z dne 13. 10. 2016, sodbo I Ips 8841/2016-5 z dne 1. 9. 2016, sodbo I Ips 424/2008 z dne 15. 1. 2009 in druge), zato pritožba ne more uspeti z zatrjevanjem, da je citirani uradni zaznamek o zbranih obvestilih potrebno izločiti iz spisa prav iz razloga, ker ne more imeti dokazne moči v smislu formalnega dokaza in se nanj sodba ne sme opirati. Pritožba pa ne more uspeti niti s ponavljanjem stališča iz predloga za izločitev dokazov, da uradni zaznamek in članek z zadevo oziroma kaznivim dejanjem, ki se očita obdolžencu, nimata nobene zveze, saj je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bodo izvajanja obrambe v tej smeri predmet razčiščevanja na glavni obravnavi.

5. Zagovornik v predlogu za izločitev dokazov ni navajal nobenih okoliščin, ki bi kazale na nezakonito ravnanje policije; v pritožbi pa trdi, da je bila izločitev dokazov predlagana ravno zato, da se opozori na nezakonito ravnanje policistov pri sprejemanju kazenske ovadbe oziroma pri sprejemanju obremenilnih dokazov zoper obdolženca. Slednje utemeljuje z navedbami, da obdolženec za očitano kaznivo dejanje ni imel veljavnega statusa osumljenca, saj ni bil pravilno in zakonito evidentiran kot osumljenec z beleženjem njegovega dosjeja v evidencah policije, zato se je predkazenski postopek po njegovi oceni vodil nezakonito in nepravilno, kar pomeni, da se zbrana obvestila in dokazi ne smejo uporabiti v kazenskem postopku. Takšnemu pritožbenemu stališču ni mogoče pritrditi. Ni jasno, kakšno „evidentiranje osebe kot osumljenca“ in katero (policijsko) evidenco ima zagovornik v mislih. Po določbi 1. alineje 144. člena ZKP pa je osumljenec oseba, zoper katero je pred uvedbo kazenskega postopka pristojni državni organ opravil določeno dejanje ali ukrep zaradi obstoja razlogov za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Da bi določena oseba pridobila status osumljenca z „evidentiranjem“ oziroma „beleženjem dosjeja“ in da bi opustitev takšnega ravnanja morala biti sankcionirana z izločitvijo dokazov, ne izhaja iz nobenega predpisa, zato zagovornik s tako nejasnimi navedbami pravilnosti izpodbijanega sklepa ne more omajati, niti ne more povzročiti dvoma v ugotovljeno dejansko stanje, kot si za to prizadeva. Prav tako pa zagovornik ne more uspeti, ko v tej smeri hkrati zatrjuje kršitev določbe 148. člena ZKP, katero nekonkretizirano uveljavlja s prepisom določbe.

6. Pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik polemizira o odgovornosti novinarjev pri sestavi in objavi članka ter trdi, da avtorstva članka ne gre širiti na obdolženca, zaradi česar meni, da ravnanje obdolženca ne pomeni očitanega kaznivega dejanja, ne morejo biti predmet presoje v postopku izločanja dokazov na predobravnavnem naroku. Enako to velja glede pritožbenih navedb, ko zagovornik ponavlja svoje navedbe iz pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave ter v bistvenem trdi, da izvedeni dokazi in razlaga le teh ne morejo zadoščati za utemeljenost suma v konkretni zadevi. Navedeno je namreč stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki bo o tem, ali je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, presojalo na podlagi zbranih in predlaganih dokazov, ki jih bo izvedlo v dokaznem postopku na glavni obravnavi.

7. Po obrazloženem, in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost razlogov izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.