Jedro

Četudi prijava stalnega prebivališča druge osebe na tožnikovem naslovu ne vpliva na njegovo lastninsko pravico in čeprav se ni ugotavljalo tožnikovo dejansko stalno prebivališče, pa so njegove pravne koristi vsekakor prizadete, če je na njegovem naslovu oziroma na nepremičnini, ki je v njegovi lasti, prijavljen nekdo, za katerega tožnik meni, da tam ne bi smel imeti prijavljenega svojega stalnega prebivališča. Lastnik nepremičnine je vsekakor zainteresiran za to, kateri stanovalci so prijavljeni na njegovem naslovu oziroma, kdo je prijavljen, da živi v njegovi nepremičnini, zato ni mogoče trditi, da tožnik nima pravnega interesa sodelovati v tem postopku.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 210-20/2010/2 (132-08) z dne 30. 3. 2010 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote Ljubljana št. 210-784/2009-15 (1311008) z dne 12. 1. 2010. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopenjski organ s tem sklepom ustavil upravni postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča A.A. (v nadaljevanju: stranka z interesom), ki je bil uveden na podlagi tožnikove pobude. Postopek je bil ustavljen, ker je prvostopenjski ugotovil, da ni razlogov za nadaljevanje postopka. Zoper sklep prvostopenjskega organa se je pritožil tožnik in navaja, da stranka z interesom živi v Ljubljani in da naj se postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča nadaljuje in ugotovi njegovo stalno prebivališče. Tožena stranka je pritožbo zavrgla, ker meni, da je ni vložila upravičena oseba. Navaja, da ima po določbi 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) v povezavi z 259. členom ZUP stranka zoper odločbo oziroma sklep izdan na prvi stopnji, pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična oseba ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (42. člen ZUP). Pravico udeleževati se postopka ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Stranski udeleženec ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače (43. člen ZUP). S prijavo stalnega prebivališča pa se ne posega v lastninsko-pravna razmerja ali druga civilno-pravna razmerja, temveč se zagotavlja ažurna evidenca o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov in zaradi tega tožnik ne more biti stranka v postopku, niti stranski udeleženec. V tem postopku se namreč ni ugotavljalo tožnikovo dejansko stalno prebivališče in se ni odločalo o njegovih pravnih koristih, kar je neposredna, na zakon oprta osebna korist. V postopku je sodeloval kot priča, ta okoliščina pa mu ne daje statusa stranke ali stranskega udeleženca oziroma osebe, v katere pravice in pravne koristi bi se z izpodbijanim sklepom posegalo. Iz navedena razloga je tožena stranka njegovo pritožbo na podlagi 1. odstavka 246. člena ZUP zavrgla, ker je ni vložila upravičena oseba.

Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku nedvomno izkazal pravni interes, da se ugotovi dejansko prebivališče stranke z interesom, kajti navedeni ima uradno stalno prebivališče prijavljeno na objektu, ki je v tožnikovi lasti in na njegovem naslovu, pri čemer pa v njem že leta ne živi več, saj že vseskozi živi na naslovu ... v Ljubljani, prej pa je živel na različnih naslovih. Ker ima stranka z interesom prijavljen naslov na nepremičnini, ki je v lasti tožnika, je nedvomno, da je tožnik oseba, ki ima pravni interes v postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča stranke z interesom, saj ima ta na spornem naslovu prijavljeno stalno prebivališče brez vsakršne podlage, pri čemer pa je namen takšnega ravnanja izključno v tem, da bi tožnika vznemirjal in mu čim bolj škodoval, zato je tožnik nedvomno upravičen do tega, da se ugotovi, da stranka z interesom na formalno prijavljenem naslovu stalnega prebivališča ne prebiva. Iz tega razloga je tožnik pri prvostopenjskem organu sploh predlagal pričetek samega postopka, prav tako pa mu je bila tudi vročena odločitev prvostopenjskega organa, s katero pa se ni strinjal in je zoper njo vložil pritožbo. Tožnik je prepričan, da je potrebno odločbo tožene stranke razveljaviti oziroma njegovo pritožbo sprejeti v vsebinsko obravnavo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in ocenjuje, da je odločba pravilna in zakonita, kar je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnika pa so neutemeljene. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijani akt v tem upravnem sporu je odločba drugostopenjskega organa, s katero je ta zavrgel pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa. Sodišče je odločbo o zavrženju pritožbe obravnavalo kot akt, ki je lahko predmet upravnega spora, skladno z 2. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1), saj je s to odločbo upravni organ odločal o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, konkretno o pravici do pritožbe. S tem, ko je pritožbo zavrgel, ni vsebinsko obravnaval tožnikove vloge, kar pomeni, da je presojal, ali bo pritožbo sploh obravnaval ali ne.

Tožena stranka je pritožbo zavrgla na podlagi 1. odstavka 246. člena ZUP, ker je menila, da jo je vložila neupravičena oseba. Skladno s 1. odstavkom 229. člena ZUP lahko pritožbo vloži poleg stranke tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. ZUP v 43. členu določa, kdo ima pravico udeleževali se postopka, in sicer je to oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi svojih pravnih koristi. Tožena stranka meni, da se s prvostopenjskim aktom ne posega v pravno korist tožnika. To utemeljuje s tem, da se s prijavo stalnega prebivališča stranke z interesom ne posega v lastninsko pravna razmerja ter da se ni ugotavljalo tožnikovo dejansko stalno prebivališče. Sodišče meni, da je napačno stališče tožene stranke, češ da se v postopku na prvi stopnji ni odločalo o zadevi, s katero je prizadeta tudi pravna korist tožnika. Četudi prijava stalnega prebivališča druge osebe na tožnikovem naslovu ne vpliva na njegovo lastninsko pravico in čeprav se ni ugotavljalo tožnikovo dejansko stalno prebivališče, pa so tožnikove pravne koristi vsekakor prizadete, če je na njegovem naslovu oziroma na nepremičnini, ki je v njegovi lasti, prijavljen nekdo, za katerega tožnik meni, da tam ne bi smel imeti prijavljenega svojega stalnega prebivališča. Lastnik nepremičnine je vsekakor zainteresiran za to, kateri stanovalci so prijavljeni na njegovem naslovu oziroma, kdo je prijavljen, da živi v njegovi nepremičnini, zato ni mogoče trditi, da tožnik nima pravnega interesa sodelovati v tem postopku. Iz navedena razloga je prvostopenjski akt vsekakor posegal tudi v tožnikove pravice ali pravne koristi, saj se je na njegovo pobudo celo začel postopek, razen tega pa mu je bil prvostopenjski akt tudi vročen.

Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke zaradi napačne uporabe določil ZUP nepravilna in jo je sodišče odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa obravnavati po vsebini.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožniku skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora, v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.