Jedro

Ker je tožena stranka predložila "potrdilo", da je imetnica stanovanjske pravice, ni pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je v stanovanju nezakonito. Za pravilno odločitev je treba raziskati pravno naravo listine in položaj tožene stranke ob uveljavitvi SZ.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke, Mestne občine Ljubljana, se delno ugodi in se sodba v odločitvi o pravdnih stroškov (2. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 24.480,00 SIT nadomesti z zneskom 130.470,00 SIT.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati Mestni občini Ljubljana stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 10.925,00 SIT v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da se izseli iz dvosobnega stanovanja v hiši na ... in ga praznega izroči tožeči stranki. Naložilo je tudi plačilo pravdnih stroškov, med drugim Mestni občini Ljubljana znesek 24.480,00 SIT.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Toženec je že od začetka ugovarjal pomanjkanje aktivne legitimacije. Stanovanje ni izključna last tožeče stranke, temveč je na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji v solasti E. T., ki ni vložila tožbe. Sodišče je zmotno ugotovilo, da naj bi bila pokojna F. H. hišnica in da gre za hišniško stanovanje. Mestno pravobranilstvo ni dokazalo, da bi bilo to stanovanje hišniško.

Toženec je predložil na vpogled stanovanjsko pogodbo, ki je bila sklenjena med hišnim svetom in F. H. iz 1.8.1954. Res piše, da je F. H. snažilka, vendar ni bila snažilka v tej hiši, ko je sklepala pogodbo. Ko je pred letom 1954 prenehala opravljati hišniške posle v hiši, ji ne hišni svet ne stanovanjska oblast stanovanje ni odpovedalo, kar bi moralo, če bi bila hišnica. Tedaj so sklenili z njo stanovanjsko pogodbo, določili najemnino, ki jo je tudi plačevala. Tako je postala nosilka stanovanjske pravice in nato imetnica stanovanjske pravice po Zakonu o stanovanjskih razmerjih iz leta 1962. Ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona je bila še vedno najemnica v najemniškem stanovanju, ki je bilo družbena lastnina.

Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je bila F. H. hišnica. Ko je umrla, stara 85 let, je bila potrebna tuje pomoči. To pomeni, da ni bila sposobna opravljati hišniških del. Imela je tudi podnajemnike, vendar ji ti niso bili pripravljeni pomagati. Zato se je zatekla k nečakinji. Leta 1991 se je pojavil toženec, ki ji je vedno pomagal, zato so sklenili pogodbo o pomoči in dosmrtnem preživljanju. Zato so se vselile tudi toženčeva žena in tri hčere, tako da so s H. živeli v družinski skupnosti. Otroci so s H. spali v eni sobi, toženec in žena pa v drugi sobi. Skupaj so si delili prostore in stroške. V vlogi za odkup stanovanja je F. H. zapisala, da v stanovanju živijo tudi člani toženčeve družine. Sodišče je zmotno presojalo izjavo dr. S. P.. Sodišče je precenilo dokaze sosedov, ki so bili na pismenih obrazcih, saj so brez vsake cene. Nobena od teh prič ne bi mogla potrditi, kar jim je bilo dano v podpis in kar so podpisovali. Tudi iz zaslišanja priče K. izhaja, da je pričevanje tendenciozno in prikrojeno potrebam te pravde. Priča je povedala, da je H. zelo pogosto videl in da izjave z dne 5.4.1993 ni nikoli podpisal. V hiši so bili ljudje, ki so zbirali več pismenih izjav. Priča K. je povedal, da so H. videli večkrat na dvorišču s člani toženčeve družine. Na vrtu so skupaj jedli in pili. Hišni svet je dobro vedel, da je H. v stanovanju, saj so ji pošiljali opozorila v zvezi z njenimi podnajemniki. Nobenega dokaza ni, da bi F. H. opravljala hišniška dela in da naj bi bilo stanovanje hišniško. F. H. je bila imetnica stanovanjske pravice. Zato je imela pravico jemati podnajemnike in sklepat pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Če bi živela še deset let, bi lahko odkupila stanovanje in na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju bi toženčeva družina ostala v stanovanju. Tožena stranak je predlagala zaslišanje priče M. B., ki pa ni mogla pravočasno priti na sodšče, ker je iz Srbije. Ta priča bi povedala, da je tožena stranka v celoti izpolnjevala pogodbo, katero je podpisala s H.. Sodišče je zavrnilo predlog za zaslišanje toženčeve priče, ki bi tudi povedala, kako so živeli s pokojno H. Priča M-T. T. pa bi povedala, kako je bilo s hišniškim stanovanjem.

Mestna občina Ljubljana vlaga pritožbo zaradi zmotno odmerjenih stroškov. Tožeči stranki gredo celotni stroški, tudi za čas zastopanja javnega pravobranilca, saj so bili priglašeni kot bi jih zastopal odvetnik. Sodišče tudi ni priznalo štirikratne odsotnosti iz pisarne, saj ima odvetnica pisarno v Šentvidu in se mora pripeljati z avtomobilom, za kar porabi najmanj pol ure v eni smeri.

Na vročeni pritožbi nasprotni stranki nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba prvotožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi najprej graja aktivno legitimacijo tožeče stranke. Ob vložitvi tožbe je bil lastnik stanovanja Občina Ljubljana-Center. Ob vložitvi tožbe postopek denacionalizacije ni bil zaključen, vendar tožena stranka trdi, da je tudi po denacionalizaciji sporno stanovanje le v solasti upravičenke iz denacionalizacije. Po določbah Stanovanjskega zakona (Ur. list RS št. 18/91) ima aktivno legitimacijo po določbi 58. čl. lastnik. Tudi če je med pravdo sporno stanovanje prešlo v solastnino, ni treba, da drugi solastnik nastopa na aktivni strani, saj je tožba v korist solastnikom. Vsak solastnik pa lahko vloži tožbo na izpraznitev stanovanja, saj ne gre za odtujitev oz. obremenitev solastne stvari, ampak za zahtevano izpraznitev (primerjaj določbo 15. čl. ZTLR). Le v primeru, da bi šlo za odsvojitev oz. obremenitev solastne stvari, bi bili vsi lastniki nujni enotni sosporniki oz. bi morali biti udeleženi v taki pravdi.

Tožena stranka se v pravdi brani z ugovori, da je bila F. H. imetnica stanovanjske pravice ter da si je z vselitvijo v stanovanje na podlagi pogodbe z dne 19.7.1991 s pokojno imetnico tožnic pridobil stanovanjsko zaščito po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitivjo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v stanovanju brez veljavnega pravnega naslova po določbah Stanovanjskega zakona. Zato se mora po 58. čl. iz stanovanja izseliti.

V pritožbi je ostala neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z družino vselila v sporno stanovanje na podlagi pogodbe s sedaj pokojno F. H., ki so jo sklenili 19.7.1991. Pomembna ugotovitev v tej pravdi je tudi, da se je tožena stranka vselila v sporno stanovanje poleti 1991. Res je takrat veljal Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS 35/82), ki je nudil določeno stanovanjsko zaščito osebam, ki so se v stanovanje vselili brez veljavnega pravnega naslova, vendar v primeru, če so bivali z imetnikom stanovanjske pravice preden je ta nehal uporabljati stanovanje dve leti (5. in 19. čl. ZSR). Treba je tudi upoštevati, da je od oktobra 1991 dalje pričel veljati Stanovanjski zakon. Ta zakon pa ne pozna pridobitve stanovanjske zaščite na podlagi zakona v primerih, če kdo biva v stanovanju brez veljavnega pravnega naslova.

To pomeni, da bi v konkretnem primeru morala tožena stranka dokazati, da je ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona že pridobila stanovanjsko zaščito oz. dokazati, da je v stanovanju bivala najmanj dve leti pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona. Ker pa se je tožena stranka z družino vselila v sporno stanovanje le nekaj mesecev pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona, ni mogla pridobiti stanovanjske zaščite po Zakonu o stanovanjskih razmerjih, ki je zahteval bivalno dobo dve leti v stanovanju. Tožena stranka se brani, da je v stanovanju na podlagi pogodbe s F. H. z dne 19.7.1991. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da na podlagi te pogodbe tožena stranka ni mogla pridobiti po tedanji zakonodaji nobenih pravic na družbenem stanovanju. Po tej pogodbi F. H. prodaja imetništvo stanovanjske pravice toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih ni bilo možno brez soglasja stanodajalca oz. obvestitve stanodajalca oddajati stanovanje. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da je bila v tem času prodaja družbene lastnine nična (primerjaj tudi 11. čl. ZSR).

Pri tem ni pomembno, ali si je domnevna imetnica stanovanjske pravice izgovorila kakšne koristi zase oz. ali se je tožena stranka zavezala F. H. preživljati in zanjo skrbeti. Glede na nekajmesečno bivanje tožene stranke v stanovanju pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona tudi ni pomembno, kako pristni so bili odnosi tožene stranke s F. H., zato je vsako dokazovanje v tej smeri neodločilno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo vse dokaze v tej smeri.

Toženi stranki tako ni uspelo dokazati, da bi ob uveljavitvi stanovanjskega zakona pridobila stanovanjsko zaščito po dosedanji zakonodaji, zato se mora iz stanovnja izseliti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju podani materialnopravni presoji je tudi odveč razpravljanje o tem, ali je sporno stanovanje hišniško, oziroma ali je bila F. H. imetnica stanovanjske pravice ali hišnica v hiši. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo, pri tem pa ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi odločitev sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je odločilo o stroških prvotožene stranke tako, da ji je priznalo delne stroške od takrat dalje, ko se je v pravdo vključila odvetnica B. A.. Ni priznalo prvotožeči stranki stroškov, ko jo je zastopalo pravobranilstvo in ni priznalo vseh stroškov odvetnice B. A.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje podlaga za odločitev o stroških določba 154. čl. ZPP v zvezi z odvetniško tarifo. Tožeča stranka je plačala takso za tožbo in sodbo, zastopal jo je tudi kvalificirani pooblaščenec. Tožeča stranka je v pravdi uspela. Zato ji gredo vsi stroški, ki jih je priglasila tožeča stranka, ne glede na to ali jo je zastopal pravobranilec ali odvetnica. Gre za potrebne stroške tožeče stranke, ki so nastali in po uspehu jih mora povrniti tožena stranka. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 373. čl. ZPP sklep o stroških spremenilo tako, da je priznalo tožeči stranki namesto prisojenega zneska znesek 130.470,00 SIT, kar je v skladu s taksno tarifo in odvetniško tarifo. Treba je tudi dodati, da gre po določbi 13. čl. odvetniške tarife priznati odvetnici tudi 20 točk za vsake začete pol ure za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko.

Zato je bilo treba sklep o stroških spremeniti in priznati tožeči stranki tudi stroške odsotnosti iz pisarne odvetnice. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je bilo treba priznati tudi 125 točk za sestavo pritožbe, kar znese 10.925,00 SIT po veljavni odvetniški tarifi. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na podlagi določbe 166. čl. ZPP.