Jedro

Zgolj dejstvo, da je državno tožilstvo predlagalo ponovno odreditev pripora šele nekaj časa po izreku obsodilne sodbe in da ga sodišče tudi ni takoj odredilo, ne izključuje pravilnosti oziroma utemeljenosti presoje, da so pri obdolžencu dejansko podane objektivne in subjektivne okoliščine, zaradi katerih predstavlja obdolženec realno in konkretno nevarnost za premoženje drugih ljudi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 34691/2011 z dne 13. 10. 2011 (kljub drugačnemu zapisu na sodbi je glede na podatke v spisu pravilen datum izreka sodbe 15. 11. 2011) obdolženega D. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 ter mu upoštevaje preklicano pogojno obsodbo izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora. S sklepom III K 34691/2011 z dne 15. 11. 2011 je na podlagi petega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odpravilo pripor zoper obdolženca z obrazložitvijo, da državno tožilstvo ob izreku obsodilne sodbe ni predlagalo podaljšanja pripora. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 34691/2011 z dne 18. 11. 2011 pritožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom z dne 6. 1. 2012 po izdani, vendar še nepravnomočni sodbi, na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani v skladu s tretjim in prvim odstavkom 361. člena ZKP zoper obdolženca odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 7. 3. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev sklepov in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja na nepravilnost zaključka sodišč, da pri obsojencu obstajajo konkretne okoliščine, ki utemeljujejo realno nevarnost, da bo obdolženec v primeru izpustitve na prostost nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj zoper premoženje. Če bi šlo pri obdolžencu res za tako nevarno osebo, ki jo je potrebno zaradi ponovitvene nevarnosti pripreti, tožilstvo po mnenju zagovornika ne bi predlagalo ponovne odreditve pripora šele 12. 12. 2011, temveč bi zahtevo za odreditev pripora podalo že ob pritožbi zoper sklep o odpravi pripora ali najkasneje ob vročitvi drugostopenjskega sklepa, s katerim je bila pritožba tožilstva zavrnjena. Enako velja za prvostopenjsko sodišče, ki je o predlogu za ponovno odreditev pripora odločilo šele 6. 1. 2012, obdolžencu pa je sklep o ponovni odreditvi pripora vročilo šele 24. 2. 2012. Neobstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu zagovornik utemeljuje tudi s trditvami, da obdolženec od izreka prvostopenjske sodbe z dne 15. 11. 2011 pa do prijetja dne 24. 2. 2012 ni storil novega kaznivega dejanja in da so bili predmeti, ki lahko služijo za krajo vozil, obdolžencu že zaseženi. Zagovornik še opozarja, da obdolženčeva predhodna kaznovanost ne more biti izključni razlog za odreditev pripora, ampak bi se sodišči morali opreti še na druge okoliščine, navedene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

7. Zgolj dejstvo, da je državno tožilstvo predlagalo ponovno odreditev pripora šele 12. 12. 2011 in da je sodišče pripor odredilo šele 6. 1. 2012, ne izključuje pravilnosti oziroma utemeljenosti presoje, da so pri obdolžencu dejansko podane objektivne in subjektivne okoliščine, zaradi katerih predstavlja obdolženec realno in konkretno nevarnost za premoženje drugih ljudi.

8. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da sta sodišči pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevali le obdolženčevo predhodno kaznovanost. Sodišči sta namreč zaključek o obstoju tega pripornega razloga oprli na številne okoliščine v smislu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (brezposelnost; predhodna kaznovanost za premoženjske delikte; očitana tri kazniva dejanja so bila storjena v preizkusni dobi, določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 1809/2010; zaseg številnih predmetov, ki so uporabni za izvrševanje očitanih kaznivih dejanj – daljinci, pila za izdelavo ponarejenih ključev, cilindrični vložki za ključavnice, ključavnice za vozilo, ključi; obdolženčev zagovor, da se druži z ljudmi, ki so na prestajanju zaporne kazni ali pa v priporu zaradi tatvine vozil, in da sam obvlada sistem odtujevanja vozil z računalnikom in posebej izdelanim ključem). Navedene okoliščine so v sklepih zadostno konkretizirane, oceni, da izkazujejo realno in konkretno nevarnost, da bi lahko obdolženec, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval, pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Takšnega zaključka ne more spremeniti niti v zahtevi uveljavljana okoliščina, da so bili zgoraj navedeni predmeti, ki lahko služijo kraji vozil, obdolžencu že zaseženi, saj možnost ponovitve kaznivega dejanja ni vezana le na predmete, ki so bili uporabljeni pri očitanih (ali preteklih) dejanjih. Razumna je tudi presoja sodišč, da obdobje od izreka prvostopenjske sodbe do obdolženčevega ponovnega prijetja, v katerem obdolženec ni storil novega kaznivega dejanja, ob ostalih zgoraj navedenih subjektivnih in objektivnih okoliščinah ne more spremeniti zaključka o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

9. Sodišči sta tudi pravilno pojasnili, da je glede na ugotovljene okoliščine, relevantne za presojo pripornega razloga, le s priporom mogoče preprečiti nevarnost, ki jo obdolženec predstavlja za premoženje drugih ljudi. Tako so neutemeljene tudi navedbe zagovornika, ki se nanašajo na nesorazmernost izrečenega ukrepa (drugi odstavek 192. člena ZKP).

10. Ker zagovornik ne pojasni, katere njegove pritožbene navedbe je višje sodišče prezrlo, se Vrhovno sodišče z očitkom, ki se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev sklepa višjega sodišča, ni ukvarjalo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).