Jedro

Ob upoštevanju dogovorjene obveznosti tožene stranke, da bo izplačala kredit v čimkrajšem roku, in tožnikovega ravnanja, ko je po preteku šestih mesecev vsak mesec brezuspešno zahteval odobritev kredita, sta sodišči prve in druge stopnje upravičeno šteli, da tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila in da je tožnik pustil toženi stranki primeren dodatni rok za izpolnitev, ko je odstopil od pogodbe po 12 mesecih od sklenitve pogodbe. Posledica takega ravnanja strank je, da je pogodba razdrta (126. čl. v zvezi s 1. odst. 125. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne kot neutemeljena. Revizija proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 180.000,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. Kar je tožeča stranka več zahtevala, je zavrnilo. S sklepom je zavrnilo ugovor tožene stranke proti začasni odredbi z dne 24.2.1994. Razen tega je izdano začasno odredbo na predlog tožeče stranke dopolnilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo še plačilo tolarske protivrednosti zneska 300 DEM z zamudnimi obrestmi od 15.9.1992 dalje do plačila po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo devizne vpogledne vloge v DEM, oboje po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Sklep o začasni odredbi je razveljavilo glede zamudnih obresti in glavnice 300 DEM. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. čl. ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da so nepravilni zaključki sodišča druge stopnje glede članarine. Nepravilni so tudi zaključki glede roka, v katerem bi morala tožena stranka izpolniti dogovorjeno obveznost. Pravi pogodbeni namen strank bi bilo treba ugotavljati tudi na podlagi ustnih dogovorov in v ta namen zaslišati predlagano pričo tožene stranke, za katero je pojasnila, o čem naj bi bila zaslišana. Sodišče ne bi smelo graditi sodbe le na podlagi izpovedb oziroma navedb tožeče stranke. Navaja, da je bila tožeča stranka ob sklepanju pogodbe opozorjena, da se pridobitev kredita tudi zavleče. Ravnanje tožene stranke ni bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožena stranka je svoje obveznosti izpolnila do vseh tistih strank, ki so sklenile pogodbo v istem času kot tožeča stranka in ni razloga, da tega ne bi storila tudi do tožeče stranke. Tožena stranka v reviziji posebej izpodbija sklep sodišča druge stopnje, kolikor je z njim zavrnjena njena pritožba proti začasni odredbi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija proti sodbi ni utemeljena, revizija proti sklepu pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Katere kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja tožena stranka kot revizijski razlog, ni posebej pojasnila, iz revizijskih razlogov pa to tudi ni razvidno. Revizijske navedbe kažejo, da uveljavlja tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa revizije ni mogoče vložiti (3. odst. 385. čl. ZPP).

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je tožnik sklenil s toženo stranko dne 15.9.1992 pogodbo o združevanju sredstev. Predmet te pogodbe je bilo združevanje sredstev zaradi pridobitve brezobrestnega kredita v znesku 600.000,00 SIT. Tožnikova obveznost po tej pogodbi je bila, da plača ob podpisu pogodbe kot članarino znesek 300 DEM v tolarski protivrednosti in da plačuje mesečno na račun tožene stranke znesek 15.000,00 SIT. Tožena stranka se je zavezala, da bo izplačala kredit v čimkrajšem roku, vendar pa bi moral tožnik pred tem združevati svoja sredstva najmanj šest mesecev. Tožnik je po preteku šestih mesecev zahteval plačilo kredita vsak mesec, vendar kredita ni dobil. Mesečne zneske je plačeval eno leto (180.000,00 SIT), dne 16.9.1993 pa je z dopisom od pogodbe odstopil. Za razsojo zadeve je odločilno, če je imel tožnik zakonit razlog za odstop od pogodbe in kakšne obveznosti ima v primeru razdrte pogodbe tožena stranka. Ob upoštevanju dogovorjene obveznosti tožene stranke, da bo izplačala kredit v čimkrajšem roku, in tožnikovega ravnanja, ko je po preteku šestih mesecev vsak mesec brezuspešno zahteval odobritev kredita, sta sodišči prve in druge stopnje upravičeno šteli, da tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila in da je tožnik pustil toženi stranki primeren dodatni rok za izpolnitev, ko je odstopil od pogodbe po 12 mesecih od sklenitve pogodbe. Posledica takega ravnanja strank je, da je pogodba razdrta (126. čl. v zvezi s 1. odst. 125. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, pa je bilo tudi že iz ravnanja tožene stranke očitno, da svoje obveznosti ne namerava izpolniti tako, kot se je dogovorila, kar je razlog za odstop od pogodbe tudi po 127. čl. ZOR.

Po 132. čl. ZOR ima stranka ki je izpolnila pogodbo, pa je ta razdrta, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Stranka, ki vrača denar, mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Tožnik je odstopil od pogodbe zaradi ravnanja tožene stranke, ki svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila. Zato tožnikovih pravic ni mogoče presojati po določbi 11.čl. pogodbe, ki se nanaša na odstop pogodbenika po lastni volji pred pridobitvijo vzajemne pomoči. Tožnikove pravice v primeru razdora pogodbe iz razlogov na strani tožene stranke ne smejo biti manjše, kot jih določa 13.čl. pogodbe za primer neupravičenega odstopa zavoda od pogodbe. Tožnik je tako upravičen do povračila plačanega zneska za članarino in skupnega zneska združenih sredstev, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da tolarska protivrednost 300 DEM glede na vse ugotovljene okoliščine plačila ne predstavlja prave članarine in da zato ne more imeti drugačne pravne usode, kakor ostala plačila zaradi izpolnjevanja sklenjene pogodbe. Na pravilnost takega stališča kažejo tudi revizijske navedbe tožene stranke, da se po njenih aktih članarina plača od vsake sklenjene pogodbe o dodelitvi sredstev in da tako lahko posamezen član plača v enem mesecu več članarin, ali pa plača članarino enkrat tudi za več desetletno obdobje.

Na podlagi vsega navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno in da tako tudi uveljavljani revizijski razlog iz 3. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP ni podan. Zato je revizijo proti sodbi zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Revizija proti sklepu, s katerim je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke proti odločitvi sodišča prve stopnje o začasni odredbi, ni dovoljena. Za začasne odredbe, ne glede na to, v katerem postopku so izdane, veljajo določbe Zakona o izvršilnem postopku. Ta v 9. čl. določa, da revizija ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo proti sklepu zavrglo (392. čl. ZPP).