Jedro

Temeljni pogoj za sklenitev verižne kompenzacije je, da je krog njenih udeležencev sklenjen, to pomeni, da mora imeti vsak od udeležencev terjatev do predhodnika oziroma dolg do naslednika. Glede na navedeno in v izpodbijani sodbi ugotovljeno kompenzacijsko verigo, bi morala imeti družba C. terjatev do tožene stranke.

Tudi sicer v primeru, če bi bila družba C. res odkupila sporno terjatev tožene stranke do tožeče stranke, verižna kompenzacija, kot je bila zatrjevana, sploh ne bi mogla biti sklenjena oziroma izvedena, saj tožena stranka zaradi odstopa terjatve, ki jo je imela do tožeče stranke, ne bi mogla biti udeleženka verižne kompenzacije in posledično z njo ne bi mogla biti poplačana.

Glede na zgoraj navedeno obravnavana terjatev tožene stranke do tožeče stranke z zatrjevano verižno kompenzacijo ni mogla biti poplačana, zato ni šlo za običajno kompenzacijo in posledično tudi ne za običajno prakso oziroma običajen način izpolnitve obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka), ki se glasi: "1. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavi pravni učinek verižne kompenzacije št. 01542/12 z valuto 12. 7. 2012 v znesku 3.554,41 EUR.

2. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika - tožeče stranke plačati znesek 3.554,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2012 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka po odmeri sodišča, v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo." Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.556,11 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obravnavana zadeva že tretjič pred pritožbenim sodiščem. S sodbo (pravilno sklepom) II Cpg 1769/2014 z dne 24. 6. 2015 je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo (s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je s sklepom II Cpg 1773/2015 z dne 31. 8. 2016 ponovno ugodilo pritožbi tožeče stranke, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo izpodbijano pravno dejanje (sklenitev verižne kompenzacije št. 01542/12 z valuto 12. 7. 2012) storjeno v obdobju izpodbojnosti (269. člen Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno opredelilo obdobje izpodbojnosti (čas od 31. 5. 2012 do 4. 6. 2013) in pravilno zaključilo, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v tem obdobju. Vendar pa tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje ni uspela izkazati, da je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Zato je že iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev pravnih učinkov verižne kompenzacije.

8. Sodišče prve stopnje je navedlo, da zaradi ugotovitve, da ni izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti, ni ugotavljalo obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti1. Nato pa se je do njegovega obstoja vseeno opredelilo in ugotovilo, da je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke v enakem znesku, za katerega je bila sklenjena sporna verižna kompenzacija. Ugotovilo je, da bi tožeča stranka, če izpodbijanega dejanja ne bi bilo, obdržala svojo terjatev do svojega dolžnika, tožena stranka pa svojo terjatev do tožeče stranke. S sklenitvijo verižne kompenzacije pa je odpustila dolg svojemu dolžniku U. d. o. o. Nato je zaključilo, da tožeča stranka ni trdila, da bi od U. d. o. o. prejela celotno svojo terjatev v primeru, če na podlagi verižne kompenzacije ne bi odpustila dolga.

9. Tožeča stranka je subjektivni pogoj izpodbojnosti utemeljevala na domnevi iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki določa, da je subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik (tožena stranka) prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Trdila pa je tudi, da je tožena stranka glede na dejstva, ki jih je tožeča stranka izpostavila, vedela oziroma bi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izpovedbe zaslišane L. P. zaključilo, da sta bili pravdni stranki dolgoletna poslovna partnerja, pri čemer so se v zadnjem obdobju njunega sodelovanja začele kazati posledice gospodarske krize, tako kot pri ostalih poslovnih partnerjih. Zato je tudi med njima postala običajna praksa, da se računi plačujejo z zamudo, a plačila tožeče stranke stranke niti po plačilnih rokih niti po načinu plačila niso odstopala od dotedanjega načina poslovanja. Da je tožeča stranka že prej svoje obveznosti poravnavala z zamudo s sklepanjem verižnih kompenzacij, naj bi potrjeval časovni potek in način plačilnih transakcij (B12 ? B14), zlasti iz listine v prilogi B14 naj bi bilo razvidno, da so se terjatve med strankama zapirale s kompenzacijami z več mesečnim zamikom po valuti računa. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka prejela plačilo na način, ki je bil običajen za poslovanje tožeče stranke.

11. Sodišče prve stopnje je temeljilo svojo oceno o neobstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti na ugotovitvi, da se je med pravdnima strankama razvil običaj, da je tožeča stranka obveznosti poravnala na podlagi verižnih kompenzacij, kar naj bi potrjevali tudi ostali prikazani načini zapiranja medsebojnih obveznosti (zapisi "komp" v devetnajstem stolpcu tabel v prilogah B12 - B14). Ugotovilo pa je tudi, da je bila tožena stranka do družbe C. v razmerju na podlagi sklenjene Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije št. 01542/12, iz katere naj bi izhajalo, da je družba C. odkupila terjatev do tožeče stranke. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z vsebino navedene listine, kot to trdi pritožnik. Iz navedene pogodbe izhaja, da je družba C. postala nosilec pravic in obveznosti po predlogu verižne kompenzacije št. 01542/12 z dne 12. 7. 2012 ter da se je zaradi izvedbe verižne kompenzacije zavezala toženi stranki nakazati znesek 3.341,15 EUR. S podpisom te pogodbe je postala upnik in dolžnik tožene stranke. Tožena stranka naj bi tako dobila poplačano terjatev na podlagi pogodbe o verižni kompenzaciji, dejansko pa na podlagi pogodbe o odkupu terjatve, dne 19. 7. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prav tak način poravnavanja obveznosti med pravdnima strankama veljal za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev tožeče stranke. Na dejanske ugotovitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato niso upoštevne trditve pritožnika, s katerimi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede na ugotovitev, da verižna kompenzacija, izvedena na način, kot v danem primeru, predstavlja običajno prakso oziroma običajen način izpolnitve obveznosti med pravdnima strankama, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da domneva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni izkazana.

12. Tožena stranka je torej uspela izpodbiti domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Tožena stranka pa je trdila tudi, da ni vedela in ni bila dolžna vedeti za insolventnosti tožeče stranke, da torej subjektivni pogoj izpodbojnosti ni podan. Sodišče prve stopnje je vedenje o insolventnosti tožeče stranke s strani tožene stranke pravilno presojalo v trenutku, ko je tožena stranka jasno in nedvoumno izrazila voljo, da se njena terjatev poravna s sporno verižno kompenzacijo in sicer 1. 6. 2012. Takrat se je namreč tožena stranka odločila sporno terjatev zapreti s kompenzacijo in v ta namen tudi podpisati pogodbo o izvedbi verižne kompenzacije št. 01542/12. Da bi bil subjektivni pogoj izpodbojnosti podan, bi zato moralo biti izkazano, da je tožena stranka tega dne vedela oziroma bi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Zato nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

13. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil posel verižne kompenzacije sklenjen 1. 6. 2012. Niti iz 13. točke obrazložitve ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje kot izpodbojno pravno dejanje štelo pogodbo o izvedbi verižne kompenzacije z dne 1. 6. 2012, sklenjeno med toženo stranko in družbo C. d. o. o., kot si to zmotno razlaga pritožnik. Sodišče prve stopnje je to pogodbo navedlo in jo pravilno presojalo v povezavi z verižno kompenzacijo št. 01542/12, na katero se le-ta sklicuje in ki je predmet izpodbijanja v tem postopku. Na pravilnost odločitve v danem primeru ne vpliva navedba sodišča prve stopnje, da naj bi bil podpis na verižnih kompenzacijah zgolj pravno tehnični način zapiranja terjatev. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka sklenila omenjeno pogodbo z družbo C. d. o. o., pa samo po sebi še ne kaže, da je šlo za neobičajen način izpolnitve obveznosti v smislu 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

14. Očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank in s tem kršilo razpravno načelo, pa v tem sporu, ker gre za spor majhne vrednosti, niso upoštevni (prvi odstavek 458. člena ZPP).

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo Poročilo o finančnem stanju tožeče stranke, ki je bilo izdelano za potrebe postopka prisilne poravnave, izdelano 11. 6. 2012, objavljeno pa 28. 6. 2012. Zato je pravilno zaključilo, da tožena stranka 1. 6. 2012 ni mogla biti seznanjena z ugotovitvami navedenega Poročila. Enako je ugotovilo glede članka z dne 27. 6. 2012 (A3). Ugotovilo je, da zgolj kratkotrajne blokade računa in dva in pol mesečne zamude pri plačilih kažejo na sicer slabo finančno stanje, vendar ne dokazujejo insolventnosti tožeče stranke

16. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem vedenja tožene stranke o insolventnosti, niso dovoljene v sporu majhne vrednosti. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

17. Ob povedanem se izkaže, da je tožena stranka dokazala, da za insolventnost tožeče stranke ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti ter posledično subjektivni element izpodbojnosti ni izkazan. Tožeča stranka je v zvezi s presojo sodišča prve stopnje o vedenju tožene stranke za insolventnost tožeče stranke uveljavljala tudi pritožbeni razlog protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Protispisnost je podana le, če bi sodišče vsebini zapisnika pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo. Tožeča stranka je namreč navajala, da je protispisnost v tem, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka za insolventnost ni vedela in ni bila dolžna vedeti, v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju L. P. S tem tožeča stranka ne uveljavlja pritožbenega razloga protispisnosti, temveč graja dokazno oceno izpovedbe L. P., kar pa kot že rečeno, v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno (prvi odstavek 458. člena ZPP).

18. Tožeča stranka je izpodbijala tudi stroškovni del odločitve in sodišču prve stopnje očitala, da je toženi stranki zmotno priznalo nagrado za prejšnji pritožbeni postopek. Tožena stranka je na prejšnjo pritožbo vsebinsko odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Sodišče prve stopnje je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da so bili stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), tožeča stranka pa v pritožbi ni konkretizirala, katere trditve v odgovoru na pritožbo in zakaj naj ne bi bile relevantne za odločitev o pritožbi. Zato na njene pritožbene očitke niti ni mogoče konkretno odgovoriti, posledično pa z njimi ne more biti uspešna.

19. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Ker torej subjektivni pogoj izpodbojnosti ni izpolnjen, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tožeča stranka je objektivni element izpodbojnosti utemeljevala na prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, ki določa, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, če je posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Če izpodbijanega dejanja (verižne kompenzacije) ne bi bilo, tožeča stranka ne bi izgubila terjatve do njenega dolžnika U. d. o. o., terjatev tožene stranke pa bi bila v stečajnem postopku nad tožečo stranko poplačana le v sorazmernem delu.