Jedro

Tožnik upravnemu organu ni predložil dokazil, s katerimi bi izkazal, da ima zadostna sredstva za preživljanje, zato po presoji sodišča ni izpolnjeval tega pogoja (zadostna sredstva za preživljanje) iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2. Sodišče z utemeljitvijo, da se določba 2. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 smiselno uporablja tudi pri ugotavljanju razlogov za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje, ker mora tujec ta pogoj izpolnjevati ves čas veljavnosti dovoljenja, soglaša. Ugotavlja tudi, da je upravni organ tožniku po ugotovitvi, da je v njegovi potni listini vpisana odsotnost iz RS od 17. 11. 2015 do 4. 2. 2016, dal možnost dokazati drugačno dejansko stanje. Tožnik upravnemu organu dokazil, ki bi dokazovala drugačno dejansko stanje ni predložil, zato je po presoji sodišča utemeljen očitek upravni organov, da je tožnik, skupaj z ženo, ki ji je bila z izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca priznana pravica do združitve družine, pridobil dovoljenje za začasno prebivanje v nasprotju z namenom, za katerega je bilo izdano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Velenje, prvostopenjski upravni organ, je z izpodbijano odločbo razveljavila dovoljenje za prvo začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga združitve družine, izdano v Upravni enoti Velenje s serijsko številko 000212130 z veljavnostjo od 2. 9. 2015 do 1. 9. 2016 (1. točka izreka); odločila, da je tujec A.A. dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 15 dneh od dneva dokončnosti te odločbe (2. točka izreka); da mora A.A. v 8 dneh po prenehanju pristojnemu organu vrniti samostojno listino (3. točka izreka) in v 4. točki izreka odločila, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso bili zaznamovani.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bilo A.A., na podlagi prošnje partnerke B.B., izdano dovoljenje za prvo začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi 47. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), iz razloga združitve družine. Dne 11. 1. 2016 je upravni organ, po uradni dolžnosti, na podlagi 56. člena ZTuj-2, uvedel postopek razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, z namenom preveritve, ali so izpolnjeni pogoji za njegovo izdajo. Ugotovljeno je bilo, da A.A. v Republiki Sloveniji ne prebiva v skladu z namenom, za katerega je pridobil dovoljenje za prvo prebivanje tujca, saj je iz njegovega potnega lista razvidno, da je iz Slovenije odšel 17. 11. 2015, vrnil pa se je 4. 2. 2016, dan pred zaslišanjem na UE Velenje. Po mnenju upravnega organa tako A.A. v Sloveniji ni prebival v družinski skupnosti z ženo. Prav tako od 30. 9. 2015 dalje, ko mu je poteklo zdravstveno zavarovanje, ki ga je priložil k vlogi za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje, ni imel veljavnega drugega ustreznega zdravstvenega zavarovanja, od 18. 12. 2015 pa ima A.A. urejeno zavarovanje pri zavarovalnici C. d.d. do 17. 3. 2016. Upravni organ je ugotovil tudi, da tujec v postavljenem roku dokazil, ki bi dokazovala dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji, ni predložil. 3. Upravni organ se je skliceval na določbo 1. alinee prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 in na podlagi ugotovitve, da A.A. nima zadostnih sredstev za preživljanje, da v obdobju od 17. 11. 2015 do 4. 2. 2016 ni prebival v Republiki Sloveniji in zato ker ni izpolnjeval pogoja ustreznega zdravstvenega zavarovanja od 30. 9. 2015 do 19. 12. 2015, šteje za kršitev določbe 33. člena ZTuj-2, kar pomeni kršitev predpisov o prebivanju tujca v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), zato so bili podani razlogi za razveljavitev že izdanega dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo A.A. zavrnil. 5. Tožnik vlaga tožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je razlog za razveljavitev dovoljenja, da v RS ne prebiva v skladu z namenom zaradi katerega je pridobil dovoljenje, oziroma da ni prebival v družinski skupnosti z ženo oziroma, da ni prebival v RS v obdobju od 17. 11. 2015 do 4. 2. 2016, formuliran protislovno, saj gre za očitke, ki so po vsebini povsem različni. Očitek, da v RS ni prebival v skladu z namenom zaradi katerega je pridobil dovoljenje ni podprt z dokazili. Očitek, da v Sloveniji ni prebival v obdobju 17. 11. 2015 do 4. 2. 2016, pa je nezakonit že zato, ker dovoljenje za začasno prebivanje pomeni samo pravico takega prebivanja v državi, ne pa tudi dolžnost. To pomeni, da morebitna vračanja tujca v svojo državo ne pomenijo kršitve, ne pogoja za izdajo dovoljenja, niti pogoja za njegovo ohranitev. Takšen pogoj iz ZTuj-2 ne izhaja, zato je razveljavitev dovoljenja na podlagi tega razloga nezakonita. Ta nezakonitost je smiselno povezana tudi s preostalima dvema razlogoma. Ko tožnik pogojev za zakonito bivanje v RS ni izpolnjeval, je odšel v svojo državo, kjer ima preživljanje in zavarovanje zagotovljeno na drug način, sedaj pa te pogoje spet izpolnjuje. Zdravstveno zavarovanje si je uredil že za obdobje od 19. 12. 2015 do 17. 3. 2016 in ga od takrat naprej spet podaljšal, njegova žena pa je medtem pridobila zadostna sredstva za njegovo preživljanje. Sodišču predlaga, da odločbo kot nezakonito odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu.

6. V dodatni utemeljitvi tožbe oporeka interpretaciji pritožbenega organa, da mora tožnik ves čas izpolnjevati tudi pogoj zdravstvenega zavarovanja in zadostnih sredstev za preživljanje. Pojasnjuje, da bi prišlo do kršitve izdanega dovoljenja, če bi med trajanjem dovoljenja imetniku dovoljenja zmanjkalo sredstev za preživljanje in za zdravstveno zavarovanje in bi kljub temu ostal v RS, v nasprotnem primeru, ko je tujec, ki teh dveh pogojev ni izpolnjeval, in je Slovenijo zapustil, ter se vanjo vrnil, ko je pogoje spet izpolnjeval, pa do kršitve ni prišlo. Razlogi za to, da je tako odločanje nezakonito, so bili navedeni že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, vendar pritožbeni organ do teh ugovorov ni zavzel nikakršnega stališča. 7. Kot nesklepčne in protispisne šteje trditve drugostopenjskega organa, predvsem v delu, kjer je drugostopenjski organ navedel, da iz dokumentacije spisa razvidno, da pritožnik v RS ni prebival v družinski skupnosti v ženo, saj bi se lahko v RS tudi zaposlil, študiral, itd., vendar ga v Sloveniji vseskozi ni bilo oziroma je iz Slovenije odšel, ko mu je bilo izdano prvo dovoljenje. Kot cinično šteje zatrjevanje, da bi se lahko tožnik v Sloveniji tudi zaposlil, saj bi upravni organ moral vedeti, kako težko tujci pridobijo dovoljenje za zaposlitev, toliko bolj zato, ker je po vrnitvi v Slovenijo tožnik poskušal dobiti dovoljenje za delo sam in nato preko delodajalca, vendar na upravni enoti vloge niso hoteli sprejeti, teden dni pred vložitvijo tožbe pa so delodajalcu na UE rekli celo, da bi lahko bil kaznovan, če bi vložil tako prošnjo. Tožnik pojasnjuje, da gre za delodajalca Č.Č. d.o.o. Prilaga tudi pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 4. 2016. Namigovanja na pristnost zakonske zveze smatra kot neokusna in sodišča pošilja tudi fotografije s poroke.

8. Tožnik pojasnjuje, da je v tej upravni zadevi uveljavljal temeljno človekovo pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP in se v nadaljevanju sklicuje na dopis varuhinje človekovih pravic posredovan g. Krivicu (št. dopisa 5.2-24/2014-13 z dne 20. 7. 2015). Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 136/2016-6 z dne 5. 2. 2016. 9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je povzela odločitev upravnega organa v izpodbijani odločbi. Navedla je, da se je prvostopenjski organ v obrazložitvi skliceval na 1. alineo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 in po ugotovitvi, da tožnik v postopku razveljavitve prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine ni izkazal, da izpolnjuje pogoje, ki jih določa tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 in sicer zadostna sredstva za preživljanje. Zaradi te ugotovitve mu je dovoljenje za prebivanje bilo razveljavljeno, ker mora tujec ves čas veljavnosti dovoljenja za prebivanje pogoje določene v tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 tudi izpolnjevati. Tožena stranka v celoti nasprotuje navedbam v tožbi in vztraja pri navedbah iz obrazložitve drugostopenjskega akta. Tožnik v tožbi navaja enake razloge kot v pritožbenem postopku, do katerih se je tožena stranka že opredelila, zaradi česar se v izogib ponavljanju do njih ne opredeljuje ponovno. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

12. ZTuj-2 v IV. poglavju z naslovom ?Prebivanje tujcev?, v določbi tretjega odstavka določa, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v RS, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. V 1. alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pa je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona. V skladu s 1. alineo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 pa se tujcu razveljavi dovoljenje za začasno prebivanje, če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje. Iz navedenih določb ZTuj-2 torej nesporno izhaja, da mora imeti tujec ves čas prebivanja v državi ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. V nasprotnem primeru se tujcu dovoljenje za začasno prebivanje ne izda oziroma že izdano dovoljenje razveljavi.

13. Tožena stranka je bila upravičena začeti postopek po uradni dolžnosti, s katerim je želela preveriti, ali tožeča stranka še izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2. Ob upoštevanju pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je bil tožnik vabljen k upravnemu organu, kjer je pojasnil, da trenutno ni zaposlen in da si ureja zaposlitev pri družbi Č.Č. d.o.o. Pojasnil je tudi, da ima sklenjeno zavarovanje Coris Assistance Card z veljavnostjo od 19. 12. 2015 do 17. 3. 2016 in da v obdobju od 30. 9. 2015 do 19. 12. 2015 zdravstvenega zavarovanja ni imel urejenega.

14. Na podlagi pridobljene izjave tožnika in dne 5. 2. 2016 pridobljene izjave njegove žene, ter pogleda v evidenco zdravstvenega zavarovanja dne 15. 1. 2016, je bilo tudi po presoji sodišča nesporno ugotovljeno, da tožnik v času od 30. 9. 2015 do 18. 12. 2015 ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da ni izpolnjeval pogoja določenega v tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2. 15. Tožnik je na zaslišanju dne 5. 2. 2016 predložil dokazila o ženinih prihodkih v obdobju od 1. 9. 2015 do 1. 2. 2016 ter pojasnil, da je bila žena od marca 2015 do septembra 2015 zaposlena pri delodajalcu D.D., po prenehanju te zaposlitev pa je začela z delom v prodajalni E. Pojasnil je tudi, da sicer nima zadostnih sredstev za preživljanje, zato mu pri preživljanju pomaga vsa družina. Enako je na zaslišanju istega dne izpovedala tudi tožnikova žena.

16. Ker je tožnik na zaslišanju upravnemu organu predložil dokazila o ženinih nakazilih, je bil seznanjen s podatkom, da družini mesečno primanjkuje 149,23 EUR, do zakonsko določenega zneska iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2. Dana mu je bila možnost, da dokaže svoje trditve, da mu je preživljanje zagotovljeno tudi drugače (s pomočjo njegove družine). Ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 je namreč izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dopustno dokazovati tudi s sredstvi, ki si jih zagotavlja sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja, z dohodki iz kapitala in iz drugih virov ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, s štipendijo, s prejemki, do katerih je upravičen na podlagi zakona, ki ureja družinske prejemke in s prejemki, do katerih je upravičen na podlagi zakona, ki ureja uveljavljanje pravic do javnih sredstev ter s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali v tujini, oziroma za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tudi s sredstvi, ki si jih zagotavlja sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja, z dohodki iz kapitala in iz drugih virov ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, s štipendijo ali s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali v tujini. Iz obrazložitve izpodbijanega akta, kar potrjujejo tudi listine priloženega upravnega spisa, izhaja, da tožnik upravnemu organu ni predložil dokazil, s katerimi bi izkazal, da ima zadostna sredstva za preživljanje, zato po presoji sodišča ni izpolnjeval tudi tega pogoja (zadostna sredstva za preživljanje) iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2. 17. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja tudi, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik v RS ni prebival v skladu z namenom, zaradi katerega je pridobil dovoljenje za prvo začasno prebivanje tujca v RS. Prvostopenjski upravni organ se je skliceval na podatke razvidne iz tožnikove potne listine, iz katerih je razvidno, da je po izdaji dovoljenja za prebivanje odšel iz RS dne 17. 11. 2015 in se vrnil v RS dne 4. 2. 2016. Na podlagi tega podatka je prvostopenjski upravni organ utemeljil svojo trditev, da tožnik v RS ni prebival v družinski skupnosti z ženo. Drugostopenjski organ je zavrnitev pritožbe v delu, ki se nanaša na zgoraj navedeni očitek, zavrnil s sklicevanjem na določbo 55. člena ZTuj-2, ki v 8. alinei prvega odstavka določa, da se dovoljenje za prebivanje RS ne izda, če se v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje ugotovi, da ožji družinski član dejansko ne živi v družinski skupnosti s tujcem, kateremu ta zakon priznava pravico do združitve družine in v nasprotju z 2. alineo prvega odstavka istega člena, ki določa, da se tujcu dovoljenje za prebivanje ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec ne bo prebival na ozemlju RS. Sodišče z navedeno utemeljitvijo, da se ta določba smiselno uporablja tudi pri ugotavljanju razlogov za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje, ker mora tujec ta pogoj izpolnjevati ves čas veljavnosti dovoljenja, soglaša. Ugotavlja tudi, da je upravni organ tožniku po ugotovitvi, da je v njegovi potni listini vpisana odsotnost iz RS od 17. 11. 2015 do 4. 2. 2016, dal možnost dokazati drugačno dejansko stanje. Tožnik upravnemu organu dokazil, ki bi dokazovala drugačno dejansko stanje ni predložil, zato je po presoji sodišča utemeljen očitek upravni organov, da je tožnik, skupaj z ženo, ki ji je bila z izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca priznana pravica do združitve družine, pridobil dovoljenje za začasno prebivanje v nasprotju z namenom, za katerega je bilo izdano.

18. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.