Jedro

Preklic objave cenika, ki ga je v uradnem glasilu objavil koncesionar, ni upravni akt in ne dokončni posamični akt v smislu 2. odstavka 1. člena ZUS. Koncesijsko razmerje je poslovno razmerje med koncesionarjem in koncedentom, torej med dvema nosilcema premoženjskih pravic. Preklic objave cenika in presoja pravilnosti tega akta ne more biti predmet upravnega spora. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo zavreči. Kršilo je določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo nedovoljeno tožbo (1. odstavek 75. člena ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, 1. točka izreka izpodbijane sodbe se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in na podlagi prve stopnje 4. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo akt tožene stranke - Župana Mestne občine M. - preklic objave cenika dimnikarskih storitev, objavljen v Medobčinskem uradnem vestniku (MUV) dne 28.7.1999. S tem aktom je tožena stranka do odločitve o ceniku dimnikarskih storitev v mestnem svetu Mestne občine M. preklicala objavo tožnikovega cenika dimnikarskih storitev z dne 15. julija 1999 (MUV).

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje uvodoma ugotovilo, da tožnik izvaja dimnikarske storitve na podlagi koncesijske pogodbe in poudarilo, da reševanje sporov iz tega razmerja ni upravna stvar. Sporna objava ni zgolj obvestilo uporabnikom dimnikarskih storitev, da je prvi objavljeni cenik neveljaven (ker ga je tožnik objavil brez obveznega soglasja) in da ga zato uporabniki niso dolžni upoštevati. Gre za posamičen akt organa lokalne skupnosti po 2. odstavku 1. člena ZUS. O zakonitosti takega akta pa odloča sodišče v upravnem sporu. Pravna podlaga, ki jo je navedla tožena stranka (3. odstavek 33. člena ZLS), po presoji sodišča prve stopnje ne opravičuje izdaje takega akta in županu ne daje pravice, da s svojim aktom zadrži koncesionarjev akt poslovanja oziroma da s svojim aktom oblastvene narave posega v koncesijsko razmerje drugače, kot je urejeno in določeno z veljavnim koncesijskim aktom in na njegovi podlagi sklenjeno koncesijsko pogodbo. V kolikor je veljaven koncesijski akt nezakonit, bi morala tožena stranka sprožiti ustrezne postopke na odpravo morebitnih nezakonitosti po zakoniti poti in po postopku, ki je za to predviden.

Tožena stranka se zoper prvostopno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. V pritožbi navaja, da po sklenitvi koncesijske pogodbe z izbranim koncesionarjem, koncedent in koncesionar urejata medsebojna razmerja na pogodbeni osnovi in urejanje tega razmerja ni upravna stvar. Izpodbijani preklic objave cenika je po stališču tožene stranke (navedla ga je šele v pritožbi) akt poslovanja, ker iz njega izhaja le volja koncedenta v zvezi s sklenjeno koncesijsko pogodbo, natančneje v zvezi s 16. členom te pogodbe. Cenik je bil objavljen v nasprotju s koncesijsko pogodbo, saj zanj ni bilo izdano potrebno soglasje, kot to določa 4. alinea 8. člena koncesijskega akta. Zato je tožena stranka upravičeno objavila preklic objave cenika v istem glasilu in s tem obvestila javnost, da je veljavnost cenika vezana na predhodno soglasje mestnega sveta. Sporni akt ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu in bi moralo prvostopno sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe, ob upoštevanju 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo zavreči. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in navaja, da je izpodbijani akt dokončni posamični akt organa lokalne skupnosti, saj se je tožena stranka v odgovoru na tožbo in v sami objavi sklicevala na svoja pooblastila iz 33. člena ZLS. Očitno je, da je tožena stranka s svojim ravnanjem odstopila od urejanja spora iz koncesijskega razmerja po pogodbeni poti in se odločila za uporabo zakonskih, to je oblastvenih pooblastil, ki naj bi jih dajala prej navedena zakonska določba. Tožeča stranka meni, da je izpodbijani akt župana avtoritativni akt, s katerim je posegel s pozicije oblasti v urejanje koncesijskih razmerij in s tem ravnal v nasprotju s koncesijskim aktom in na tej podlagi sklenjeno koncesijsko pogodbo. V pogodbenem razmerju imata stranki enake možnosti uveljavljanja pravnih pravic in interesov, v obravnavani zadevi pa to ni primer. Tožena stranka je z oblastvenim aktom, ki je v nasprotju s 33. členom ZLS posegla v poslovno razmerje, ki temelji na koncesijski pogodbi in zadržala akt poslovanja drugače, kot je to določeno in urejeno z veljavnim koncesijskim aktom in sklenjeno koncesijsko pogodbo. Izpodbijani akt je bil torej izdan na nezakoniti pravni podlagi. Tožeča stranka napada tudi stališče tožene stranke o nedovoljenosti upravnega spora ter predlog za zavrženje tožbe, saj meni, da gre za pritožbeno novoto, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče obravnavati.

Pritožba je utemeljena.

Pravno naziranje tožeče in tožene stranke glede narave koncesijskega razmerja in načina reševanja sporov iz tega razmerja je pravilno in ni dvoma o tem, da se sporna razmerja ne rešujejo po upravni poti in tudi ne v upravnem sporu. Tožnik je v skladu z 8. členom Odloka o koncesiji za opravljanje dimnikarske dejavnosti (MUV 25/96) objavil cene dimnikarskih storitev. Ta objava ni ne oblastveni akt in ne upravni akt, ampak je obvestilo potrošnikom, po kakšnih cenah bodo plačevali dimnikarske storitve. Gre torej za akt poslovanja. Zato po presoji pritožbenega sodišča tudi preklic te objave, ki posega v pogodbeno razmerje tudi ni ne upravni akt in ne akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ne gre za dokončni posamični akt v smislu 2. odstavka 1. člena ZUS. Koncesijsko razmerje je pogodbeno razmerje med koncesionarjem in koncedentom, torej med dvema nosilcema premoženjskih pravic. Preklic objave cenika je akt poslovanja in presoja pravilnosti in zakonitosti takega akta ne more biti predmet upravnega spora, ne glede na to, da ga je izdal organ lokalne skupnosti. Tožena stranka se je sicer pri objavi napadenega akta sklicevala na 33. člen Zakona o lokalni samoupravi, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča to preklicu objave cenika ne more dati značaja akta z javnopravnim učinkom, saj tega učinka tudi nima objava cenika v istem glasilu. Zato je prvostopno sodišče napačno odločilo, ko je izpodbijanemu aktu pripisalo lastnost akta iz 2. odstavka 1. člena ZUS.

Neutemeljen je očitek tožeče stranke o tem, da predstavlja predlog pritožnika, naj pritožbeno sodišče tožbo zavrže, pritožbeno novoto. Gre za pravno vprašanje in za kršitev 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ne glede na predloge strank v postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.