Jedro

Prednostna pravice za oddajo zemljišča v uporabo po določbah zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, je pogojena z namenom upravičenca, da bo na zemljišču zidal stanovanjsko ali poslovno stavbo. Če ta pogoj ni izpolnjen, navedeni upravičenec ne more z uspehom očitati ničnosti pogodbi, s katero je zemljišče oddano drugemu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od toženih strank zahtevala ugotovitev, da je pogodba o oddaji v uporabo parc. št. 3033/4 in 3061/2 k.o. P. z dne 14.2.1983 in tej pogodbi pripadajoči aneks nična in ne ustvarja pravnih posledic. Istočasno je zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri vložku št. 549 k.o. P. v korist A. P. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz člena 385 ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je bila prednostna upravičenka do podelitve pravice uporabe na spornih zemljiščih. Navedeni zemljišči sta namreč funkcionalni zemljišči k njeni hiši v bližini. Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, postavlja zahtevo, da je treba prejšnjemu lastniku zemljišča, ki se mu izvzema iz posesti, obvezno podeliti s posebnim pisnim obvestilom prednostno pravico uporabe na njem. Slednjega tožena stranka Občina P. ni upoštevala, zaradi česar je pogodba o oddaji tega zemljišča pravni prednici toženca J. v nasprotju s prisilnim predpisom in torej nična. Aneks k pogodbi z dne 14.2.1983 pa je bil sklenjen šele 1.2.1985 in v času veljavnosti zakona o stavbnih zemljiščih, ki pa je izrecno določal, da so pravni posli o oddaji nezazidanega stavbnega zemljišča v družbeni lastnini in o prenosu pravice na takem zemljišču, ki so sklenjeni v nasprotju z njegovimi določbami nični. O problemu uporabe določb zakona o stavbnih zemljiščih, ki je začel veljati 22.6.1984, izpodbijana sodba nima razlogov, zaradi česar je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je za izhodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku upoštevala odločbo SO P. z dne 23.9.1979, št. 464-3/69-79 o odvzemu spornih nepremičnin iz tožničine posesti. Navedena odločba temelji na določbi 7. člena zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur. list SRS, št. 19/76), v njej pa je navedeno, da je bila upoštevana površina funkcionalnega zemljišča za obstoječo stavbo tožnice, ki z odvzemom iz posesti ni bilo prizadeto. V okvir dejanskih ugotovitev spada tudi na prvi stopnji sprejeta ugotovitev, da je pogodba z dne 14.3.1989, s katero sta sporni zemljišči prešli v uporabo pravne prednice prvega toženca, zajela obe zemljišči. To pomeni, da je ne glede na aneks iz leta 1985 pravno podlago za osporavano pogodbo z aneksom treba iskati v prej omenjenem zakonu o prenehanju lastninske pravice..., ne pa v zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 18/84), ki je začel veljati dne 22.6.1984. Zato ne drži revizijska trditev, da na nižjih stopnjah do problema uporabe določb zakona o stavbnih zemljiščih glede na sklenjeni aneks iz leta 1985 ni bilo zavzeto ustrezno stališče. Ker gre ob dejanskih ugotovitvah le za problem uporabe materialnega prava, zatrjevana absolutna kršitev določb pravdnega postopka (očitno iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP) ni podana.

Pravna presoja torej narekuje uporabo določb zakona o prenehanju lastninske pravice... Po določbi 7. člena tega zakona je tožnici bila vročena odločba, s katero ji je bilo naloženo, da mora svoj solastninski delež na parcelah 3033/4 in 3061/2 k.o. P. izročiti občini. Ne glede na to, da navedena pravnomočna odločba v razlogih ugotavlja, da odvzeti zemljišči ne spadata v okvir funkcionalnega zemljišča k njeni že obstoječi stavbi, pa bi po določbi 8. člena zakona tožnica mogla biti prednostni upravičenec za oddajo zemljišč v uporabo le, če bi v skladu z zazidalnim načrtom na odvzetih zemljiščih imela namen zidati stanovanjsko ali poslovno stavbo, pri čemer bi morala v petih letih stavbo zgraditi do tretje gradbene faze (12. člen). Česa takega pa tožnica ne zatrjuje. Njen zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 14.2.1983 in aneksa k njej, ker naj bi bil kršen prisilni predpis, že zato ni utemeljen. Materialno pravo je torej z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti nepravilnosti, ki jih zatrjuje revizija, niti napak, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).