Jedro

Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina.

Posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba prenehala teči s toženčevo pridobitvijo lastninske pravice dne 18. 5. 2007, je materialnopravno zmotno. Vpliv spremembe lastništva na tek priposestvovalne dobe je odvisen od okoliščin konkretnega primerna, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Ker se za priposestovanje lastninske pravice zahteva lastniška posest, je sodišče prve stopnje pravilno zožilo definicije dobre vere na osebo, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik stvari.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe z dne 20. 1. 2016 in 13. 4. 2016 (I. točka izreka odločbe) ter zavrnilo - primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1.Tožeči stranki Š. Z. in I. Š. sta solastnici vsaka do ½ tistega dela nepremičnine, parc. št. 364/0, k.o. X v izmeri 173 m2, ki je označen na skici sodnega izvedenca geodetske stroke mag. D. K., izdelani 12. 4. 2013, črtkano z rdečo barvo in je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo v sodnem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke) označen z rezervirano parc. št. … k.o. X. 2. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ (II. točka izreka odločbe), ter - podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi „1a. Tožeče stranke Š. Z., I. Š., J. Z. in J. Š. so skupni lastniki tistega dela nepremičnine, parc. št. 364/0, k.o. X v izmeri 173 m2, ki je označen na skici sodnega izvedenca geodetske stroke mag. D. K., izdelani 12. 4. 2013, črtkano z rdečo barvo in je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo v sodnem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke) označen z rezervirano parc. št. … k.o. X. 2a. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške pravdnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila“ (III. točka izreka odločbe). Glede stroškov je odločilo, da so tožeče stranke dolžne nerazdelno povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.108,64 EUR v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka odločbe).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujejo Š. Z. in I. Š., kot tožnici tako po primarnem kot podrednem tožbenem zahtevku, ter J. Z. in J. Š. kot stranska intervenienta po primarnem tožbenem zahtevku in tožnika po podrednem tožbenem zahtevku. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Navajajo, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da so pridobitev lastninske pravice utemeljevali tudi na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) oz. prenosa in pridobitve dejanske pravice uporabe. Sodba o tej pravni podlagi nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne soglašajo tudi z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba začela teči šele z uveljavitvijo ZLNDL, kot tudi ne s stališčem, da je bilo ob gradnji zemljišče še vedno družbena lastnina. Stališče, da je družbena lastnina prenehala šele z uveljavitvijo ZLNDL oziroma z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju je protiustavno, krši načelo pravne varnosti, enakosti in enakega varstva pravic v postopku ter pravico do zasebne lastnine. Menijo, da je priposestvovalna doba začela teči z uveljavitvijo Ustavnega amandmaja IX. k Ustavi SRS, s katerim so bile izenačene vse oblike lastnine. Prav tako jim ni mogoče odrekati pridobitve lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem, ki je bila zaključena poleti leta 1989. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da z dnem pridobitve lastninske pravice toženca 19. 5. 2007, tožniki niso več izpolnjevali pogojev za priposestvovanje. Nedobrovernega kupca drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ne ščiti. V posledici napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje dobrovernosti toženca neugotovljeno. Iz opisa predmeta pogodb je jasno razvidno, da predmet nista bila samo objekta, ampak tudi prenos pravice uporabe funkcionalnega zemljišča pod in zraven njiju. Od tu razlika med površino objektov in spornega prostora. Tudi očitek, da bi bilo pričakovati, da bi bila v pogodbah navedena površina zemljišča, ni utemeljen. V takratnem času se je praviloma v vseh pogodbah, s katerimi se je prenašala lastninska pravica na objektih, navedlo, da se skupaj z objektom prenaša tudi pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču, brez da bi bilo to zemljišče posebej navedeno s površino. Zaključek sodišča prve stopnje glede lege objektov izpodbijajo iz razloga, ker sodišče prve stopnje dokazne ocene ni opravilo sledeč metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očitajo, da je zgolj enostransko povzelo posamezne dele nekaterih izpovedi in odločitev oprlo na lego objektov v katastrskih podatkih in terensko skico, ne pa na stanje v naravi. Opozarjajo na netočno in pomanjkljivo povzete izpovedi J. Z., S. V. in J. K. Da so objekti na spornem prostoru obstajali, so potrdile zaslišane priče ter pisna izjava B. M. in A. J. z dne 23. 7. 1993, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Objekte na spornem delu potrjuje tudi opis predmeta v prodajnih pogodbah. Prodajalka je videla, kje je bil zgrajen prizidek in bi prav gotovo protestirala, če bi tožniki gradili kje drugje, kot pa na delu, ki jim ga je prodala. Ob tem sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je relevantna le garaža, čeprav iz prodajnih pogodb in ostalih dokazov izhaja, da so na kupljenem delu obstajali tudi drugi objekti, dovoz do njih iz K. ulice in ograjen vrt. Nasprotno temu je sodišče odločitev oprlo na mnenje izvedenca geodetske stroke, katerega ugotovitve temeljijo izključno na katastrskih podatkih in aeroposnetkih, ki pa ne morejo biti dokaz o takratnem dejanskem stanju na spornem zemljišču. Če objekti v katastru niso bili vrisani, to še ne pomeni, da jih ni bilo. Izvedenec tudi ni izjavil, da objektov na spornem prostoru dejansko ni bilo, ampak le, da jih v katastrskih podatkih ni zasledil tam, kjer so jih pokazale stranke. Izpostavljajo dele izpovedi izvedenca, ki je glede aeroposnetkov pojasnil, da se na prilogi 1 vidijo objekti ter, da ne ve, ali je senca na spornem prostoru stena, škarpa ali kaj drugega, da pa velikokrat tudi skladovnico drv interpretirajo kot garažo. Vsega tega sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo, temveč je naredilo zaključek, da na spornem prostoru ni bilo objektov. Sodišče prve stopnje je tudi nekorektno povzelo izpoved S. V. glede njegovega obiska J. J. v B. Želja urediti zemljiškoknjižno stanje ne pomeni, da so bili tožniki nedobroverni, ampak le dodatno kaže na dobrovernost posesti. Podana je tudi relativno bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče kot dokaz upoštevalo vlogo J. J., ki jo je podal kot stranka v predhodnem nepravdnem postopku. Od nakupa dalje pa do 13. 1. 2009 nihče ni nasprotoval ne gradnji ne njihovi posesti. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki niso bili dobroverni, je tako zmoten. S tem, ko sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda, je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti. Predlagajo, da se pritožbi ugodi, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Stranska intervenienta sta zoper odločbo vložila tudi samostojno pritožbo, ki pa jo je, skupaj z gornjo pritožbo, obravnavati kot eno pritožbo stranskih intervenientov. Glede na njeno vsebino in pravni interes za pritožbo višje sodišče šteje, da se pritožujeta le zoper sodbo. V njej navajata bistveno enake pritožbene razloge kot v gornji pritožbi. Predlagata, da se pritožbi ugodi in izpodbijana odločba spremeni tako, da se v celoti ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku. Poredno predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženec je na pritožbi odgovoril in predlaga njuno zavrnitev.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožniki tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek utemeljujejo z navedbami, da sta sporni prostor prva in druga tožnica kupili s prodajnima pogodbama z dne 9. 9. 1988 in 31. 3. 1989, sklenjenima z A. J., takratno lastnico objektov. Predmet prodajnih pogodb je bila garaža, priročno skladišče na parc. št. 363/1, k.o. X in funkcionalno zemljišče pod in za temi objekti, od gospodarskega poslopja, ki poteka trikotno na cesto (K. ulico). Na mestu kupljenih objektov in ograjenega zemljišča okrog njih, so tožniki zgradili nov objekt, zraven tega pa v nadaljevanju ograjen gostinski vrt. Pridobitev lastninske pravic na spornem zemljišču so utemeljevali na treh materialnopravnih podlagah: priposestvovanju, gradnji na tujem svetu ter na pravilih o lastninjenju družbene lastnine.

7. Glede na čas gradnje (v letu 1988 in 1989) je treba pri presoji utemeljenosti zahtevka za pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu uporabiti pravila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Pri razlagi določb ZTLR o gradnji na tujem svetu (24. - 26. člen ZTLR) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 21. in 22. 12. 1987, po katerem so pri presoji, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice z graditvijo na tujem zemljišču, odločilne okoliščine ob gradnji in ne ob sojenju. Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj tako ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina. Pravila o gradnji na tujem svetu namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča ni, in tako tudi ne njegovega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice.1 Iz pritožbenih navedb izhaja, da je bila gradnja končana poleti 1989, zato glede pridobitve lastninske pravice na tej pravni podlagi odpade nadaljnje pritožbeno razlogovanje, kdaj je prišlo do ukinitve družbene lastnine. Najzgodnejša točka, ki jo kot datum ukinitve družbene lastnine omenjata tako pritožbi kot sodna praksa je sprejetje Ustavnega amandma IX k Ustavi Socialistične republike Slovenije, ki je bil sprejet 27. 9. 1989 (Ur. l. SRS št. 32/89)2, torej po zatrjevanem zaključku gradnje.

8. Priposestvovanje spornega dela zemljišča je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker priposestvovalna doba do pridobitve lastninske pravice toženca še ni potekla in ker tožniki niso bili dobroverni.

9. Pravilno pritožniki opozarjajo, da je posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba prenehala teči s toženčevo pridobitvijo lastninske pravice dne 18. 5. 2007, materialnopravno zmotno. Vpliv spremembe lastništva na tek priposestvovalne dobe je odvisen od okoliščin konkretnega primerna, ki pa jih, kot na to pravilno opozarjajo pritožniki, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

10. Pritrditi je tudi pritožbenim navedbam, da je definicija dobre vere posestnika opredeljena v 28. členu SPZ, in sicer negativno. Nedobroverni posestnik je tisti, ki je vedel ali bi lahko vedel, da ni upravičen do posesti, kar a contrario pomeni, da je dobroverni posestnik tisti, ki ne ve in ne more vedeti, da nima pravice do posesti. Vendar ta definicija govori o pravici do posesti in se nanaša na vse posestnike, tako lastniške kot nelastniške. Ker pa se za priposestovanje lastninske pravice zahteva lastniška posest, je tako sodišče prve stopnje pravilno zožilo definicije dobre vere na osebo, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik stvari.3

11. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da pritožniki niso bili dobroverni, gradilo na: - ugotovitvah, izhajajočih iz primerjave med površino objektov, ki izhaja iz prodajnih pogodb in površino spornega prostora, - ugotovitvi, da se objekta, ki sta bila predmet prodajnih pogodb, nista nahajala na spornem prostoru in - namenu obiska J. Z. in S. V. pri J. J. in S. B. 12. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da razlika med površino objektov, kot izhaja iz prodajnih pogodb in površino spornega prostora, v predmetni zadevi ni bistvena. Predmet prodajnih pogodb namreč ni bil zgolj prenos lastninske pravice na garaži in priročnem skladišču, ampak tudi prenos pravice uporabe parc. št. 363/1, k.o. X v obsegu „funkcionalnega zemljišča pod garažo in priročnim skladiščem ter v tistem delu, ki poteka od gospodarskega poslopja neposredno za garažo in priročnim skladiščem trikotno na cesto“. Zemljišče, na katerem se prenaša pravica uporabe, res ni opredeljeno površinsko ampak le opisno, kar pa glede na takratne razmere, kot pravilno opozarjajo pritožniki, ni bilo nič nevsakdanjega.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da se objekta, ki sta bila predmet prodajnih pogodb, ne nahajata na spornem prostoru, sprejelo na podlagi izpovedi tretjega tožnika po podrednem tožbenem zahtevku in prič S. V. in J. K. o lokaciji garaže ter izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke mag. D. K. Pravilno pritožbi ugotavljata, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je priča J. K. na skici terenske meritve pokazal, da se je garaža nahajala izven spornega prostora. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je lokacijo garaže na skici terenske meritve pokazal enako kot pred njim V. Z. oziroma na severovzhodnem vogalu parc. št. 363/2.4 V. Z. je na skici terenske meritve pokazal, da je garaža stala na mejnem prostoru, kjer so točke 2, 43 in 44, torej sredi spornega prostora, prav tako se severovzhodni vogal parc. št. 363/2 nahaja na spornem prostoru. Tretji tožnik po podrednem tožbenem zahtevku je v izpovedi na naroku dne 11. 7. 2016 kot lokacijo garaže na skici terenske meritve pokazal porušeno gospodarsko poslopje na parc. št. 364, ki se nahaja izven spornega prostora (se ga pa dotika), na kraju samem pa je kupljene objekte pokazal znotraj spornega prostora (slika 1 izvedenskega mnenja), do česar se sodišče ni opredelilo. Priča S. V. je, ko je bil zaslišan prvič, kot lokacijo garaže označil porušeno gospodarsko poslopje, vendar pa je izpovedal tudi, da so na mestu, kjer sedaj stoji prizidek, stali pomožni objekti (list. št. 117), ko pa je bil zaslišan drugič (narok 11. 7. 2016) je na izrecno vprašanje sodnice, ali je bila garaža izven rdečega dela izpovedal, „ne, bolj proti...tukaj nekje na polovički...“ (list. št. 347), torej same lokacije ni znal natančno opredeliti. Iz izpovedi prič, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje, tako ni mogoče napraviti enoznačnega zaključka, da so se nepremičnine, ki so bile predmet prodajnih pogodb, nahajale izven spornega prostora.

15. Izvedensko mnenje je le eno izmed dokaznih sredstev, ki je prav tako podvrženo dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi povzelo le zaključek izvedenca, da se objekta gotovo nista nahajala na spornem prostoru, ni pa se opredelilo do pomislekov, ki so jih v zvezi z izvedenskim mnenjem izpostavili tožniki in na katere opozarjajo tudi v pritožbi (glede razhajanja med katastrskimi podatki in stanjem v naravi, vidnih objektov na prilogi 1, dreves, ki prekrivajo objekte na aeroposnetkih, vzdolžne šrafure na sliki 8 izvedenskega mnenja). Pritrditi je pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja tudi ni ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, in sicer - izpovedmi prve tožnice, tožnikov in prič S. Z. in S. V., v delu, v katerem so izpovedali, kaj je bil predmet nakupa in kaj se je na spornem prostoru nahajalo ter - predloženo pisno izjavo M. B. in A. J. z dne 23. 7. 1993, ki so jo tožniki predložili prav zaradi dokazovanja obstoja objektov na severni strani parc. št. 363/3 in 363/2, k.o. X (pripravljalna vloga z dne 19. 1. 2016, priloga A28).

16. Glede na navedeno je zaključiti, da tožniki utemeljeno nasprotujejo dokazni oceni, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev, da se nepremičnine, ki so predmet prodajnih pogodb, ne nahajajo na spornem prostoru. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, ocenilo pa je le določene dokaze, pa še te pomanjkljivo in deloma netočno, ob tem pa ni z ničemer pojasnilo, zakaj preostale izvedene dokaze šteje za nebistvene. Takšna selektivna dokazna ocena pa onemogoča celovit pritožbeni preizkus ugotovljenega dejstva.

17. Pritožbi pa nista utemeljeni v delu, v katerem opozarjata, da se je sodišče prve stopnje glede namena obiska S. V. pri J. J., neutemeljeno oprlo na dopis J. J. Okrajnemu sodišču v Ljubljani v zadevi N 96/2009 z dne 18. 7. 2009. Predmetni pravdni postopek se je začel kot nepravdni postopek za ureditev meje (N 96/2009). V predlogu za ureditev meje sta pritožnici kot nasprotnega udeležena navedli tudi J. J., ki je bil v času vložitve predloga 1. 4. 2009 še vknjižen kot zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 364, k.o. ... (sklep z dne 17. 12. 2013), tekel pa je že tudi postopek za vknjižbo lastninske pravice toženca. Nepravdno sodišče je J. J. vročalo predlog s prilogami kot nasprotnemu udeležencu in na ta predlog je odgovoril z dopisom z dne 18. 7. 2009, v katerem je opozoril, da ni več lastnik nepremičnine in tako ne more biti nasprotni udeleženec v postopku, v nadaljevanju dopisa pa je tudi pojasnil dotedanji potek dogodkov glede spornega dela zemljišča. Predlagateljici sta dne 1. 6. 2010 vložili popravo predloga, v katerem sta kot nasprotnega udeleženca navedli toženca. Toženec je na poziv sodišča ali vstopa v postopek namesto prvotnih nasprotnih udeležencev odgovoril, da v nepravdni postopek vstopa kot oseba, na katero se odločba nanaša in vanj ne vstopa namesto prvotno označenih nasprotnih udeležencev (vloga z dne 2. 9. 2010, list. št. 49-50). Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 17. 12. 2013, v uvodu katerega J. J. ni več naveden kot nasprotni udeleženec, nepravdni postopek ustavilo in odločilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka.

18. Glede na zgoraj ugotovljen potek nepravdnega postopka, v katerem je toženec izrecno izjavil, da vstopa v postopek poleg dotedanjih nasprotnih udeležencev in ne namesto njih, je sodišče prve stopnje dopis J. J. Okrajnemu sodišča v Ljubljani z dne 18. 7. 2009 pravilno štelo kot dokaz toženca in nanj oprlo svojo odločitev. Pritrditi pa je pritožbenim navedbam, da je njegova dokazna ocena pomanjkljiva, saj ga sodišče prve stopnje ni ovrednotilo glede na okoliščine, v katerih je bil dan.

19. Prav tako pritožniki utemeljeno opozarjajo, da so svoj zahtevek utemeljevali tudi na podlagi pravil o lastninjenju družbene lastnine (pripravljalna vloga z dne 19. 1. 206, list. št. 241), o čemer sodba nima razlogov.

20. Sodišče druge stopnje je po navedenem na podlagi prvega odstavka 354. člena in prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo kršitev in okoliščine primera ocenjuje, da ugotovljenih kršitev in pomanjkljivosti samo ne more odpraviti. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti manjkajoča dejstva glede teka priposestvovalne dobe in nato upoštevaje zbrano procesno gradivo narediti celovito dokazno oceno ter se opredeliti tudi do utemeljenosti zahtevka na podlagi pravil o lastninjenju.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 Prim. sodbo VS RS II Ips 136/2016. 2 Določil je, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne. 3 prim. Juhart, Tratnik, Vrenčur: Stvarno pravo, GV Založba, 2007, stran 256. 4 List. št. 123.