Jedro

Uveljavljanje reintegracijskega zahtevka je vezano na izpodbijanje dokončne odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Reintegracijski zahtevek mora delavec uveljavljati v sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in sicer najkasneje do konca glavne obravnave v individualnem delovnem sporu, v katerem izpodbija dokončno odločbo o prenehanju delovnega razmerja oz. v katerem uveljavlja sodno varstvo v primeru molka organa. Če reintegracijskega zahtevka ne uveljavlja pravočasno, pravico do vrnitve na delo k delodajalcu izgubi, čeprav je s tožbo za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja uspel in je sodišče v takšnem sporu ugotovilo, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Reintegracijskega zahtevka ni mogoče uspešno uveljavljati kasneje z novo tožbo, ker niso izpolnjene procesne predpostavke iz ZTPDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa, to je I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje, spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna obračunavati in plačevati tožeči stranki V. M. nadomestilo plače v višini 204.059,00 SIT neto mesečno na njen tekoči račun pri A BANKI d.d., Ekspozitura Velenje št. 01000-0000500021 05-807109-1530726709, na ta znesek izračunati bruto plačo in odvesti in plačati ustrezne davke in prispevke, vse najkasneje do vsakega 18. dne za pretekli mesec in sicer vse dokler traja spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki.

Zaradi uveljavitve tega sklepa se zoper toženo stranko dovoli izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožena stranka na računu št. 02922-0011527184 pri NLB, d.d. Ljubljana ali št. 29000-0002072165 pri Bank Austria Creditanstalt, d.d., Ljubljana do višine 204.059,00 SIT mesečno in s prenosom tega denarnega zneska vsakega 18. dne v mesecu na račun tožeče stranke pri A BANKI d.d., Ekspozitura Velenje št. 01000-0000500021 05 - 807109 - 1530726709. Terjatve se poravnajo mesečno, če takrat, ko prejme banka sklep o izvršbi, na računu tožene stranke ni sredstev, obdrži banka sklep o evidenci in opravi na njegovi podlagi prenos, ko sredstva prispejo na račun.

Banka ne sme izvršiti naloga tožene stranke, preden ni plačana terjatev po tem sklepu.

Ta sklep velja do pravnomočne razrešitve spora pri tem sodišču pod opr. št. Pd 302/2002."

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunavati in izplačevati neto nadomestilo plače v znesku 204.059,00 SIT mesečno najkasneje do vsakega 18. dne za pretekli mesec ter na ta znesek izračunati bruto plačo in odvesti ustrezne davke in prispevke, vse dokler traja spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki. Zaradi uveljavitve tega sklepa je za čas do pravnomočne razrešitve spora pri Delovnem sodišču v Celju opr.št. Pd 302/2002 dovolilo izvršbo zoper toženo stranko z rubežem denarnih sredstev na računu tožene stranke pri NLB d.d. Ljubljana do višine 204.059,00 SIT mesečno ter s prenosom tega denarnega zneska vsakega 18. dne v mesecu na račun tožeče stranke pri A Banki d.d., Ekspozitura Velenje, pri čemer se terjatve poravnavajo mesečno, banka pa ne sme izvršiti naloga tožene stranke, preden niso plačane terjatve po tem sklepu (I. točka izreka sklepa). Tožečo stranko je oprostilo plačila sodnih taks (II. točka izreka sklepa).

Zoper I. točko zgoraj navedenega sklepa o začasni odredbi se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ker niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe niti po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 14/94 - ZDSS) niti po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98, 75/2002 - ZIZ) glede začasnih odredb. Navaja, da so začasne odredbe le sredstvo zavarovanja in pomenijo le nudenje pravne zaščite, da kasneje izpolnitev ne bi bila onemogočena, ne pa naložitve delne ali celotne izpolnitve zahtevka zavezani stranki, ker bi to pomenilo že odločitev o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je z rubežem denarnih sredstev na računih tožene stranke preseglo namen izdaje začasne odredbe. Predpogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost izkazane terjatve. S predmetno tožbo je tožeča stranka zahtevala, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo, jo ustrezno razporedi ter ji prizna vse pravice iz dela za čas od 1.3.1996 dalje, oz. ji plača vse plače za navedeno obdobje. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na pravnomočno sodbo opr. št. Pd 138/2000 z dne 13.12.2001, iz katere izhaja, da se sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 9.11.1995 in 14.2.1996 razveljavita. Glede na vse navedeno terjatev ni niti verjetno izkazana, saj ni procesnih predpostavk za vodenje pravde. Tožeča stranka je zamudila vse zakonsko določene roke za vložitev tovrstnega zahtevka. Tak zahtevek, kot ga je postavila sedaj, bi tožeča stranka morala vložiti v 15 dnevnem zakonskem roku od prejema dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 14.2.1996, oz. do konca glavne obravnave v pravdi, ki se je vodila pod opr. št. Pd 138/2000, v kateri je zahtevala le razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je bilo vezano na zahtevek tožnice, zato je odločalo le o njenem zahtevku, ne pa tudi o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku, ki ga tožnica v navedeni pravdi ni nikoli postavila. Ker je tožeča stranka zamudila vse roke za uveljavitev predmetnih zahtevkov, bo moralo sodišče njen tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Zato terjatev ni niti verjetno izkazana. Glede na dejansko prenehanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki je tudi njen denarni zahtevek po izplačilu plač z obrestmi v celoti zastaran. Toženi stranki nedvomno ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS, saj sodba Pd 138/2000 ne nalaga toženi stranki nobenih ravnanj. Napačno je sklicevanje sodišča na 5. točko 273. člena ZIZ, kjer je predvidena začasna odredba, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja je že pravnomočno končan v zadevi Pd 138/2000. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sprejeta odločitev je nepravilna, ker temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je terjatev glede priznanja delovnega razmerja in vrnitve na delo verjetno izkazana in da so v obravnavani zadevi podani zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe tako po določilu 19. člena ZDSS kot tudi po določilih ZIZ. Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo, saj je Delovno sodišče v Celju s pravnomočno sodbo v sporu, ki se je vodil pod opr. št. Pd 138/2000, razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki. Tožnica je prejemnica socialne pomoči pri Centru za socialno delo, ter prijavljena kot brezposelna oseba pri Zavodu RS za zaposlovanje. Zato je po stališču prvostopenjskega sodišča podan zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS - odvrnitev nenadomestljive škode, ki bi tožeči stranki lahko nastala, v kolikor ne bi prejemala nadomestila plače, kot se predlaga z začasno odredbo. Prvostopenjsko sodišče se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje tudi na določbo 5. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ.

Skladno z določbo 19. člena ZDSS sodišče med postopkom lahko tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Skladno z določbo 272. člena ZIZ pa sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, pri čemer mora verjetno izkazati eno izmed predpostavk, ki so določene v 2. odstavku istega člena ZIZ.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe bodisi po določbi 19. člena ZDSS ali po določbah ZIZ je verjetno izkazan obstoj terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem individualnem delovnem sporu ta pogoj izpolnjen, zmoten. Pritožba tožene stranka utemeljeno opozarja, da terjatev ni niti verjetno izkazana.

Tožnica je v individualnem delovnem sporu, ki se je vodil pred Delovnim sodiščem v Celju opr.št. Pd 138/2000, zahtevala le razveljavitev sklepov z dne 9.11.1995 ter 14.2.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki, ter povrnitev stroškov postopka, ni pa postavila reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Zato je prvostopenjsko sodišče s pravnomočno sodbo opr.št. 138/2000 z dne 13.12.2001 odločilo le o tožbenem zahtevku tožnice. Uveljavljanje reitegracijskega zahtevka je vezano na izpodbijanje dokončne odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. To pomeni, da mora delavec zahtevati vrnitev na delo ob pogojih in v rokih, ki so za uveljavljanje varstva pravic in sodnega varstva predpisani v 80. in 83. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ ŠT. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Reintegracijski zahtevek mora delavec uveljavljati v sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, in sicer najkasneje do konca glavne obravnave v individualnem delovnem sporu, v katerem izpodbija dokončno odločbo o prenehanju delovnega razmerja oz. v katerem uveljavlja sodno varstvo v primeru molka organa (23. čl. ZDSS). Če reintegracijskega zahtevka ne uveljavlja pravočasno, pravico do vrnitve na delo k delodajalcu izgubi, čeprav je s tožbo za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja uspel in je sodišče v takšnem sporu ugotovilo, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Reintegracijskega zahtevka ni mogoče uspešno uveljavljati kasneje z novo tožbo, tako kot je to storila tožnica v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Za uveljavljanje takega zahtevka po pravnomočno končanem postopku v individualnem delovnem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja niso izpolnjene procesne predpostavke iz ZTPDR. V obravnavanem individualnem delovnem sporu tožnica ni izkazala za verjetno, da obstoji ali da ji bo nastala terjatev do tožene stranke, ki je vezana na zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki, v zavarovanje katerega je bila izdana predlagana začasna odredba. Ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niti po določbah ZDSS niti po določbah ZIZ, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki izdalo predlagano začasno odredbo, nepravilna, saj temelji na zmotni pravni presoji.

Glede na tako ugotovitev se pritožbeno sodišče niti ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, ker niso odločilnega pomena.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožba utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbami 3. točke 365. člena ZPP ter 4. točke 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP spremenilo izpodbijani del sklepa tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.