Jedro

Tožnica uveljavlja povračilo škode, ki jo je povzročil toženec na njenem objektu in jo je tožnica že odpravila. Škodo tako predstavljajo stroški za opravljena dela ter stroški cenitve škode.

Toženec je višini škode ugovarjal povsem pavšalno, saj ni navedel (pravočasno), katero v tožbi opredeljeno delo na objektu ni bilo potrebno oziroma katera postavka je bila previsoko ovrednotena, temveč je takšne trditve podal šele po opravljenem prvem naroku, torej prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (v izpodbijani I. in III. točki izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino 3.249,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo še, da mora toženec tožnici povrniti 392,21 EUR pravdnih stroškov(III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del odločitve (I. in III. točka izreka) se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnici nastala škoda v višini 3.108,07 EUR. Tožnica je namreč predložila zgolj cenitev V. K., ki pa je bila izdelana pred vložitvijo tožbe in je zato ni mogoče upoštevati dokaz, saj je toženec ni priznaval. Škodo bi tako lahko ocenil le v postopku postavljen izvedenec, ki pa ga tožnica ni predlagala. Sodišče bi moralo izvedenca kljub temu postaviti, saj ga je predlagal toženec. Na prvem naroku je sodišče navedlo, da bo ta dokaz izvedlo, nato pa zmotno štelo, da takšnega predloga ni bilo. Takšno ravnanje sodišča je nedopustno ter predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče bi se lahko prepričalo, da so postavke iz cenitve pretirane, če bi zaslišalo pričo M. J. ter vpogledalo v cene gradbenih del pri Obrtni zbornici Slovenije, kot je to predlagal toženec, a se do takšnih predlogov sploh ni opredelilo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj tožnica z zahtevkom za nepremoženjsko škodo ni uspela in ji torej stroški izdelave mnenja izvedenca medicinske stroke ne pripadajo. Iz obrazložitve sodbe nadalje ne izhaja, ali je sodišče upoštevalo stroške cenitve škode pred vložitvijo tožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo le v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da tožnici povrne premoženjsko škodo ter stroške postopka (I. in III. točka izreka), saj zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode (II. točka izreka) pritožba ni bila vložena in je tako že pravnomočna (prvi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstva glede obstoja oziroma višine nastale škode in so pritožbeni očitki, da tožnica te ni uspela dokazati, neutemeljeni.

7. Iz tožbenih trditev izhaja, da tožnica uveljavlja povračilo škode, ki jo je povzročil toženec na njenem objektu in jo je tožnica že odpravila. Škodo tako predstavljajo stroški za opravljena dela v višini 3.108,07 EUR ter stroški cenitve škode v znesku 141,00 EUR. Tožbi je predložila računa izvajalca B. R. in cenilca V. K. (v prilogi A3 in A4) ter potrdilo o plačilu (priloga A5). S tem je ponudila dovolj konkretne dokaze o višini škode, ki se kaže v zmanjšanju njenega premoženja.

8. Toženec je tožbenemu zahtevku nasprotoval z ugovorom, da opravljena dela niso bila vredna 3.108,07 EUR, torej da je tožnica takšen znesek plačala neupravičeno. Ker gre za njegove trditve, je na njem tudi breme, da dokaže njihovo utemeljenost. 9. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je toženec višini škode ugovarjal povsem pavšalno, saj ni navedel (pravočasno), katero v tožbi opredeljeno delo na objektu ni bilo potrebno oziroma katera postavka je bila previsoko ovrednotena, temveč je takšne trditve podal šele po opravljenem prvem naroku, torej prepozno (286. člen ZPP). Že iz tega razloga toženčevo nasprotovanje tožbenemu zahtevku ne more uspešno.

10. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodbe, da je takšen ugovor ostal nedokazan. Izpoved toženca, da bi se dela lahko opravila precej ceneje, ne more imeti želene teže in tega ne potrjuje, medtem ko drugih dokazov toženec ni ponudil. Zaslišanje priče M. J. ter poizvedbe na Obrtni zbornici Slovenije je (zopet) predlagal prepozno, zaradi česar jih sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo ter tožencu to tudi ustrezno pojasnilo (na samem naroku dne 17. 10. 2013). Zatrjevanje pritožbe, da je škoda v ugotovljeni višini pretirana, zato ne more biti uspešno.

11. Sodišče prve stopnje je v skladu s pravili o povrnitvi škode tožencu upravičeno naložilo v plačilo 3.249,07 EUR. V čem naj bi napačno uporabilo materialno pravo, pritožba ne pove.

12. Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo procesnih kršitev, ki jih pritožba uveljavlja z očitki, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem. Toženec takšnega dokaza ni predlagal in njegovo drugačno zatrjevanje v pritožbi ne drži. V odgovoru na tožbo je le pojasnil svoje (zgrešeno) stališče, …da bo morala tožnica škodo dokazovati z izvedencem..., česar pa ni mogoče šteti kot dokazni predlog toženca (!). Sodišče je torej ravnalo pravilno, ko izvedenca ni postavilo, saj dokaze izvaja le na predlog strank (2. in 212. člen ZPP). Brez pomena je tudi okoliščina, da je na prvem naroku sprejelo drugačno odločitev, saj na svoj predhodni dokazni sklep ni v ničemer vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP).

13. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Iz obrazložitve sodbe (prim. točko 5) je razvidno, kateri stroški so bili priznani tožnici in torej ne drži, da je obrazložitev v tem delu nejasna.

14. Toženec nima prav, da ni dolžan kriti stroškov izvedenca medicinske stroke, ker tožnica z zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode ni (niti delno) uspela. Sodišče je nastale stroške postopka porazdelilo med pravdni stranki skladno z njunim uspehom v postopku, kar ustreza kriteriju, po katerem sodišče v primeru delnega uspeha strank upošteva vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP). Za ločeno obravnavanje teh stroškov, kot se zavzema pritožba, zato ni podlage. Navedeni strošek nedvomno sodi med potrebne stroške (155. člen ZPP), saj je tožnica na ta način dokazovala, da njene duševne težave izvirajo ravno iz nedopustnega ravnanja toženca.

15. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.