Jedro

Tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, je (bilo) treba uporabljati pravilo ne ultra alterum tantum, vendar šele za čas po 1.1.2002. Glavnica je osnovni del dolga oziroma terjatve, katere(ga) predmet je vsota denarja; gre za tisto število denarnih enot (numerični znesek), na katero se glasi takšna obveznost.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje in sklep sodišča prve stopnje v 2.c in 3. točki izreka se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Vodilni izvršilni postopek se je začel na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Kranju, z dne 5.5.1998, opr. št. Pd 568/96-12, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 16.11.2000, opr. št. Pdp 973/98-2, po kateri je dolžnik upnici iz te zadeve - opr. št. In 2002/00016 (v nadaljevanju: prva upnica) dolžan plačati 1.270.196,86 SIT, regres za letni dopust v znesku 328.895,88 SIT in pravdne stroške v višini 55.032 SIT, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, skupaj torej 1.654.124,74 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. S sklepom o izvršbi z dne 24.4.2001, opr. št. I 2001/00068-8, je bila dovoljena izvršba za izterjavo 9.825.804,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 dalje do plačila, katera se je s sklepom z dne 19.2.2002, opr. št. In 2002/00016-2, nadaljevala z novim izvršilnim sredstvom – prodajo dolžnikovih nepremičnin (vpisanih v vl. št. 853 k.o. ... v deležu do ?), 18.4.2002 pa je bila zaradi dolžnikovega poplačila dolga v višini 1.287.000 SIT delno ustavljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o poplačilu z dne 5.5.2006 v delu, ki je pomemben za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva), odločilo, da se iz preostalega dela kupnine v znesku 15.010.911,63 SIT poplača del terjatve prve upnice, in sicer v navedenem znesku, to je za del glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da se glede na izvršena poplačila po 2. točki izreka sklepa izvršilni postopki tega sodišča opr. št. In 2002/00016, In 2003/00028 in In 2004/00041 glede izvršilnega sredstva prodaje dolžnikovih nepremičnin ustavijo. V zvezi s sklicevanjem upnice v zadevah In 2003/00028 in In 2004/00041 (v nadaljevanju: druga upnica) na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 2.3.2006, št. U-I-300/04, je opozorilo, da v obravnavani zadevi vsota zapadlih neplačanih obresti ni dosegla glavnice.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge upnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da je treba v konkretnem primeru glede teka obresti uporabiti določbo 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji; v nadaljevanju ZOR), ki teka obresti ne omejuje.

Vrhovno državno tožilstvo RS (v nadaljevanju: državno tožilstvo) z zahtevo izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v delu, v katerem je le-to potrdilo 2.c in 3. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (ki se nanašata na zatrjevano previsoko poplačilo dela terjatve prve upnice iz preostalega zneska kupnine ter na ustavitev izvršilnih postopkov), ter uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer nepravilno uporabo določb 376., 381. in 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji; v nadaljevanju: OZ) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 2.3.2006, št. U-I-300/04. Izpostavlja vprašanje, ali v postopku izvršbe predstavlja glavnico, preko katere zapadle, pa ne plačane obresti ne tečejo več, le osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja (glavni dolg oziroma terjatev) ali t.i. kapitalizirana glavnica, ki poleg glavnega dolga (terjatve) obsega tudi pripisane obresti. Pri tem opozarja tudi na vprašanje, ali se pravilo ne ultra alterum tantum nanaša na vsoto vseh obresti, ki so vezane na glavnico (v konkretnem primeru na vsoto zakonskih zamudnih in procesnih obresti), ali na posamezno vrsto obresti, ki bi prenehale teči, ko bi vsake od njih posebej dosegle glavnico. Državno tožilstvo meni, da je zmotno in v nasprotju z navedeno ustavno odločbo stališče pritožbenega sodišča, da je treba v konkretnem primeru uporabiti določbo 277. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je o poplačilu terjatve prve upnice odločalo po objavi omenjene ustavne odločbe, zato je bilo nanjo vezano, pri čemer je kot merilo za presojo, ali je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico, nepravilno upoštevalo kapitalizirano terjatev prve upnice v višini 8.859.664,50 SIT. Pripisovanje kapitaliziranih obresti osnovnemu dolgu in pripisovanje procesnih obresti kapitaliziranim zamudnim obrestim ter na takšen način oblikovanje nove t.i. kapitalizirane glavnice po oceni državnega tožilstva pomeni izigravanje pravila ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ, saj se tako odlaga čas, ko zamudne oziroma procesne obresti dosežejo glavnico. Državno tožilstvo poudarja, da bi moralo sodišče v postopku izvršbe upoštevati, da so zamudne obresti že 1.1.2002 presegle glavnico, zato od tedaj dalje ne morejo več teči. Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji, v nadaljevanju: ZIZ) je bila zahteva vročena obema upnicama in dolžniku. Druga upnica je na zahtevo odgovorila. Navaja, da se z navedbami v zahtevi v celoti strinja in opozarja, da sklep o izvršbi ni izvršilni naslov.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo izrecno uveljavlja. Polje materialnopravnega preizkusa je zato v konkretnem primeru omejeno izključno na vprašanje, ali so bila v obravnavani zadevi pravilno uporabljena pravila o teku oziroma omejitvi teka (zamudnih) obresti.

Po določbi v času izdaje sklepov sodišč prve in druge stopnje veljavnega 376. člena OZ obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico - pravilo ne ultra alterum tantum. Pri tem je treba pojasniti, da (je) navedeno pravilo velja(lo) za vsoto zakonskih zamudnih obresti in procesnih obresti (kot posebno kategorijo zamudnih obresti), ki se nanašajo nanje. Po prehodni določbi 1060. člena OZ se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Ustavno sodišče RS pa je z odločbo z dne 2.3.2006, št. U-I-300/04, razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR (ki ne določa uporabe pravila ne ultra alterum tantum), čeprav so obresti že dosegle ali presegle glavnico.

Pritrditi je treba državnemu tožilstvu, da je zmotno izhodišče pritožbenega sodišča, da je treba v konkretnem primeru v zvezi s tekom zamudnih obresti uporabiti določbo 277. člena ZOR. Zamudne obresti so v izrekih izvršilnih naslovov (takšen je tudi konkretni) praviloma določene zgolj opisno (so le določljive) – v takšnem primeru mora zato njihovo višino (drugače kot pri glavnici) z razlago ugotoviti izvršilno sodišče. Obresti so namreč določene, če so opredeljene v treh pogledih: od katerega zneska (glavnice) tečejo; od kdaj do kdaj tečejo; po kakšni obrestni meri tečejo. Prav tako izvršilno sodišče lahko ugotavlja, ali je obveznost iz izvršilnega naslova naknadno prenehala (primerjaj 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ), to je tudi, ali je trenutek, ko so zapadle neplačane obresti dosegle glavnico, že nastopil. Pri tem je bistveno, da je slednje vedno mogoče ugotavljati le za nazaj. Iz povedanega izhaja, da so obresti določljive z uporabo zakona oziroma zakonskih pravil, ki jih urejajo (obrestna mera, omejitvena pravila itd.). Izvršilno sodišče je pri odločanju dolžno uporabljati zakonska pravila, ki so skladna z ustavo, kar, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 2.3.2006, št. U-I-300/04 (1), pomeni, da mora za čas po 1.1.2002 v zvezi s tekom obresti upoštevati (tudi) 376. člen OZ (uporaba ZOR v tovrstnih primerih pripelje do rezultatov, ki so v neskladju z Ustavo RS). Tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, je (bilo) torej treba uporabljati pravilo ne ultra alterum tantum, vendar šele za čas po 1.1.2002; v primeru, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle naprej do 1.1.2002 (ker je bilo takšno obrestovanje dopustno), takrat pa so glede na omenjeno ustavno odločbo nehale teči (za njihov nadaljnji tek namreč ni več pravne podlage). Obveznost dolžnika plačati višji znesek iz naslova obresti (je) preneha(la) na podlagi zakona; določba 376. člena OZ je (bila) prisilne narave, zaradi česar sodišče ne sme dati pravnega varstva tožniku oziroma upniku glede višjih zamudnih obresti.(2).

Za pravilno uporabo 376. člena OZ je, kakor pravilno opozarja zahteva, pomembno vprašanje, kaj je oziroma kaj obsega pojem glavnice, zlasti v povezavi z le-tej pripadajočimi obrestmi. Glavnica je osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja, katere(ga) predmet je vsota denarja; gre za tisto število denarnih enot (numerični znesek), na katero se glasi takšna obveznost in ki se v skladu s splošnim načelom monetarnega (denarnega) nominalizma, uzakonjenem v prejšnjem 394. členu ZOR oziroma sedanjem 371. členu OZ, lahko spreminja le izjemoma – zakonska (na primer 655. člen OZ) ali pogodbena valorizacija (372. člen OZ).(3). Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti pripišejo h glavnici, še vedno predstavljajo obresti kot stransko terjatev.(4) Obresti so torej – vsaj po nastanku – stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, če je pripisana h glavnici. Od neplačanih (zamudnih ali pogodbenih) obresti je mogoče (dopustno) zahtevati plačilo zamudnih obresti od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (t. i. procesne obresti po 381. členu OZ). Glede na izvajanja državnega tožilstva je treba poudariti, da kapitalizirane zapadle obresti, pripisane h glavnici, niso neka nova glavnica, od katere bi lahko tekle procesne obresti vse do višine te nove glavnice.(5).

V zadevi opr. št. In 2002/00016 torej glavnico predstavlja terjatev v znesku, kakršen je pravnomočno ugotovljen z izvršilnim naslovom, ki je bil podlaga za to izvršbo (zgoraj navedena sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Kranju), pri čemer je pravilno stališče zahteve, da je treba pri obračunu izterjevane obveznosti uporabiti 376. člen OZ. Očitno je, da so obresti od terjatve prve upnice v času uveljavitve OZ že presegle glavnico. Iz sklepa o poplačilu z dne 5.5.2006 je razvidno, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotne predpostavke, da glavnico predstavlja terjatev iz izvršilnega naslova skupaj s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi, pritožbeno sodišče pa je v svojem sklepu z dne 23.8.2006 zmotno štelo, da je treba v obravnavani zadevi glede teka zamudnih obresti uporabiti 277. člen ZOR. Iz teh razlogov pri obračunu višine celotne terjatve prve upnice nista upoštevali določbe 376. člena OZ, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi navedenega sodišči nista ugotavljali, koliko so znašale zapadle, pa ne plačane zamudne obresti od terjatve prve upnice ob uveljavitvi OZ, zaradi česar je ostalo dejansko stanje obravnavane zadeve nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo treba sklep sodišča druge stopnje in sklep sodišča prve stopnje v 2.c in 3. točki izreka razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, koliko so znašale zapadle neplačane zamudne obresti od terjatve prve upnice na dan 1.1.2002. Ker so zapadle neplačane obresti takrat že presegle glavnico, bo moralo sodišče v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 pri obračunu celotne terjatve prve upnice upoštevati le zamudne obresti, ki so se natekle do navedenega dne, ter nadalje ugotoviti, ali in – če bo odgovor pozitiven – v kakšnem znesku se iz preostanka kupnine poplačata terjatvi druge upnice.

Op. št. (1): Odločbe ustavnega sodišča so obvezne (tretji odstavek prvega člena Zakona o ustavnem sodišču; Ur. l. RS, št. 15/94 in naslednji – ZUstS) in imajo učinke splošnega pravnega akta (primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS z dne 19.11.1998, št. U-I-403/98). Op. št. (2): Dodati velja, da se Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/07, v nadaljevanju: OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum, po stališču Ustavnega sodišča RS na primere, ko so zapadle, pa ne plačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so namreč obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova – odločba z dne 24.5.2007, št. Up-227/05-19, in odločba z dne 5.7.2007, št. Up-699/05-22. Op. št. (3): Primerjaj T. Pavčnik, Delna razveljavitev 1060. člena OZ – neenak položaj dolžnikov, Pravna praksa, št. 11/2006. Op. št. (4): Da ob obstoju glavnega zahtevka za plačilo glavnice zahtevek za plačilo obresti, pa čeprav kapitaliziranih, ne more dobiti narave glavnega zahtevka, se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo, na primer v sklepu z dne 17.6.2004, opr. št. II Ips 360/2003. Op. št. (5): Primerjaj K. Iglič Stroligo, Oblikovanje zahtevka in izreka sodbe o obrestih, objavljeno v Gospodarski subjekti na trgu eno leto po vstopu v Evropsko unijo (gradivo 13. posvetovanja o aktualni problematiki s področja gospodarskega prava), str. 123.