Jedro

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, med drugim, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 42. člena ZPIZ-2). Zavarovančeva delovna leta znašajo 56 let, ena tretjina delovnih let pa znaša 18 let in 8 mesecev. V tem primeru pa niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kajti pokojni zavarovanec je dopolnil le 8 let, 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe, kar pa je premalo. Ker v BIH tudi nima dopolnjene pokojninske dobe, s tem odpade tudi možnost seštevanja pokojninskih dob, upoštevaje določbe Sporazuma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2017 in št. ... z dne 31. 5. 2017 in da se tožnici prizna pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožnice je že tožena stranka v predsodnem postopku zadevo napačno obravnavala, saj se sklicuje na Sporazum med Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine je toženi stranki po uradni dolžnosti posredoval nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH. Kako je lahko navedeni nosilec sprejel tožničino zahtevo in jo posredoval toženi stranki, če je vedel, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine v Sloveniji. Tožnica se nadalje sklicuje na 110. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)1. Tožnica meni, da izpolnjuje z zakonom določene pogoje, saj je bila v času smrti moža njegova zakonita soproga. Ko je mož umrl je dopolnila 73 let starosti. Mož jo je preživljal, saj ni bila zmožna za nobeno delo. S tem v zvezi je tudi predložila ustrezna dokazila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ji prizna pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2017, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 5. 2017. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A., ki je umrl 6. 3. 2017. 5. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica 21. 3. 2017 pri nosilcu pokojninsko invalidskega zavarovanja v BIH vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Omenjeni organ pa je zadevo v pristojno reševanje odstopil slovenskemu nosilcu zavarovanja (toženi stranki). Med Republiko Slovenijo in Republiko BIH je bil sklenjen Sporazum o socialnem zavarovanju (v nadaljevanju: Sporazum)3, s katerim so bili urejeni medsebojni odnosi na področju socialnega zavarovanja. Ker je tožnica uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma sorazmernega dela vdovske pokojnine, ob sklicevanju, da je pokojni mož pokojninsko dobo dopolnil v Republiki Sloveniji je tuji nosilec tožničino vlogo utemeljeno odstopil toženi stranki v pristojno reševanje in so pritožbene navedbe glede postopanja obeh nosilcev zavarovanja neutemeljene.

6. Ker je bila vloga vložena 21. 3. 2017 je za presojo sporne zadeve odločilen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4. V 52. členu so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, v 53. členu pa pogoji na strani vdove oziroma vdovca umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic.

7. V prvem odstavku 52. člena ZPIZ-2 je določeno, da vdova, vdovec oziroma drugi družinski člani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, določenih s tem zakonom, pridobijo pravico do vdovske oziroma družinske pokojnine po njem, če je ta: - izpolnil pogoje za pridobitev pravice do predčasne, starostne oziroma invalidske pokojnine po tem zakonu, pri čemer se smrt šteje, kot da je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti ali - bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je umrli zavarovanec v Republiki Sloveniji dopolnil 8 let, 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe. Po podatkih tujega nosilca zavarovanja pa umrli zavarovanec v BIH ni dopolnil nobene pokojninske dobe. Med strankama tudi ni sporno, da umrli zavarovanec v Sloveniji ni bil uživalec niti predčasne, niti starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja. Pokojni zavarovanec tudi ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do predčasne oziroma starostne pokojnine, saj ima v Sloveniji le 8 let, 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe. Za priznanje pravice bi moral dopolniti vsaj 15 let zavarovalne dobe, kar pa v zadevi ni podano. Glede priznanja pravice do invalidske pokojnine pa je bistveno, da se skladno s prej citirano alinejo prvega odstavka šteje smrt, kot da je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Ker je zavarovanec umrl 6. 3. 2017, to pomeni, da se tega dne šteje, da je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa morajo biti izpolnjeni še drugi z zakonom določeni pogoji, med drugim, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 42. člena ZPIZ-2). Zavarovančeva delovna leta znašajo 56 let, ena tretjina delovnih let pa znaša 18 let in 8 mesecev. V tem primeru pa niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kajti pokojni zavarovanec je dopolnil le 8 let, 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe, kar pa je premalo. Ker v BIH tudi nima dopolnjene pokojninske dobe, s tem odpade tudi možnost seštevanja pokojninskih dob, upoštevaje določbe Sporazuma.

9. Ker pogoji že na strani pokojnega zavarovanca niso izpolnjeni, so za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne navedbe tožnice, da sama izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Bistveno je namreč, da morajo biti izpolnjeni pogoji tako na strani pokojnega zavarovanca (52. člen ZPIZ-2) kot tudi pogoji na strani vdove (53. člen ZPIZ-2).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 10/2008, 9/2011. 4 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.