Jedro

Sodišče sploh ni preizkusilo predloženih potrdil o plačilih in ne trditev tožeče stranke, ki je pojasnjevala, katera plačila je štela za plačilo najemnin in ne trditev tožene stranke o celotnem poplačilu najemnin glede na drugi odstavek 287. člena OZ, ki določa, da dolžnik sme ob plačilu navesti, katero od več istovrstnih obveznosti plačuje in tedaj je upnik na to vezan in nima zoper to ugovorov.

Vsa ta dejstva pa so pravno odločilna, ker je tožena stranka bila v obligacijskem razmerju s tožečo stranko ne le na podlagi sklenjene najemne pogodbe, temveč tudi na podlagi prodajne pogodbe, v sporni zadevi pa so vtoževane zgolj najemnine in glede najemnin je tožena stranka zatrjevala, da jih je v celoti plačala (vključno z najemnino za avgust 2009 in ji potem po dogovoru s tožečo stranko ne bi bilo potrebno plačati septembrske najemnine).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1050/2010 z dne 29.11.2012 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 48966/2010 z dne 13.4.2010 ostane v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka G. I. P. M. D. s.p. J. p. K. ..., K. dolžna plačati tožeči stranki P. A. D. s.p., K. u. ..., K. znesek 4.431,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 831,52 EUR od 16.7.2009 dalje do plačila; - 1.200,00 EUR od 16.8.2009 dalje do plačila; - 1.200,00 EUR od 14.10.2009 dalje do plačila; - 1.200,00 EUR od 13.1.2010 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 161,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. II . Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 1.756,84 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.” Zoper to sodbe je vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba najprej povzema razloge sodišča prve stopnje, v katerih je obrazložilo, da gre slediti navajanju tožeče stranke, ki zahteva plačilo po štirih računih izdanih na podlagi sklenjene najemne pogodbe in dveh aneksov k tej pogodbi s toženo stranko in sicer neplačano najemnino za mesec junij-delno, za julij, avgust in september 2009 in ker naj bi tožena stranka poleg sklenjene najemne pogodbe pri tožeči stranki kupovala še pisarniški material in glede na predložene izpiske, ki jih je tožeča stranka predložila in obrazložila, ne gre po mnenju sodišča prve stopnje verjeti toženi stranki, da je navajala namen plačil pri nakazilih oziroma plačilih, ker glede na predložene virmane in nekaj plačilnih nalogov naj ne bi bilo verjetno, da so bila opravljena nakazila namenjena prav najemnini in tako je tožbeni zahtevek za vtoževano najemnino utemeljen.

Pritožba meni, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje brez pravih argumentov, saj je tožena stranka pojasnila, da je z najemno pogodbo z dne 16.3.2007, ki je pričela veljati 31.3.2007 in s katero je bila dogovorjena mesečna najemnina 1.200,00 EUR, tedaj je bilo vnaprej plačano 6.000,00 EUR za najem prvih petih mesecev, kar sta na zaslišanju potrdili obe stranki in ni plačala zgolj 5.650, 00 EUR, kot je napačno povzelo sodišče prve stopnje. Pojasnila je tudi, da sta nato sklenjena še dva aneksa k najemni pogodbi, po katerih je mesečna najemnina ostala nespremenjena. Tožeča stranka ves čas postopka zatrjuje, da vtožuje še neplačano najemnino, glede te pa tožena stranka trdi, da jo je v celoti plačala, sodišče pa nekritično sledi trditvam tožeče stranke, da je tožeča stranka z nakazili, na katerih ni bilo določno označeno, kaj se z njimi plačuje, poplačevala tudi račune za kupljeno blago in da je zato ostal odprt dolg tožene stranke iz naslova najemnin, kar kaže na površno ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje.

Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da večina računov za pisarniški material izhaja iz leta 2007 in 2008, v letu 2009 pa je iz tega naslova tožena stranka dolžna plačati 112,30 EUR, pri čemer sodišče prve stopnje sploh ni podalo obrazložitve, zakaj meni, da namen plačila ni bil naveden, čeprav že nekaj plačilnih nalogov, ki se ujemajo z virmani banke, po katerih je mogoče z gotovostjo zaključiti in gre za virmana z dne 1.9.2009-plačilo po pogodbi in z dne 31.8.2009 na znesek 2.900,00 EUR kaže drugače. Pritožba navede vsa plačila, kar jih je tožena stranka realizirala na račun tožeče stranke in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo dokazno oceniti vsa dokazila v zvezi z zatrjevanimi plačili, predvsem pa dokazno oceniti plačila za vtoževano terjatev, kot jih je zatrjevala tožena stranka.

Pritožba še meni, da so tudi stroški pravdnega postopka napačno priznani tožeči stranki zlasti kar zadeva strošek mediacije, saj mediacija ni del pravdnega postopka, prereka tudi stroške kilometrine za substituta pooblaščenca tožeče stranke in stroške odgovora na ugovor.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je imela s toženo stranko sklenjeno najemno pogodbo za prostore gostinskega lokala z dne 16.3.2007 za dobo šestih mesece za mesečno najemnino 1.200,00 EUR in z dogovorom, da ob sklenitvi najemne pogodbe tožena stranka plača pet najemnin naenkrat, nato je bil 30.9.2007 sklenjen Aneks k pogodbi in podaljšana pogodba za eno leto, način plačila pa je bil spremenjen, tako da je bilo dogovorjeno, da se najemnine plačujejo do 15. v mesecu za tekoči mesec, nato pa je 30.9.2008 sklenjen še Aneks, s katerim je najem podaljšal za čas enega leta do 30.9.2009; po teh dveh aneksih in tudi ustno ni bilo dogovora, da lahko tožena stranka plačuje najemnino vnaprej ali da v primeru zamude lahko nakaže več najemnin naenkrat; drži, da je tožena stranka 10.6.2009 nakazala znesek 2.200,00 EUR, vendar ne kot plačilo najemnine za mesec maj 2009 niti kot plačilo najemnine za junij 2009, ker je dolgovala že zapadle najemnino za marec 2009 in za april 2009 in tako sta z nakazilom bili pokriti neplačani najemnini; račun za junij je bil delno poravnan in tožena stranka dolguje še 831,52 EUR; z nakazilom z dne 31.8.2009 tožena stranka ni plačala najemnino za julij in avgust 2009,saj je račun za najemnino za avgust bil izdan 28.9.2009 in torej tožena stranka ni plačala najemnino za vnaprej, ampak je z nakazilom 2.400,00 EUR poravnala svoje že zapadle račune in sicer so z nakazilom bile zaprte fakture, ki so bile toženi stranki izdane v tožnikovi trgovini, kjer je tožena stranka kupila drobni pisarniški material, trakove za blagajno in ostale potrebščine, zaprt pa je bil tudi račun za najemnino za junij 2009 (račun št. 279/2009); med pravdnima strankama je res obstajal dogovor , da toženi stranki najemnine za september 2009 (lokal je zapustila 27.9.2009) ni potrebno plačati, vendar pod pogojem, da plača vse že zapadle najemnine; ker najemnin ni plačala, je tožeča stranka izdala še račun za najemnino za september 2009: tožeča stranka tako vtožuje plačilo neplačane najemnine v znesku 4.431,52 EUR in sicer po računu št. ... najemnino za junij 2009 v znesku 831,52 EUR; po računu št. ... najemnino za julij 2009 v znesku 1.200,00 EUR, po računu št. ... z dne 28.9.2009 najemnino za avgust 2009 v znesku 1.200,00 EUR in po računu št. ... najemnino za september 2009 v znesku 1.200,00 EUR; tožena stranka je trdila, da je celotno najemnino plačala in po dogovoru je lahko najemnino plačevala v naprej in tako je z nakazilom 10.6.2009 plačala najemnino za maj v znesku 1.000,00 EUR, 1.200,00 EUR pa za junij 2009 in je bila plačana vnaprej; z nakazilom 31.8.2009 pa je plačala račun za julij 2009 in avgust 2009; zadnje najemnine za september 2009 pa ji po dogovoru s tožečo stranko ni bilo potrebno plačati; pregled plačil pokaže, da je plačala vse najemnine.

Pritožba utemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo le, da je tožena stranka skupaj tožeči stranki plačala znesek 33.617,39 EUR in da ji je tožeča stranka skupaj izstavila račune za 38.080,30 EUR in da je tako stal odprt dolg do tožene stranke 4463,30 EUR, pri tem pa ni ugotavljalo za ta spor odločilna dejstva in sicer, koliko je tožena stranka dejansko plačala na račun najemnin za poslovni prostor, ker je tako navedla pri plačilih in ker je tako zatrjevala tožeča stranka v svojih vlogah (odgovor na ugovor, vloga z dne 4.10.2011 - listna številka 64-65 spisa), kar je odločilno ob dejstvu, da je tožeča stranka pojasnjevala, da je z določenimi plačili, ki jih je prejela od tožene stranke zapirala tudi račune, s katerimi je zaračunavala toženi stranki razno papirno galanterijo po vrstnem redu zapadlosti in se pri tem sklicevala na prvi odstavek 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa pravila o vrstnem redu vračunavanja.

Sodišče sploh ni preizkusilo predloženih potrdil o plačilih in ne trditev tožeče stranke, ki je pojasnjevala, katera plačila je štela za plačilo najemnin in ne trditev tožene stranke o celotnem poplačilu najemnin glede na drugi odstavek 287. člena OZ, ki določa, da dolžnik sme ob plačilu navesti, katero od več istovrstnih obveznosti plačuje in tedaj je upnik na to vezan in nima zoper to ugovorov.

Vse ta dejstva pa so pravno odločilna, ker je tožena stranka bila v obligacijskem razmerju s tožečo stranko ne le na podlagi sklenjene najemne pogodbe, temveč tudi na podlagi prodajne pogodbe, v sporni zadevi pa so vtoževane zgolj najemnine in glede najemnin je tožena stranka zatrjevala, da jih je v celoti plačala (vključno z najemnino za avgust 2009 in ji potem po dogovoru s tožečo stranko ne bi bilo potrebno plačati septembrske najemnine).

Tako utemeljeno izpostavlja pritožba, da je tožena stranka v plačilu 10.6.2009 in 31.8.2009 navedla, da plačuje najemnino, sodišče pa sploh ni dokazno ocenilo listin v spisu, s katerimi tožeča stranka dokazuje poplačila s tema nakaziloma, kar bi moralo storiti, če se je tožeča stranka sklicevala na pravila o vračunavanju, pri tem pa sama navedla, da je z nakazilom z dne 31.8.2009 poplačevala tudi neplačano kupnino za papirno galanterijo.

Glede tega ali je takšno poračunavanje dopustno, ko dolžnik navede, kaj plačuje, upnik pa poplačuje nekaj drugega, sodišče prve stopnje ni podalo razlogov, česar tudi ni moglo storiti, ker se sploh ni ukvarjalo z zatrjevanji tožene stranke o plačilu vseh najemnin, kar pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, koliko je tožena stranka dejansko plačala na račun najemnin s plačili v letu 2009, potem ko tudi iz trditev tožeče stranke v njenem odgovoru na ugovor sledi, kako je tožeča stranka ta plačila vračunavala in je s tem pojasnjevala in dokazovala utemeljenost vtoževanega zneska, ker je po teh plačilih ostal še neplačan znesek voževanih najemnin.

Ker je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar utemeljeno očita pritožba, je tudi (zaenkrat) zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP) saj ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, ker bi v nasprotnem stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti dokazni postopek v zvezi z že izvedenimi dokazi in v tem postopku s strankama dokazno pretehtati vse listinske dokaze v zvezi s plačili najemnin (zlasti pa dokazno preizkusiti listine A 9, A 10 in A 11 glede na listino B 7) in na to skrbno oceniti, katera dejstva šteje z gotovostjo za dokazana in glede na to pravilno uporabiti materialno pravo. Pravilno bo moralo uporabiti tudi materialno pravo v zvezi s stroški postopki, ker stroški v zvezi z mediacijo res niso stroški pravdnega postopka.