Jedro

Sodna odločba mora biti utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti in logično vzdržno dokazno oceno (8. člen ZPP). Če ne vsebuje ugotovitev o zatrjevanih pravno relevantnih dejstvih in odgovorov na relevantne trditve strank, je sodba arbitrarna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo vlaganj tožnikov v nepremičnino toženke (46.000,00 EUR) in za plačilo odškodnine (10.000,00 EUR) in tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke.

2. V pritožbi tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, naj višje sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo ter vrne zadevo v novo sojenje pred drugim sodnikom. Sodba je nepopolna, razlogi niso jasni, odločitev je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Za dokazovanje dogovora, da bo toženka lastninsko pravico na nepremičnini prenesla na njiju, sta predlagala lastno zaslišanje in zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C., ki pa jih sodišče ni zaslišalo. Da sta vlagala v nepremičnino v soglasju s toženko in da stanovanje v mansardi ni bilo primerno za bivanje, zato sta stanovanje dejansko na novo izdelala, bi razen navedenih prič izpovedale tudi priče D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H., vendar je sodišče tudi izvedbo teh dokazov zavrnilo. Tako dokaznega postopka sploh ni izvedlo, pa tudi svoje odločitve glede zavrnitve dokaznih predlogov v obrazložitvi sodbe ni konkretno obrazložilo. Odločitev je sprejelo zgolj na podlagi prerekanih trditev tožene stranke, ki jih ni preizkusilo, saj ni izvedlo zaslišanj strank in predlaganih prič. Listinski dokazi in izvedenec gradbene stroke pa ne utemeljujejo odločitve sodišča. Izvedenec gradbene stroke je potrdil resničnost trditev glede opravljenih vlaganj v nepremičnino in večvrednosti nepremičnine zaradi teh vlaganj. Sodišče očitno ne verjame izvedencu, čeprav ga je postavilo prav zato, ker samo ne razpolaga z ustreznim znanjem. To kaže na pristranskost sodišča, ki se je očitno pred izvedbo dokaznega postopka odločilo, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo. V nasprotju z določili ZPP je brez izvedenega dokaznega postopka sodišče štelo prerekane trditve toženke za resnične. Zaradi tega je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in se sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ne da preizkusiti. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožnika z vlaganji toženki povzročila škodo, izvedeni dokazni postopek niti slučajno ni potrdil, iz obrazložitve pa tudi ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je sodišče takšno dejstvo štelo za resnično. Izvedenec je ugotovil ravno nasprotno – da predstavlja več vrednost nepremičnine zaradi vlaganj tožečih strank 32.901,39 EUR. Iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, zaradi česa je sodišče prišlo do zaključka, da je zaradi posegov tožnikov prišlo do izliva vode. Trditve toženke v zvezi s tem so bile popolnoma pavšalne in neizkazane, tako da na njih niti ni bilo mogoče argumentirano odgovoriti, sodišče pa jih je kar štelo za resnične. Nezakonito je sodišče ravnalo tudi s tem, ko je za resnične štelo ugotovitve, zapisane v obrazložitvi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1979/2014. Poleg tega pa se te ugotovitve v konkretnem postopku ne morejo uporabiti, saj gre za popolnoma drugo dejansko vprašanje. Tožnika nista nikoli zatrjevala, da sta imela s toženko sklenjeno najemno pogodbo. V tem postopku ne zahtevata povrnitve stroškov v zvezi z vlaganji v nepremičnino, kot je navedlo sodišče prve stopnje, pač pa zahtevata v skladu z določbo 48. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik) povrnitev vlaganj v višini večvrednosti nepremičnine. Glede na dobre oziroma odlične odnose s toženko nista imela niti najmanjšega dvoma o tem, da bo spoštovala ustne dogovore. Ravnanje toženke je bilo goljufivo. Za ugotavljanje resničnosti zatrjevanih dejstev, da sta se tožnika v Slovenijo preselila zaradi prigovarjanja toženke iz razloga nudenja skrbi in da je bilo dogovorjeno, da bo toženka v zameno za skrb prenesla lastninsko pravico na celotni nepremičnini na tožnika, sodišče ni izvedlo nobenega dokaznega postopka, pač pa je slepo sledilo trditvam toženke. Predpostavk odškodninske odgovornosti sploh ni ugotavljalo. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje prekršilo osnovna načela civilnega procesnega prava in pri podaji lastnih ugotovitev dobesedno prepisalo trditve tožene stranke, se poraja dvom v nepristranskost sodišča. Zato predlagata, da se po razveljavitvi sodbe zadeva dodeli v sojenje drugemu sodniku.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, saj je v postopku uspela dokazati svoje navedbe, da sta se tožnika sama odločila preseliti v Slovenijo in so se pogovarjali o sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju v zameno za polovico nepremičnine, vendar do sklenitve pogodbe zaradi razlogov na strani tožnikov ni prišlo. Mansardno stanovanje sta tožnika prenovila brez njenega dovoljenja in ne da bi bilo to potrebno ter pri tem celo povzročila škodo. Tožnika pa svojih trditev sploh nista specificirala, še manj jih uspela dokazati. Mansardno stanovanje je bilo popolnoma primerno za bivanje. Stroškov selitve iz ZDA v Slovenijo tožnika nista utemeljila. Dejstvo, da se je sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo do tožbenega zahtevka in zavrnilo oz. potrdilo dokaze pravdnih strank, ne izpolnjuje pogojev za dvom v nepristranskost sodišča. Glede na to predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Večina pritožbene kritike je utemeljena. Tožnika v tej pravdi uveljavljata 46.000,00 EUR iz naslova povrnitve vlaganj v toženkino nepremičnino in povračilo 10.000,00 EUR škode, ki naj bi jima jo povzročila toženka s tem, ko naj bi ju zavedla, da sta se preselila iz ZDA v Slovenijo. Zatrjujeta, da so bili dogovorjeni, da bosta uredila stanovanje v toženkini stanovanjski hiši zato, da bosta v njem bivala in toženki nudila pomoč, ko pa sta z lastnimi sredstvi obnovila oziroma izdelala stanovanje, jima je toženka v podpis ponudila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki ni bila sestavljena v skladu z dogovori, saj je predlagala prenos lastninske pravice zgolj na eni polovici nepremičnine, to je na delu, ki sta ga v večjem delu sama izdelala, zato pogodbe nista podpisala, iz stanovanja pa sta se nato izselila. Sodišče prve stopnje med pravdnima strankama spornega razmerja sploh ni presojala z vidika pravnih podlag, ki pridejo v poštev glede na s strani pravdnih strank zatrjevana dejstva.

6. V zvezi z vtoževano glavnico 46.000,00 EUR se tožeča stranka sicer sklicuje na 148. člen SPZ, ki določa, da lahko graditelj, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, zahteva od lastnika nepremičnine tisto, za kar je bil ta obogaten. Vendar pa se povračilni zahtevek graditelja, ki poveča vrednost nepremičnine, proti lastniku nepremičnine presoja po splošnih pravilih iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi. Soglasje lastnika nepremičnine je relevantno le glede vprašanja zastaranja povračilnega zahtevka.1 Za uspeh s tožbenim zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je sama prikrajšana, tožena stranka pa obogatena, obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi ter odsotnost pravne podlage za zmanjšanje premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi. Obstoj vseh teh predpostavk je tožeča stranka zatrjevala in v dokaz svojih trditev tudi predlagala ustrezne dokaze.

7. Za svoje trditve o vlaganjih v dogovoru s toženko in obogatitvi toženke na njun račun, sta tožnika, razen listinskih dokazov in dokaza z angažiranjem izvedenca gradbene stroke, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo, predlagala tudi zaslišanje pravdnih strank in več prič. Teh dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, obrazložitev zakaj ne, pa je le pavšalna. Ni potrebno izvesti le tistih predlaganih dokazov, ki so nepotrebni, nerelevantni ali popolnoma neprimerni. Tožeča stranka je svoje dokazne predloge substancirala. Dejstva, ki jih je dokazovala z zaslišanji, so pravno relevantna in s strani tožene stranke prerekana, torej sporna. Zatrjevana dejstva v zvezi z vlaganji tožnikov v nepremičnino toženke se lahko dokazujejo tudi z zaslišanji strank in prič. Neizvedba substanciranih dokaznih predlogov predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj stranki jemlje možnost dokazovanja pred sodiščem.

8. Nosilni zaključek izpodbijane sodbe, da sta tožnika toženki povzročila zgolj škodo (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), iz izvedenih dokazov (listine v spisu in izvedeniško mnenje) ne izhaja. Razumne obrazložitve, kako je sodišče prišlo do tega zaključka, ni. Prav ima pritožba, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je do izliva vode prišlo zaradi posegov tožeče stranke, ne le dokazno nepodprt, pač pa tudi razlogov, ki so sodišče navedli na ta zaključek, v izpodbijani sodbi ni. Do trditev tožeče stranke, ki jih je podala kot odgovor na trditve tožene stranke o povzročeni škodi, se sodišče sploh ni opredelilo. Izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke pa ni ocenjeno skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

9. Prav ima pritožba tudi, da tožnika nista nikoli zatrjevala, da je bila sklenjena najemna pogodba. Ugotovitve sodišča v pravdni zadevi IV P 1979/2014 so za to postopek irelevantne. Enako stališča, da vlaganja v nepremičnino niso bila nujna oziroma potrebna.

10. Zahtevek za povračilo 10.000,00 EUR stroškov preselitve iz ZDA v Slovenijo je tožeča stranka uveljavljala na odškodninski podlagi. Zatrjuje, da sta se tožnika v Slovenijo preselila zaradi prigovarjanja toženke in njenih obljub, da bo v zameno za nudenje pomoči na njiju prenesla lastninsko pravico na celotni nepremičnini. Za uspeh z odškodninskim zahtevkom mora tožeča stranka dokazati nedopustno ravnanje tožene stranke, nastanek škode in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastankom škode, tožena stranka pa se lahko razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da za nastalo škodo ni kriva (prvi odstavek 131. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo z obrazložitvijo, da iz nobenega pisnega dokumenta v spisu ne izhaja, da bi toženka tožnikoma naročila, naj se preselita ter da do selitvenih stroškov nista upravičena tudi zato, ker nista hotela podpisati pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Predpostavk odškodninske odgovornosti sploh ni ugotavljalo.

11. Sodna odločba mora biti utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti in logično vzdržno dokazno oceno (8. člen ZPP). Če ne vsebuje ugotovitev o zatrjevanih pravno relevantnih dejstvih in odgovorov na relevantne trditve strank, je sodba arbitrarna.2 Obremenjena je z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pravega sojenja na prvi stopnji dejansko ni bilo, sodišče druge stopnje ugotovljenih kršitev ne more odpraviti samo, saj bi s tem poseglo v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe. Ugotavljanje celih sklopov pravno relevantnih vprašanj in njihova subsumpcija pod pravno normo šele na pritožbeni stopnji, bi namreč izvotlilo pravico strank do pritožbe.3 Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Napotki za nov postopek so razvidni iz predhodne obrazložitve.

12. Res je, kar trdi pritožba, da je sodišče prve stopnje dobesedno prepisalo trditve tožene stranke ne le v začetku obrazložitve pri povzemanju trditev pravdnih strank (dejansko trditev ni povzemalo, pač pa je v celoti prepisalo vloge pravdnih strank), temveč tudi v ožjem delu obrazložitve, ko naj bi naredilo dokazno oceno in pravno relevantne zaključke. Glede na to, da je prezrlo več pravno relevantnih trditev tožeče stranke, toženi stranki pa pritrdilo brez razumne obrazložitve zakaj in brez izvedbe dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka v zvezi s spornimi dejstvi, se tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeči stranki postavlja utemeljen dvom v nepristranost sodečega sodnika. Zato je ugodilo predlogu, da se zadeva dodeli drugemu sodniku (356. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Gl. dr. N. Plavšak, dr. M. Juhart, dr. R. Vrenčur: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 685 in 686 ter komentar dr. R. Vrenčurja k 48. členu v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 279; Z. Strajnar: Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten št. 1/2012, str. 20. 2 Gl. npr. odločbe USRS Up-524/2014, Up-642/13, Up-460/14. 3 Prim. A. Galič, Zakon o pravdnem postopku (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja, Ur. l. RS, Ljubljana 2017, stran 52.