Jedro

Parcele, na katerih je prepovedano razpolaganje, morajo biti v izreku in obrazložitvi odločbe organa prve stopnje točno določene, tudi glede ovir v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen (o zazidanosti oz. nezazidanosti, obliki vračanja parcel in zavezancih). Krajevna pristojnost organa prve stopnje za območje, kjer se parcele nahajajo, ostane pri organu, ki je začel postopek, čeprav je za nekatere parcele krajevno pristojen upravni organ v drugi občini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca pokojnega - F.S., in sicer B.S., F.S., N.F., D.B. in A.B. odpravila delno odločbo Sektretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo občine z dne 30.8.1993, s katero je navedeni upravni organ prve stopnje zavrnil predlog navedenih pravnih naslednikov za izdajo začasne odredbe, s katero se tožniku prepove razpolaganje z nepremičninami parc. št. 1204/1, 1204/2, 1204/3, 1204/8, 1206/1, vse vpisane v vl. št. 857. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prvostopni upravni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, napačno uporabil materialno pravo in kršil pravila postopka, ker je zavrnil zahtevo predlagateljev začasne odredbe, da se tožniku prepove začasno razpolaganje z nepremičninami, čeprav je razpolagal z verodostojnimi listinami (sodbo Temeljnega sodišča z dne 16.12.1992 in sodbo Višjega sodišča z dne 30.3.1993), iz katerih izhaja, da je pogodba z dne 8.4.1991 sklenjena med tožnikom in Občino - Skladom pravno neučinkovita. Ker je z navedeno pogodbo občina oddala tudi nekaj nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije kot stavbno zemljišče tožniku v nadaljno uporabo za investicijska dela, pomenijo navedene sodne odločbe, da za navedene parcele ni zavezanec tožnik, temveč Občina, kot dejanski imetnik pravice uporabe na parcelah. Zato bi morala v tem primeru biti pasivno legitimirana občina, ne pa tožeča stranka. Prvostopni organ tudi ni dovolj natančno ugotovil, katere parcele so pozidane in do katere gradbene faze in če so dovoljenja za izvajanje investicijskih del pravnomočna. Po številnih listinah v spisu je po ugotovitvah tožene stranke zahteva za zavarovanje po 68. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen) utemeljena in tudi po določbi 292. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Za izdajo sklepa na podlagi navedenih določil zadostuje, da je verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahteve, kar predlagatelj izkazuje kot aktivno legitimirana stranka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, kakor tudi otežkočanje položaja upravičenca v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe tudi ugotavlja, da vse nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije in predloga za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, niso v uporabi občine, temveč so delno v uporabi tožeče stranke, in sicer parc. št. 1207/3 - stanovanja z zgradbo v izmeri 950 m2, dvorišče v izmeri 401 m2 in travnik v izmeri 2134 m2, vpisani v vl. št. 2557. Po razlogovanju tožene stranke je prvostopni organ pravilno ravnal, ko o tem delu predloga za začasno odredbo ni odločal, ker za odločanje ni bil krajevno pristojen in bi moral ta del zahtevka odstopiti organu pristojnemu za gospodarstvo druge Občine, ker je tožeča stranka zavezanec s sedežem na območju te druge Občine in se krajevna pristojnost za denacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij določa po sedežu zavezanca (3. točka 4. odstavka 8. člena navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo, Uradni list RS, št. 32/91 in 34/93). Zato naroča prvostopnemu organu, da spis razdruži s pripadajočimi listinami in delno odstopi organu pristojnemu za gospodarstvo druge občine, ki bo odločal o zahtevi za denacionalizacijo podržavljenega premoženja in o predlogu za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen in 11. členu zakona o lastninskem preoblikovanju (ZLPP) za premoženje, ki je pravno in dejansko v uporabi tožnika.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi upravnemu organu, pristojnemu za gospodarstvo Občine tudi naroča, da bo moral v ponovnem postopku ugotoviti, za katere nepremičnine je zavezanec Občina ter katere parcele so pravno veljavno pozidane in na ugotovljeno dejansko stanje odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen. Pri odločitvi pa bo moral upravni organ prve stopnje upoštevati tudi prej navedene sodne odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stanka v izpodbijani odločbi napačno odločila v nasprotju z listinsko dokumentacijo in da je napačno uporabila materialno pravne predpise 68. člena ZDen in ZUP. Tožena stranka nekritično sledi navedbam pritožnika - predlagatelja začasne odredbe, ki niso podprte z objektivnimi dejstvi. Sklicevanje na sodbe Temeljnega sodišča in Višjega sodišča, po katerih naj bi bilo odločeno, da je pogodba z dne 8.4.1991 o prenosu parcel s strani občine na tožnika v celoti nična, ni resnično, saj je pravnomočno razsojeno, da pogodba nima pravnega učinka v delu, si se nanaša na parc. št. 1204/1 in 1203/7, ne pa tudi na ostale parcele, zaradi česar ugotovitve tožene stranke, da je pogodba nična za vse parcele, katere je občina prenesla na tožnika, ne ustreza dejanskemu stanju. V nadaljnjih tožbenih izvajanjih tožeča stranka zatrjuje, da je imetnik pravice uporabe na vseh parcelah, ki so predmet deancionalizacije in da je bil objekt zgrajen legalno na podlagi pravnomočnih dovoljenj pristojnih upravnih organov. Sicer pa predlagatelji začasne odredbe niti niso v celoti izkazali aktivne legitimacije, zahtevek za denacionalizacijo je pomanjkljiv tako, da ni sklepčen, zaradi česar ne more biti izkazana verjetnost obstoja terjatve in tudi ni nevarnosti, ki se predpostavlja za izdajo začasne odredbe. Zato ni bil otežkočen položaj upravičenca v denacionalizacijskem postopku in tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

B.S. kot prizadeta stranka zavrača navedbe tožnika glede legalnosti dovoljenj za gradnjo objekta, saj so bili sproženi postopki za obnovo postopka pri upravnih organih, tožnik pa je kljub nedokončni odločbi v postopku začel odprodajati posamezne dele objekta kot lokale in je zato tožena stranka z verjetnostjo zaključila, da so bili podani razlogi za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo, saj je tožeča stranka s prodajanjem objekta po delih odtujevala tudi funkcionalno zemljišče (stavbišče in dvorišče), med drugimi tudi parcelo št. 1204/1. Tožba ni utemeljena.

Z izdajo začasne odredbe po 68. členu zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-I in 31/95) se lahko zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim organ prve stopnje odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka sklep prve stopnje z dne 30.8.1993 odpravila in vrnila zadevo organu prve stopnje, da dopolni postopek in izda nov akt o predlogu pravnih naslednikov upravičenca za izdajo začasne odredbe in to po presoji sodišča utemeljeno. Glede na uporabljene določbe ZDen je tožena stranka pravilno opozorila na pomanjkljivosti v postopku, ki so predvsem v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, glede parcel navedenih v izreku odločbe organa prve stopnje z dne 30.8.1993, zlasti parc. št. 1204/1, o ovirah v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen. Ker glede tega dejansko stanje (o zazidanosti oziroma nezazidanosti spornih parcel) ni bilo razčiščeno do stopnje verjetnosti, nista jasna niti oblika vračanja niti zavezanec, kar je za izdajo začasne odredbe bistveno. Zato je tudi po presoji sodišča pravilno tožena stranka napotila prvostopni upravni organ, da bo moral za sporne nepremičnine ugotoviti zavezance in če so parcele pravno veljavno pozidane, ter glede na ugotovljeno dejansko stanje odločiti o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen oziroma 11. členu ZLPP. Pri odločitvi glede zahtevka za denacionalizacijo in izdajo začasne odredbe bo moral upoštevati tudi odločitev v pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča z dne 16.12.1992. Po navedenem tožbeni ugovori niso utemeljeni. Po mnenju sodišča pa ni utemeljenega razloga za napotilo, ki ga je dala tožena stranka upravnemu organu prve stopnje, da naj zahtevo za denacionalizacijo in za izdajo začasne odredbe razdruži in za nepremičnino parc. št. 1207/3 - stanovanja z zgradbo, dvoriščem in travnikom s pripadajočimi listinami odstopi krajevno pristojnemu organu za gospodarstvo druge Občine, ki bo odločal o zahtvi za denacionalizacijo podržavljenega premoženja in o predlogu za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen in po 11. členu zakona o lastninskem preoblikovanju (ZLPP - Ur. l., št. 55/92 in 7/93). Pravni nasledniki upravičenca so vložili zahtevek za denacionalizacijo pri upravnem organu prve stopnje, ki je krajevno pristojen za območje, kjer se nepremičnine nahajajo, torej v skladu s 1. točko 1. odstavka 22. člena ZUP. Po 23. in 24. členu ZUP je organ, ki je kot krajevno pristojen prvi uvedel postopek, pristojen tudi, če je hkrati krajevno pristojnih dvoje ali več organov, in ostane pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ. Ker je iz spisov razvidno, da je uvedel denacionalizacijski postopek navedeni upravni organ prve stopnje, ni bilo zakonitih razlogov po določbah ZUP za razdružitev zadeve in za delni odstop drugemu sicer tudi krajevno pristojnemu organu. Toda ne glede na to nezakonito napotilo je bila odločitev tožene stranke, vsebovana v izreku izpodbijane odločbe, sicer pravilna iz razlogov, navedenih v prejšnjem odstavku. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnem sporu (ZUS), katerega določbe, kakor tudi določbe ZUP je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).