Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 12. čl. Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen, ko ni ugotavljalo višine zneska sredstev v bilanci stanja za vsak mesec posamezno, ampak je nekritično sledilo upravitelju, ki je predlagal najvišji možni znesek, ne glede na to, da so sredstva v bilanci stanja dolžnika pri dnu razpona II. razreda navedenega člena.

Nima pa prav upnica, da upravitelju za mesece, za katere ni podatka v spisu o višini sredstev v bilanci stanja, nadomestilo ne gre. Upravitelju je upravičen do nadomestila za vse mesece, ko je nadzor opravlja. Bo pa moral upravitelj za zadnja dva meseca dopolniti svoj predlog s predložitvijo podatkov.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi, pritožbi upnice pa se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavi v delu, v katerem nagrada upravitelja za delo v postopku prisilne poravnave presega znesek 4.924,40 EUR brez DDV, nagrada z vključenim 20 % DDV pa znesek 5.909,28 EUR, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba upnice se v preostalem delu zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da upravitelj B. D. opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku v pravnoorganizacijski obliki, kot je vpisana v poslovni register (1. točka izreka), nadalje je odmerilo nagrado upravitelju za delo v postopku prisilne poravnave v višini 11.553,40 EUR brez DDV, 20 % DDV v višini 2.310,68 EUR ter nagrado z vključenim DDV v višini 13.864,08 EUR (2. točka izreka) in sklenilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa celotni znesek nagrade z vključenim DDV plača v breme predujma za stroške postopka prisilne poravnave, ki ga je založil dolžnik, razlika do celotnega zneska predujma pa se vrne dolžniku (3. točka izreka).

Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo (ki jo je pomotoma poimenoval ugovor) zoper sklep v delu, v katerem je prvostopno sodišče upravitelju odmerilo nadomestilo za opravljanje nadzora po 4. točki 2. odst. 103. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadaljnji, ZFPPIPP) in 12. členu Pravilnika o tarifi za odmero in nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj je v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS, št. 91/08, 119/08, 53/09, Pravilnik). Upnica je vložila pritožbo zoper izpodbijani sklep v celoti, pri čemer pa je pritožbene navedbe prav tako konkretizirala le glede omenjenega nadomestila za opravljanje nadzora. Oba pritožnika sta uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odst. 121. čl. ZFPPIPP. Dolžnik je predlagal, da sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da nadomestilo za opravljanje nadzora zmanjša na 500,00 EUR mesečno, upnica pa je predlagala spremembo izpodbijanega sklepa oziroma podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer pa je menila, da je primerno nadomestilo za opravljanje nadzora 500,00 EUR mesečno za 5 mesecev, skupno 2.500,00 EUR.

Upravitelj je na pritožbi odgovoril in smiselno predlagal njuno zavrnitev, saj je mnenja, da je njegov predlog o odmeri nagrade, kateremu je prvostopno sodišče sledilo, povsem v skladu z določili ZFPPIPP in Pravilnika. Posebej pa je izpostavil, da mu gre nadomestilo za opravljanje nadzora za vseh 7 mesecev trajanja postopka in ne le za 5 mesecev, kot predlaga upnica.

Pritožba dolžnika je utemeljena, pritožba upnice pa je delno utemeljena.

Po določilu 2. odst. 103. čl. ZFPPIPP in po določbah Pravilnika nagrada upravitelja prisilne poravnave med drugim vključuje tudi nadomestilo za preizkus terjatev (1. točka citiranega člena in 9. čl. Pravilnika), nadomestilo za izdelavo poročila o izidu glasovanja o sprejetju prisilne poravnave (2. točka citiranega člena in 11. čl. Pravilnika) in nadomestilo za opravljanje nadzora upravitelja po 171. čl. ZFPPIPP (4. točka citiranega člena in 12. člen Pravilnika). Niti dolžnik niti upnica nista imeli konkretnih pripomb zoper odmero prvih dveh nadomestil, pač pa le zoper nadomestilo za opravljanje nadzora. 12. člen Pravilnika določa, da se nadomestilo upravitelja za opravljanje nadzora po 171. čl. zakona določa za vsak začet mesec postopka po posebni preglednici, v odvisnosti od višine zneska sredstev v bilanci stanja. Dolžnik opozarja, da se dolžnik s približno 124.000,00 EUR sredstev v bilanci stanja uvršča na dno drugega razreda, ki zajema družbe z bilanco stanja med 94.700,00 EUR in 947.000,00 EUR. Za ta znesek je predvideno nadomestilo med 473,50 EUR in 1.420,50 EUR mesečno. Zato je nadomestilo, ki naj bi se po navedeni določbi Pravilnika odmerilo v razponu od 473,50 EUR do 1.420,50 EUR, v najvišji možni višini 1.420,50 EUR mesečno za dolžnika previsoko.

Upnica je mnenja, da bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri nadomestila za nadzor višino zneska sredstev v bilanci stanja za vsak mesec, v katerem je upravitelj opravljal nadzor. Ker je sodišče pri odmeri nagrade upoštevalo najvišji znesek 1.420,50 EUR, in ga pomnožilo s sedmimi meseci, je prišlo do napačne odmere in nagrade nadomestila. Iz podatkov spisa izhaja, da so bila sredstva za mesec marec 2010 v bilanci stanja v znesku 130.549,00 EUR, za mesec april 2010 v znesku 131.614,00 EUR, za mesec maj 2010 v znesku 136.939,00 EUR, za mesec junij 2010 v znesku 138.638,00 EUR in za mesec julij 2010 v znesku 137.687,00 EUR. Ker so sredstva v bilanci stanja na spodnji meji razpona, bi moralo sodišče odmeriti tudi znesek nadomestila na sporni meji razpona, to je okrog 500,00 EUR mesečno.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 12. čl. Pravilnika, ko ni ugotavljalo višine zneska sredstev v bilanci stanja za vsak mesec posamezno, ampak je nekritično sledilo upravitelju, ki je predlagal najvišji možni znesek, ne glede na to, da so sredstva v bilanci stanja dolžnika pri dnu razpona II. razreda navedenega člena. Sodna praksa je že zavzela stališče, na kakšen način se opravi izračun nadomestila za opravljanje nadzora (prim. VSL sklep III Cpg 156/2010: znesek nadomestila za višino sredstev v bilanci stanja nad 94.700,00 EUR znaša 473,50 EUR + X; izračuna se razlika med vrednostjo sredstev v višini 947.000,00 EUR in vrednostjo sredstev 94.700,00 EUR, ki je 852.300,00 EUR. Določi se razlika med vrednostjo sredstev v EUR v konkretni zadevi in vrednostjo sredstev 94.700,00 EUR, določi se % delež te razlike od vrednosti sredstev v višini 852.300,00 EUR; razlika med najvišjim nadomestilom v višini 1.420,50 EUR in najnižji nadomestilom 473,50 EUR znaša 947,00 EUR. X je zgoraj ugotovljen % od 947,00 EUR).

Nima pa prav upnica, da upravitelju za mesece, za katere ni podatka v spisu o višini sredstev v bilanci stanja, nadomestilo ne gre. Sodišče druge stopnje pritrjuje upravitelju, da je upravičen do nadomestila za vse mesece, ko je nadzor opravljal, torej za 7 mesecev. Bo pa moral upravitelj za zadnja dva meseca dopolniti svoj predlog s predložitvijo podatkov.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika ugodilo, pritožbi upnice pa delno ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo glede nadomestila za nadzor, kolikor presega minimalni znesek nadomestila 473,50 EUR mesečno za II. razred po preglednici iz 12. člena Pravilnika. V preostalem pa je bilo treba pritožbo upnice zavrniti, saj v presežku (glede preostalih dveh nadomestil po 9. in 11. členu Pravilnika – z DDV in minimalnega nadomestila po 12. členu Pravilnika z DDV) niso podani niti izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je torej potrdilo odmero nagrade v višini, ki predstavlja seštevek 804,95 EUR + 804,95 EUR + 473,50 EUR X 7 + DDV, kar znese 5.909,28 EUR, o presežku pa bo sodišče prve stopnje moralo odločiti v ponovljenem postopku.

S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na navedbe pritožb, ki so odločilnega pomena. Napotilo sodišču prve stopnje je razvidno iz gornje obrazložitve (1. in 3. odst. 360. čl. ZPP).

Odločitev temelji na 2. in 3. točki 365. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 121. čl. ZFPPIPP.