Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 3.100.000 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z znižanjem odškodnine (z navedbo spornega zneska v višini 1.050.000 SIT). Odškodninski zneski, priznani za vse oblike škode (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah, duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti) so previsoki. Do tega je prišlo zato, ker niso bile upoštevane možne primerjave z višinami denarnih odškodnin po sodni praksi za enake ali primerljive poškodbe in posledice. Dejstvo, da zdravljenje tožnika ni zahtevalo operativnih posegov, bi se moralo odraziti pri višini odškodnine. Napačno je tudi stališče, da pomeni fizikalna terapija napornejši del zdravljenja. Tožnik v svojem poklicnem delu ni prizadet v obsegu, da ne bi mogel opravljati vseh del. Ker pa mora v opravila vložiti več naporov, bi bilo mogoče odškodnino iz tega naslova priznati v okviru bodočih telesnih bolečin. Še vedno se lahko tožnik ukvarja z manj dinamičnimi in statičnimi napori v okviru športnega udejstvovanja. Pri tem bi bilo mogoče z ustreznimi vajami povečati mišično moč. Tožnik bi lahko nekatere aktivnosti nadomestil z drugimi, kar spada v njegovo dolžnost, da se nastali obseg škode ne povečuje. Iz tega naslova bi bilo mogoče tožniku priznati le odškodnino v znesku 1.000.000 SIT. Strah za izid zdravljenja je bil tako minimalen, da odškodnine iz tega naslova ni mogoče priznati, predvsem pa ne v višini, kot je dosojena.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih med drugim zahteva opredelitev nastale škode glede na njen obseg, da jo je mogoče uvrstiti - zaradi primerjave s podobnimi primeri iz sodne prakse - med manjše, večje ali celo katastrofalne škode.

Obravnavane škode glede na obseg poškodovanja in izid zdravljenja res ni mogoče uvrstiti med škode večjega obsega, vendar pa tožena stranka v reviziji ugotovljene posledice neutemeljeno minimalizira. Tožnik je utrpel zvin levega kolena z izlivom krvi v kolenski sklep in delno raztrganje prednje križne vezi. Poškodba je bila takšne narave, da je bilo koleno zamavčeno skoraj mesec dni, da je nato trajalo večmesečno razgibavanje s fizioterapijo in da je prišlo do punktacije kolena. Okoliščina, da zdravljenje ni terjalo operativnega posega, je bila za tožečo stranko sicer ugodna, vendar pa sama po sebi še ne omogoča znižanja dosojene odškodnine pod zneskom 1.000.000 SIT, kakor je to določeno v izpodbijani sodbi. Bolečinsko obdobje je trajalo (upoštevajoč tri mesece fizioterapevtskih vaj) več kot pet mesecev, pri čemer se pri raztezanju in krčenju kolena bolečine občasno še pojavljajo. Tudi odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v dosojenem znesku 1.850.000 SIT ni mogoče zniževati. Nestabilnost levega kolena z ohlapnostjo prednje križne vezi tožniku, ki je še mlad človek (rojen je dne 2.4.1977) povzroča, da svoje delo opravlja z večjo težavo, kar velja tudi za aktivnosti, ki niso povezane z delom. Revizija to okoliščino priznava in jo jemlje za izhodišče, vendar z nesprejemljivim sklepanjem, da bi lahko tožnik "eno vrsto aktivnosti nadomestil z drugo aktivnostjo", da bi s tem zmanjšal škodo, ki mu je nastala. Obširni revizijski razlogi v tej smeri pravzaprav potrjujejo dejanske in pravne ugotovitve izpodbijane sodbe o tožnikovem prikrajšanju v vsakdanjem življenju in pri poklicnem delu. Res je sicer, da tožnik zmore večino del in aktivnosti, ki jih je opravljal pred nesrečo, vendar pa mora vanje vlagati več napora. To pa mu povzroča pravno priznano škodo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi primerjava s podobnimi primeri sodne prakse pokaže, da je dosojena odškodnina iz tega naslova v okviru odškodnin, ki se dosojajo za podobne primere. To velja tako za posamezne odškodninske postavke, kot tudi za skupno dosojeno odškodnino v znesku 3.100.000 SIT, v katere obsegu se nahaja tudi odškodnina za strah v višini 250.000 SIT. V tem obsegu in ob takšnem gledanju na seštevek odškodninskih postavk pa pri dosoji odškodnine za strah ni mogoče mimo ugotovitev izvedenca, da je tožnikov strah za izid zdravljenja trajal kar pet mesecev.

Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).