Jedro

Kolektivna pogodba dejavnosti določa, da pripada delavcu pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ker redna odpoved ni imela za posledico prenehanja delovnega razmerja tožnice, temveč nadaljevanje pod pogoji, ki so bili dogovorjeni v novi pogodbi o zaposlitvi, toženec tožnici na podlagi te sodbe ni dolžan plačati pogodbene kazni.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v II. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati pogodbeno kazen v znesku 7.834,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 1.010,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2019 nična in nima pravnega učinka med strankama (I. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da mora tožnici v 8 dneh plačati pogodbeno kazen v znesku 7.834,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Zahtevek tožnice za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas 30. 9. 2014 za delovno mesto „Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje“, šifra delovnega mesta: J017227, prenehala veljati dne 4. 7. 2019 in zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 15 povprečnih plač, kar znaša 34.139,85 EUR bruto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (III. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da mora toženec tožnici povrniti njene stroške v znesku 4.466,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v I. III. in IV. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo toženca pa zavrnilo in potrdilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3. Predmet revizijske presoje je odločitev sodišč druge in prve stopnje glede izplačila pogodbene kazni. Zoper ta del sodbe sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 124/2022 z dne 15. 9. 2022 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je pravilna presoja o obstoju temelja za plačilo pogodbene kazni po določbi 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri navaja, da je bila tožnici pogodbena kazen v sodbi sodišča prve stopnje Pd 138/2019 dosojena na podlagi sodbe sodišča prve stopnje Pd 99/2019 z dne 11. 9. 2019, ki je postala pravnomočna 6. 2. 2020 (v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 717/2019 z dne 6. 2. 2020). V teh sodbah pa ni ugotovitve, da bi delovno razmerje tožnice s tožencem prenehalo nezakonito. Kot razlog prenehanja delovnega razmerja med tožencem in tožnico je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2019 navedena kot objektivno dejstvo, o (ne)zakonitosti prenehanja po tej odpovedi pa sodišče ni izreklo pravnomočne sodbe. Celo nasprotno, sodišče je s sodbo Pd 138/2019 izrecno ugotovilo, da je delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 zakonito prenehalo z dnem 3. 6. 2019. Ker pravnomočna sodba, s katero bi bila ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja med tožencem in tožnico, ne obstoji, ni podlage za naložitev pogodbene kazni v plačilo tožencu po 62. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. list RS št. 19/94 in nadalj.; kolektivna pogodba dejavnosti). Odločitev z revizijo napadene sodbe je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki razlikuje med prenehanjem delovnega razmerja in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Tožnica je podala odgovor na revizijo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in priznanje stroškov odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. list RS št. 26/99 in nadalj.; ZPP).

8. Tožnica je zahtevala izplačilo pogodbene kazni z obrazložitvijo, da jo vtožuje za primer, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu.1 Višino pogodbene kazni je oprla na zadnje znane podatke o povprečni plači v času vložitve tega tožbenega zahtevka oziroma na podatke o zadnjih treh povprečnih plačah, na podlagi katerih je najprej povečala prvotno postavljeni tožbeni zahtevek, v nadaljevanju postopka pa zmanjšala.2 Ta zahtevek je toženec po temelju prerekal z ugovorom, da izredna odpoved ni nezakonita, ugovarjal pa je tudi višini vtoževane pogodbene kazni.

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je bilo ugodeno zahtevku za plačilo pogodbene kazni, sicer ugotovilo, da je tožničin zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi izredne odpovedi preuranjen (ker njena terjatev še ni zapadla, saj sodba, s katero bi bilo odločeno o zakonitosti izredne odpovedi, še ni pravnomočna).3 Temu zahtevku pa je kljub temu (mimo trditvene podlage tožnice) ugodilo, sklicujoč se na sodbo sodišča prve stopnje Pd 99/2019 z dne 11. 9. 2019 (v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 717/2019 z dne 6. 2. 2020), čeprav tožnica zahtevka za plačilo pogodbene kazni ni utemeljevala s sklicevanjem na to sodbo, s katero je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 13. 2. 20174; da tožnici delovno razmerje na njenem prejšnjem delovnem mestu (torej na delovnem mestu, ki ga je zasedala pred podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi), ni prenehalo s 1. 3. 20175, temveč ji je trajalo do 3. 6. 2019 (ko je pričela učinkovati izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi); nova sklenjena pogodba o zaposlitvi pa se je štela za razvezano.

10. Toženec se je zoper odločitev o prisojeni pogodbeni kazni pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da pogodbena kazen tožnici ni bila prisojena na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2019, temveč nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 in da je bila v pravnomočni sodbi Pd 99/2019 ugotovljena le nezakonitost redne odpovedi, ne pa tudi nezakonitost prenehanje delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da iz pravnomočne sodbe Pd 99/2019 z dne 11. 9. 2019 izhaja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 nezakonita in da na njeni podlagi tožnici delovno razmerje ni prenehalo.

11. Glede na navedeno in glede na dopuščeno revizijsko vprašanje je lahko vrhovno sodišče utemeljenost revizije presojalo le v povezavi s pravnomočno sodbo Pd 99/2019 z dne 11. 9. 2019, ki sta jo pri svoji odločitvi upoštevali sodišči druge in prve stopnje, čeprav mimo trditvene podlage tožnice.

12. Kolektivna pogodba dejavnosti v drugi alineji prvega odstavka 62. člena določa, da pripada delavcu pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.6 Plačilo pogodbene kazni po tej določbi je utemeljeno le, če obstaja pravnomočna sodba sodišča, v kateri je odločeno, da je delovno razmerje delavcu prenehalo na nezakonit način. Kot pogoj je določena pravnomočna ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ne nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Iz pravnomočne sodbe Pd 99/2019 z dne 11. 9. 2019 ne izhaja nezakonito prenehanje delovnega razmerja, ampak nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišči nižje stopnje sta prezrli, da je bila tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 ponujena nova pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto7, da je tožnica to ponujeno pogodbo o zaposlitvi sprejela in da se ji je delovno razmerje pri tožencu z dnem 1. 3. 2017 nadaljevalo na podlagi podpisane nove pogodbe o zaposlitvi (ta ji je bila sicer kasneje izredno odpovedana; zakonitost izredne odpovedi je predmet tega spora). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi torej ni imela za posledico prenehanja delovnega razmerja tožnice pri tožencu, temveč nadaljevanje pod pogoji, ki so bili dogovorjeni v novi pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017. Ker torej z navedeno pravnomočno sodbo ni bila ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, sta sodišči druge in prve stopnje zmotno odločili, da je na podlagi te sodbe toženec dolžan tožnici plačati pogodbeno kazen.

14. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo pogodbene kazni zavrnilo.

15. Ker je toženec z revizijo uspel, mu mora tožnica povrniti njegove pritožbene in revizijske stroške. Upravičen je do povrnitve stroškov v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.; OT), in sicer za pritožbo 500 točk (tar. št. 16/4), za predlog za dopustitev revizije 250 točk (tar. št. 16/7 v zvezi s tar. št. 16/8), za revizijo 600 točk (tar. št.16/6), do povrnitve materialnih stroškov v znesku 18,3 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (12. člen OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša skupaj 1.010,53 EUR. V primeru zamude bo morala tožnica od navedenega zneska plačati tudi zakonske zamudne obresti.

16. Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 To izhaja iz druge pripravljalne vloge tožnice z dne 20. 5. 2020 – modifikacija in sprememba tožbenega zahtevka (l. št. 139). Toženec je nasprotoval plačilu pogodbene kazni, „ker izredna odpoved z dne 30. 5. 2019 ni nezakonita.“ 2 Pri določitvi prvotnega zahtevka za izplačilo pogodbene kazni je upoštevala plačo za januar 2020. Nato je zahtevek povečala ob upoštevanju podatkov o plačah za junij, julij in avgust 2020 ter ga kasneje zmanjšala ob upoštevanju podatkov o plačah za december 2020, januar in februar 2021. 3 Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v 10. točki. 4 Novo pogodbo o zaposlitvi je tožnica sprejela in nadaljevala z delovnim razmerjem pri tožencu vse do dneva, ko je pričela učinkovati izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. 5 S tem dnem je pričela veljati nova podpisana pogodba o zaposlitvi. 6 Višino pogodbene kazni sicer določa drugi odstavek 62. člena kolektivne pogodbe dejavnosti. Ta znaša 5 povprečnih mesečnih neto plač v zavodu za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe. 7 Šlo je za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, kar opredeljuje 91. člen ZDR-1.