Jedro

Ker predloga za izvršbo ni sestavil odvetnik, tožnici ne pripada povračilo za sestavo predloga, ampak samo povračilo dolgovane sodne takse za postopek.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških postopka spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki (poleg zneska 115,00 EUR) še 2,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteka roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča VL 202417/2011 z dne 21. 12. 2011, po katerem toženka dolguje tožnici 814,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je toženki naložilo, da mora tožnici v osmih dneh plačati tudi 115,00 EUR izvršilnih in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Obe pravdni stranki sta se pravočasno pritožili.

3. Tožnica izpodbija samo odločitev o stroških postopka. Pri tem se sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Skupni znesek izvršilnih in pravdnih stroškov znaša 167,00 EUR, zato predlaga ustrezno spremembo prve sodbe. Sodišče namreč ni upoštevalo plačane sodne takse v višini 52,00 EUR, čeprav je tožnica ta izdatek priglasila.

4. Toženka predlaga razveljavitev sodbe. Ta temelji na neresničnih dejstvih, s katerimi je tožnica zavajala sodišče. Toženka je za tožničine storitve plačevala preveč, skoraj dvojno ceno, kot bi jo morala po pogodbi, tožnica pa ji je račune izstavljala še več mesecev po prekinitvi naročniškega razmerja. Ni res, da opreme ni vrnila, saj jo je osebno predala v tožničini poslovalnici v Š.. Predlaga, naj sodišče pozove tožnico k odpustu morebitnega toženkinega dolga.

5. Tožničina pritožba je delno utemeljena, toženkina pritožba pa ni utemeljena.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena istega zakona in (ali) zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Toženka v svoji pritožbi ponavlja dejanske trditve, na katere ji je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tako mogoče povzeti, da je tožnica toženki svoje storitve zaračunala v skladu z naročniško pogodbo in svojimi splošnimi pogoji, nadalje, da toženka tožničinih storitev ni v celoti plačala in da tudi ni dokazala, da je po prekinitvi naročniškega razmerja tožnici vrnila dolgovano opremo. Toženka do ponovnega razpravljanja o navedenih dejstvih ni upravičena, saj zmotno in (ali) nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v sporih te vrste ni dopusten pritožbeni razlog.

8. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o glavni stvari pravilno uporabilo materialno pravo, uradoma upoštevnih procesnih kršitev pa ni zagrešilo. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Deloma je napačna le odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi. Tožnica je glede na doseženi uspeh v pravdi upravičena do povračila vseh potrebnih stroškov, tako izvršilnih kot pravdnih. V predlogu za izvršbo je priglasila takso za predlog in sklep ter 50,00 EUR za pripravo predloga in poizvedbe, v nadaljevanju postopka pa še 20,00 EUR materialnih stroškov z DDV. Ker predloga za izvršbo ni sestavil odvetnik, tožnici ne pripada povračilo za sestavo predloga, ampak samo povračilo dolgovane sodne takse za postopek, ki po tarifni številki 1111 taksne tarife znaša skupaj 93,00 EUR. V tem znesku pa je že zajeta taksa za predlagano izvršbo na podlagi verodostojne listine. K temu je treba prišteti še priglašene materialne stroške z DDV (skupaj 24,00 EUR), kar pomeni, da celotni tožničini stroški postopka znašajo 117,00 EUR, torej 2,00 EUR več, kot je izračunalo sodišče prve stopnje.

10. Sodišče druge stopnje je zato delno ugodilo tožničini pritožbi in ob pravilni uporabi materialnega prava prvo sodbo v izreku o stroških postopka ustrezno spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP. V skladu s 313. členom istega zakona znaša izpolnitveni rok 15 dni. Če ga toženka ne bo upoštevala, bo od njegovega poteka dolgovala še zakonske zamudne obresti od naknadno prisojenega zneska stroškov postopka.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP. Čeprav je tožnica s pritožbo deloma uspela, pa je njen uspeh po višini tako neznaten, da mora svoje pritožbene stroške kriti sama (drugi odstavek 154. člena ZPP).