Jedro

ZST-1 pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje odloči o ugovoru zoper plačilni nalog, ne ureja, smiselna uporaba določb ZPP pa ni možna. Gre za pravno praznino, ki je ni mogoče zapolniti z uporabo določb ZPP, in gre za situacijo, ko pritožba zoper izpodbijani sklep v tem postopku ni dovoljena.

Vprašanja stvarne pristojnosti, višine taks in vrste postopka je treba čim hitreje razčistiti, zato je postopek preverjanja vrednosti spornega predmeta hiter in preprost. Zadostuje, da sodišče ugotovi sprejemljivo verjetno vrednost. Pri tem lahko uporabi tudi prosti preudarek.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse I P 512/2011-11 z dne 2. 11. 2011. 2.Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka s predlogom za njegovo razveljavitev in ugoditev ugovoru. Sodišče prve stopnje je prekoračilo svoja pooblastila, upoštevaje 3. odst. 44. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), arbitrarno zvišalo vrednost spornega predmeta, ki jo je določilo na 250.000,00 EUR. To je obrazložilo z navedbo, da je takšna vrednost stanovanjskih hiš v R. in njeni okolici. Prava vrednost nepremičnine je 70.000,00 EUR. Tožeča stranka ne zahteva izročitve nepremičnine, pač pa le ugotovitev, da oporoka, katere del je tudi ta nepremičnina, ni veljavna. Sicer pa je odločilna vrednost, ki jo navede tožeča stranka v tožbi. ZPP jasno določa, da zoper odločitev sodišča, s katero določi vrednost spornega predmeta, ni posebne pritožbe, kar pomeni, da je možno odločitev sodišča izpodbijati le s pritožbo o glavni stvari. O glavni stvari pa je bilo že odločeno s sklepom o umiku, vendar v sklepu sodišče o stroških postopka ni odločalo, ker tožeča stranka ni imela osnove za postavitev kakršnegakoli povrnitvenega zahtevka. Edina odločba zoper katero ima možnost pritožbe, je izpodbijani sklep. V bistvu gre za končno odločbo, v kateri je možna pritožba tudi zoper prvotno odločitev, s katero je sodišče prve stopnje napačno določilo vrednost spornega predmeta.

3.Pritožba ni dovoljena.

4.Iz pritožbe tožeče stranke je razbrati, da se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je določilo vrednost spornega predmeta na 250.000,00 EUR in zoper odmero sodne takse, ki se je določila glede na korigirano vrednost spornega predmeta.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 29. 9. 2011 odmerilo sodno takso za postopek na podlagi tar. št. 1111 ZST-1 v višini 3525,00 EUR, nakar je tožeča stranka 12. 10. 2011 tožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je 17. 10. 2011 izdalo sklep o ustavitvi postopka, tožeča stranka pa je 24. 10. 2011 poslala dopis sodišču, da je sklep o ustavitvi postopka prejela in da se pravici do pritožbe zoper ta sklep odpoveduje, hkrati pa je predlagala razveljavitev plačilnega naloga z dne 29. 9. 2011 za plačilo sodne takse v višini 3.525,00 EUR. Sodišče prve stopnje je plačilni nalog s sklepom dne 26. 10. 2011 razveljavilo in 2. 11. 2011 izdalo nov plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1112 ZST-1 v znesku 1.175,00 EUR. Na ugovor tožeče stranke je z izpodbijanim sklepom zavrnilo njen ugovor zoper plačilni nalog.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je taksna obveznost za postopek na prvi stopnji nastala ob vložitvi tožbe 21. 9. 2011 (1. tč. 2. odst. 5. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

7.Postopek za plačilo in izterjavo neplačane sodne takse je urejen v 34., 34a. in 35. členu ZST-1. Sodišče v postopku za plačilo sodne takse izda plačilni nalog, zoper katerega lahko stranka vloži ugovor, iz razloga, da je taksa že plačana ali da je napačno odmerjena (1. odst. 34a. čl. ZST-1) O ugovoru odloči sodišče prve stopnje s sklepom, pri čemer lahko ugovoru ugodi, ga zavrže ali pa zavrne, kot je storilo v tem primeru, saj niso bili podani pogoji po citiranem 1. odst. 34.a čl. ZST-1. 8.V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali je mogoče plačilni nalog šteti za odločbo o odmeri sodne takse. Vsebina plačilnega naloga, ki jo določa 34. člen ZST-1, kaže na to, da plačilni nalog ni odločba o odmeri sodne takse, saj določa zgolj način izpolnitve taksne obveznosti. Prav tako besedilo ZST-1 ne vsebuje določila, da je plačilni nalog odločba o odmeri sodne takse. Tudi določba, da o ugovoru zoper plačilni nalog vedno odloča sodišče prve stopnje, torej tudi v primerih, ko plačilni nalog izda Vrhovno sodišče (npr. v postopku za dopustitev revizije), kaže na to, da plačilni nalog ni odločba. O veljavnosti odločbe Vrhovnega ali višjega sodišča namreč ne more odločati sodišče prve stopnje, saj iz 25. člena Ustave RS izhaja, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega člena torej izhaja zahteva po instančnem sojenju. Nenazadnje tudi sodišče v pravdnem postopku na podlagi ugovora zoper plačilni nalog odloča zgolj o veljavnosti plačilnega naloga, pri tem pa ne odloča o pravnem sredstvu v smislu prej citirane odločbe 25. člena Ustave RS. Slednje pomeni, da je šele sklep o ugovoru zoper plačilni nalog dejansko odločba o odmeri sodne takse, plačilni nalog pa je po naravi poziv za plačilo sodne takse, ugovor pa zahteva po izdaji odločbe o odmeri sodne takse. Ker pa pritožba zoper navedeni sklep v ZST-1 ni urejena, se postavlja vprašanje, na kateri podlagi bi lahko tožeča stranka vložila pritožbo zoper izpodbijani sklep.

9.Uporaba 1. odst. 363. čl. ZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev iz treh razlogov. Prvič, ZST-1 nikjer ne določa smiselne uporabe določb ZPP, kot to določajo ostali civilni procesni zakoni. Drugič, postopek plačila sodne takse tudi po naravi ni civilni postopek, ki bi omogočal kljub izostanku določbe o smiselni uporabi določb ZPP njihovo uporabo, temveč je prej podoben upravnem postopku. Ta postopek namreč poteka med stranko ter državo - sodiščem, ki odloča o obveznosti plačila po naravi javne dajatve te stranke, ne glede na vrsto oziroma vsebino spora med strankami. In tretjič, 1. odst. 363. čl. ZPP lahko velja le za sklep, ki ga sodišče izda na podlagi določb ZPP ali drugega civilnega procesnega zakona, ki glede pritožbe zoper sklep ne določa drugače, ne pa za vse sklepe, ki jih sodišče prve stopnje izda med pravdnim postopkom (glej tudi sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 423/2009, I Up 7/2010, I Up 8/2010, I Up 93/2010, I Up 11/2010, I Up 4/2010, I Up 54/2010 in sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 639/2011, I Cpg 507/2011, I Cp1578/2010, I Cp 1666/2010).

10.Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi sicer zapisalo pravni pouk, po katerem naj bi bila pritožba dovoljena. Vendar pa to ne vpliva na pravico do pritožbe, če zakon te pravice ne daje.

11.Iz gornjih ugotovitev torej izhaja, da ZST-1 pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje odloči o ugovoru zoper plačilni nalog, ne ureja, smiselna uporaba določb ZPP pa ni možna. Gre za pravno praznino, ki je ni mogoče zapolniti z uporabo določb ZPP, in gre za situacijo, ko pritožba zoper izpodbijani sklep v tem postopku ni dovoljena. Slednja ugotovitev pa je v smislu 1. odst. 363. člena ZPP v zvezi s 1. tč. 1. odst. 365. člena ZPP narekovala zavrženje pritožbe tožeče stranke kot nedovoljenega pravnega sredstva. Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je pritožbeno sodišče v tem sporu odločalo po sodniku posamezniku.

12.Ker se na vrednost spornega predmeta navezuje uporaba določb o pristojnosti, pravici do revizije, o postopku v sporih majhne vrednosti, o odmeri sodne takse, te določbe pa so kogentne, je treba tožeči stranki še pojasniti, da je zakonodajalec pravdno sodišče za primer, da podvomi v pravilnost s strani tožeče stranke označene vrednosti spornega predmeta, v 3. odst. 44. čl. ZPP pooblastil, da se pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti. Tudi ZST-1 v 31. členu pooblašča sodišče, da v primeru utemeljenega suma, da je stranka prenizko ocenila vrednost spornega predmeta, po uradni dolžnosti določi pravo vrednost. Vprašanja stvarne pristojnosti, višine taks in vrste postopka je treba čim hitreje razčistiti, zato je postopek preverjanja vrednosti spornega predmeta hiter in preprost. Zadostuje, da sodišče ugotovi sprejemljivo verjetno vrednost. Pri tem lahko uporabi tudi prosti preudarek (glej na primer sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 705/2004). Odločitev sodišča prve stopnje je skladna navedenemu. Pritožba zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje določi pravo vrednost spornega predmeta, pa upoštevaje določilo 2. odst. 31. čl. ZST-1, ni dovoljena, saj lahko tožeča stranka zoper odločitev o ugotovitvi prave vrednosti spornega predmeta vloži pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, v tem primeru zoper sklep o umiku tožbe, če sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje glede na novo določeno vrednost spornega predmeta ne bo plačala. Tožeča stranka pa se je, kot že pojasnjeno, z dopisom dne 24. 10. 2011 odpovedala pravici do pritožbe, kar pomeni, da je sklep o umiku postal tega dne pravnomočen, zato so poznejša navajanja v tej smeri prepozna. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni rabilo odločati, ker niso bili priglašeni.