Jedro

Pri kaznivem dejanju razžalitve niso določeni znaki kaznivega dejanja, ki predstavljajo izvršitveno obliko, temveč je dejanje opredeljeno le s prepovedano posledico (kdor koga žali), namen zaničevanja pa za storitev kaznivega dejanja ni potreben.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je z uvodoma navedenim sklepom izreklo J.V. sodni opomin za kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Odločilo je tudi, da mora plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 60.000 SIT. Pritožbo zagovornika obdolženca je zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče mu je naložilo v plačilo stroške postopka in sicer povprečnino odmerjeno na 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona vidi zagovornik v tem, ker je sodišče napačno vrednotilo besedo "pezde". Po mnenju zagovornika namreč ta beseda ne predstavlja napada na čast in dobro ime, pri čemer se sklicuje tudi na etimološki slovar slovenskega jezika, kjer je razložena ta beseda kot omahljivec, neodločnež, neznačajen in bojazljiv človek.

Pri kaznivem dejanju razžalitve niso določeni znaki kaznivega dejanja, ki predstavljajo izvršitveno obliko, temveč je dejanje opredeljeno le s prepovedano posledico (kdor koga žali), pri čemer tudi posledica ni posebej opredeljena. Gre za posledico, ki je v zakonskem besedilo pomensko odprta, saj ni zaznavna v tako imenovanem zunanjem, fizičnem ampak v subjektivnem svetu. Kot tako pa jo je potrebno vrednotiti, oziroma je vrednotenje metoda za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja.

V konkretni kazenski zadevi je obsojenec izrekel zasebnemu tožilcu B.B., da je "pezde". Sodišče je ocenilo besedo kot takšno, ki kaže na zaničljiv oziroma podcenjevalni odnos do zasebnega tožilca.

Tak pravni zaključek nižjih sodišč v izpodbijani pravnomočni odločbi pa je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen. Beseda "pezde" že sama po sebi (kakor tudi razlage na katere opozarja zagovornik v zahtevi - neznačajnež, bojazljivec in omahljivec) objektivno pomeni napad na čast drugega oziroma na njegovo človeško dostojanstvo. Izraz neodločen sam po sebi sicer ni nujno žaljiv, vendar pa je pri sopomenki pezde ta neodločnost kot lastnost človeka dominantna in izrazito negativna in zasmehovanja vredna. V obravnavani zadevi pa še toliko bolj, ker je bila beseda izrečena v pričo sorodnikov, ki so obdolženčeve navedbe zaslišani pred sodiščem prav tako ocenili kot žaljive, subjektivno razžaljenega pa se je (čeprav to za oceno kaznivega dejanja ni potrebno) počutil tudi zasebni tožilec.

Glede navedbe vložnika zahteve, da obsojenec ni izustil besede "pezde" z namenom zaničevanja, pa je potrebno pojasniti, da za storitev obravnavanega kaznivega dejanja tak namen ni potreben. Očitek, da sta sodišči naklep po sili skonstruirali pa ne predstavlja kršitve kazenskega zakona, kot to meni zagovornik v zahtevi, temveč le njegov očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče višino povprečnine odmerilo glede na trajanje in zapletenost obravnavane kazenske zadeve ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer razvidnih iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).