Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje v okviru tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo utemeljenega razloga za odpoved, ni kršilo načela dispozitivnosti, saj je tožniku prisodilo nekaj manj, kot je zahteval. Želja tožene stranke, da tožnikovo plačo po poteku enega leta od prevzema (spremembe delodajalca) uskladi s plačami ostalih delavec, ne predstavlja utemeljenega (poslovnega) razloga za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (točka I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več in drugače, to je poziv nazaj na delo, vzpostavitev delovnega razmerja od 22. 3. 2010 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2005, ki ne bo prekinjeno z vsemi pravilnostmi in obveznostmi, ki jih je imel tožnik pri toženi stranki neposredno pred 22. 3. 2010, obračun in izplačilo plače za vsak mesec posebej od 22. 3. 2010 in sicer mesečno bruto plačo v višini 1.100,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače, ki zapade v plačilo vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, od izplačanih plač odvod pripadajočih prispevkov in akontacijo davka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter vpis delovne dobe v delovno knjižico od 22. 3. 2010 dalje, ki ne sme biti prekinjena in priznanje vseh ostalih pravic iz naslova delovnega razmerja (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 677,00 EUR v roku 8 dni. V primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o tožbenem zahtevku, kakršnega je postavil tožnik, ne pa, da ga je samoiniciativno spreminjalo in nato v izrek zapisalo odločitev o zahtevku, ki ga tožnik sploh ni postavil. Tožnik je sprejel ponudbo tožene stranke in z njo podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, zato bi v tem postopku lahko izpodbijal le utemeljenost odpovednega razloga. Tožnik takšnega zahtevka ni postavil, temveč je zahteval razveljavitev in odpravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ugotovitev, da odpoved nima pravnih učinkov ter reintegracijo in reparacijo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2005, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da tako postavljen tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno presojati utemeljenosti odpovednega razloga, saj tožnik tega ni zahteval. Tožnik je kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranil zaposlitev pri toženi stranki. Prišlo je le do spremembe pogodbe o zaposlitvi oziroma do sklenitve nove pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Nova pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi, saj tožnik njene veljavnosti ni izpodbijal. Zgolj podrejeno in iz previdnosti tožena stranka uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter z njo povezano zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik je z delom pri toženi stranki pričel 1. 4. 2009 kot prevzeti delavec, ki ga je tožena stranka prevzela od delodajalca prenosnika, to je družbe R. d.o.o.. Tožena stranka je tožniku v skladu z drugim odstavkom 73. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik imel sklenjeno z delodajalcem prenosnikom, zagotavljala eno leto, s čimer mu je zagotavljala tudi pravice in obveznosti iz Kolektivne pogodbe premogovništva Slovenije. Ta kolektivna pogodba delavcem daje veliko več pravic, kot jih imajo ostali delavci tožene stranke, zato je bil tožnik kot prevzeti delavec v privilegiranem položaju. Navedeno pomeni, da je po poteku enega leta obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR. Pri toženi stranki je zaradi ekonomskih razlogov prenehala potreba po delu tožnika po stari pogodbi o zaposlitvi. Po poteku zakonsko določenega enoletnega obdobja tožena stranka tožniku ni bila več dolžna zagotavljati plačo v višini, ki je bila določena ob upoštevanju panožne kolektivne pogodbe. Pred potekom enega leta od prenosa dela podjetja tožena stranka tožniku ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno z delodajalcem prenosnikom. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o neobstoju delovnega mesta „pomožni delavec zunaj“, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da so dela, ki jih vsebuje delovno mesto „delavec na površini“, širša in obsežnejša od del, ki jih vsebuje prejšnje delovno mesto „pomožni delavec zunaj II“. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo, ki ga tožnik opravlja po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 4. 2010, ni ustrezno. Tožena stranka ne priznava izvedeniškega mnenja, ki ga je v tej zadevi podala izvedenka A.Š. in je zato predlagala, da sodišče postavi drugega izvedenca. Izvedenka si ni ogledala delovnega mesta, zato tudi ne ve, katero delo tožnik dejansko opravlja, temveč je mnenje podala izključno na podlagi navedb tožnika, ki je povedal le stvari, ki so njemu v prid, pa še te so bile neresnične. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek je bil postavljen širše, sodišče prve stopnje pa mu je delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku, ki ga tožnik sploh ni postavil, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP.

Tožnik je s tožbo zahteval, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v celoti razveljavi in odpravi in nima nobenih pravnih učinkov. Zahteval je tudi, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 22. 3. 2010 dalje vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2005, z vsemi pravicami in obveznostmi po tej pogodbi o zaposlitvi; tožniku pa od 22. 3. 2010 dalje obračunati premalo obračunana nadomestila plač ter izplačati premalo plačane neto plače (upoštevaje prejeto plačo in plačo, kakršno bi prejel po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter za tožnika odvesti vse razlike davkov in prispevkov. Iz določbe 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) izrecno izhaja, da v primeru, če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Po 4. odstavku istega člena ima delavec v primeru neustreznosti nove zaposlitve pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem. Sodišče prve stopnje v okviru presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga presoja tudi utemeljenost odpovednega razloga. Navedeno pomeni, da je potrebno šteti, da je v zahtevku za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zajet tudi zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo skladno s 1. odstavkom 2. člena ZPP in odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, ko je ugotavljalo, ali je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajal utemeljen odpovedni razlog. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Res je sicer, da je pritožbeno sodišče v istovrstnem sporu v sodbi Pdp 311/2011 z dne 26. 5. 2011 zavzelo stališče, da sodišče v skladu z načelom dispozitivnosti ne more prisoditi kaj drugega, kot je tožnik zahteval s tožbo, zaradi česar je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek delavca za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe, ki jo je delavec podpisal. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča takšno stališče napačno, saj sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku v okviru zahtevka za razveljavitev odpovedi dosodilo manj in le ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga, ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pri toženi stranki obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ta razlog naj bi bil v tem, da tožena stranka tožniku po preteku enega leta od prevzema (tožnik je bil prevzet k toženi stranki s 1. 4. 2009) skladno z 2. odstavkom 73. člena ZDR ni bila več dolžna zagotavljati pravic in obveznosti iz Kolektivne pogodbe premogovništva Slovenije, ki je zavezovala tožnikovega prejšnjega delodajalca – prenosnika R. d.o.o.. Zaradi tega naj bi pri toženi stranki prenehala potreba po delu tožnika po stari pogodbi o zaposlitvi, kar je poslovni razlog po 88. členu ZDR. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedeno ni poslovni razlog, kot ga opredeljuje prva alinea 1. odstavka 88. člena ZDR. Pri toženi stranki namreč ni prišlo do ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, zaradi katerih bi prenehale potrebe po opravljanju dela tožnika po pogodbi o zaposlitvi. Zgolj želja tožene stranke, da tožnikovo plačo po izteku enoletne zaščite uskladi s plačami ostalih delavcev, pa ne more predstavljati zakonitega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka sploh ni preverjala, ali je delovno mesto „delavec na površini“ ustrezno glede na to, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 18. 9. 2006. To je sodišče ugotavljalo po nepotrebnem, saj tožnik s tožbenim zahtevkom ni zahteval, da sodišče ugotovi, da je delovno mesto po ponujeni pogodbi o zaposlitvi t.j. delovno mesto „delavec na površini“ neustrezno.

Tudi sicer za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga ni bistveno, ali ponujena pogodba o zaposlitvi ustreza zdravstvenim omejitvam tožnika. Zaradi navedenega tudi ni bistveno, ali je pravilna ocena izvedenke, da glede na opis delovnega mesta ponujeno delo ni bilo v celoti ustrezno, glede na tožnikove omejitve kot invalida III. kategorije. Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Ne le, da s pritožbo ni uspela, tudi sicer gre v tej zadevi za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, za tovrstne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.