Jedro

Pritožnica ima zaradi duševne motnje - akutnega poslabšanja kronificirane paranoidne shizofrenije, hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoja ravnanja (kar se kaže kot nanašalno preganjalni blodnjavi sistem ter slušne in taktilne halucinacije - bolečina, otekanje možganov, ki jih blodnjavo interpretira, pritožnica pa nima uvida v svoje stanje, zanika bolezen in potrebo po njenem zdravljenju).

Zaradi tega huje ogroža predvsem svoje zdravje, kajti: pred sprejetjem v bolnišnico je samoiniciativno jemala višje odmerke kortikosteroidnega zdravila Medrol, ki ima sistemske učinke, saj slabi imunski s tako povečuje tveganja življenjsko ogrožujočih okužb, tudi sepse, opustila je jemanje predpisanih zdravil in je še vedno prepričana, da jih ne potrebuje, zato ji grozi dodatna kronifikacija paranoidne shizofrenije in s tem stopnjevanje nepovratnih strukturnih sprememb v možganih, ki slabšajo njen sekundarni kognitivni upad, hud upad funkcionalnosti in slabšajo možnost remisije.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se A. A. omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in da se jo brez privolitve zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom univerzitetne psihiatrične klinike, najdlje do 4. junija 2025 (II. točka izreka).

2.A. A. (v nadaljevanju udeleženka) se neposredno sama pritožuje zoper sklep v celoti, njena odvetnica pa zoper njegovo II. točko izreka. Udeleženka ocenjuje ravnanje medicinskega osebja kot avtoritarno, v sodnem postopku pa ji je bila omejena svoboda gibanja pod pretvezo, da so za to izpolnjeni pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju.1 Ne spomni se, da bi ji bili podrobno pojasnjeni razlogi za zadržanje, ni ji bilo omogočeno pogledati v spis, odvetnica ni sodelovala z njo in ime prijavitelja ji je ostalo prikrito. Udeleženka je kritična do zapisnika o svojem zaslišanju - v njem vidi "napake in konfabulacije, ki ustrezajo sodišču". Trdi, da nima blodenj in halucinacij, da so sosedje do nje žaljivi in nasilni, in da so v točkah 10-14 in 16-18 obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisane laži. Posebej oporeka "zadrževanju v hospitalu" in prisilnemu zdravljenju. Udeleženkina odvetnica se zoper sklep (po vsebini le zoper njegovo II. točko) pritožuje iz "vseh pritožbenih razlogov" in predlaga razveljavitev. Obdobje, za katero je sodišče odredilo ukrep, namreč "najdalj do 4. 6. 2025", je po prepričanju odvetnice premalo jasno oziroma določno in zato nepreverljivo. Če je s tem sodišče mislilo razdobje, ki traja "najmanj do 4. 6. 2025", pa je to po njenem mnenju bistveno predolgo in za to dolžino v zakonu ni podlage. Za 6-tedensko zadržanje, ki ga sodišče omenja v obrazložitvi, naj v obrazložitvi sklepa ne bi bilo podlage. Odvetnica še opozarja, da je odločitev o prisilnem zadržanju oblikovana na podlagi neresničnih navedb oziroma konstrukta tretjih oseb, katerih identiteta udeleženki ni bila razkrita. Tudi udeleženkina zdravstvena dokumentacija naj ne bi odražala resničnega stanja, udeleženka ni bila ogrožujoča ne do sebe ne do drugih. Udeleženkinih navedb sodišče ni ustrezno upoštevalo.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Udeleženka svojega nestrinjanja z odločitvijo sodišča, da udeleženki omeji pravico do sodelovanja pri izvajanju dokazov, ne argumentira. Enako velja za njene druge pomisleke, uperjene v korektnost vodenja postopka. Pritožbeno sodišče zato le pojasnjuje, da je imelo prvostopenjsko sodišče za omejitev udeleženkine navzočnosti podlago v 64. členu ZDZdr. Utemeljilo jo je z oceno, podprto s strokovnim mnenjem izvedenke, da bi udeleženka zaradi nerazumevanja situacije sicer utrpela škodljive posledice. Glede na to, da je udeleženkina izpoved razkrila njeno ogrožujoče in odklonilno dojemanje okolice in ljudi v njem, izpodbijano procesno odločitev, čeprav skopo obrazloženo, sprejema tudi pritožbeno sodišče. Iz sodnega zapisnika glavne obravnave je razvidno, da je razpravljajoči sodnik nasprotno udeleženko zaslišal in ji pojasnil namen sodnega postopka, udeleženkina odvetnica pa je bila navzoča med celotnim narokom in v zvezi z vodenjem postopka ni imela pripomb.

5.Oddelek pod posebnim nadzorom je oddelek psihiatrične bolnišnice za intenzivno zdravljenje, kjer se osebi zaradi zdravstvenih razlogov in ogrožanja svojega življenja ali življenja drugih, hudega ogrožanja svojega zdravja ali zdravja drugih, povzročanja hude premoženjske škode sebi ali drugim lahko omeji gibanje (12. točka 2. člena ZDZdr).

6.Sprejetje posameznika na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom, od koder ne more svobodno oditi, ko si to sam zaželi, je poseg v človekovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in kot tak najhujši mogoč poseg v posameznikovo osebno integriteto (glej 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-477/18, Up-93/18). Kot večino človekovih pravic sodišče sme - celo mora - tudi to človekovo pravico omejiti pod pogoji, ki jih določa zakon zaradi nujnega varstva drugih pomembnih vrednot. Osrednji med njimi sta življenje in zdravje (poleg njiju še premoženje večje vednosti), tu ukrep neprostovoljnega zdravljenja pod posebnim nadzorom sledi t. i. varstvenemu cilju. Hkrati, kot pove že ime, sledi ukrep tudi t. i. terapevtskemu cilju - torej zdravljenju. Vsa ta izhodišča so zasidrana v 39. členu ZDZDr, ki določa, da morajo biti za zdravljenje brez privolitve izpolnjeni tile pogoji:

-oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

-navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje;

-navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7.Vse to je sodišče prve stopnje v tem občutljivem nepravdnem postopku upoštevalo. Odločilna dejstva je res ugotavljalo tudi na podlagi t. i. heteroanamnestičnih podatkov (torej tistih, ki so jih od intervenciji sporočili neimenovani udeleženkini sosedje in ki jih je zaznalo medicinsko osebje). Temu skušata pritožbi neuspešno apriorno odvzeti prepričevalno težo zgolj zato, ker udeleženki imena teh oseb niso bila razkrita (odvetnica v sodnem postopku razkritja imen ni zahtevala), in še s pavšalnim zanikanjem resničnosti. Predvsem je pomembno, da je sodišče pravno odločilna dejstva o obstoju ogrožanj, ki so posledica udeleženkine duševne motenje, ugotovilo s pomočjo sodne izvedenke kot strokovne pomočnice in na podlagi neposrednega vtisa ob razgovoru z udeleženko (ki je sama izpovedovala o psihotičnem doživljanju sosedov, ki da ji grozijo, kričijo in prodajajo njeno stanovanje; da so vanjo prodirali vročinski dražljaji, bolečina v glavi, utripanje in piskanje v ušesih, kar je sprožil nekdo s torbo WOLT; da je bolečine v glavi blažila z jemanjem Medrola in da se je pred sevanjem zaščitila s folijo). Heteroanamnestični podatki pa so z obojim v logičnem sozvočju. Plod prepričljive kritične ocene te celote je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje:

-pritožnica ima zaradi duševne motnje - akutnega poslabšanja kronificirane paranoidne shizofrenije, hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoja ravnanja (kar se kaže kot nanašalno preganjalni blodnjavi sistem ter slušne in taktilne halucinacije - bolečina, otekanje možganov, ki jih blodnjavo interpretira, pritožnica pa nima uvida v svoje stanje, zanika bolezen in potrebo po njenem zdravljenju);

-pritožnica zaradi tega huje ogroža predvsem svoje zdravje, kajti: (i) pred sprejetjem v bolnišnico je samoiniciativno jemala višje odmerke kortikosteroidnega zdravila Medrol, ki ima sistemske učinke, saj slabi imunski s tako povečuje tveganja življenjsko ogrožujočih okužb, tudi sepse; (ii) udeleženka je opustila jemanje predpisanih zdravil in je še vedno prepričana, da jih ne potrebuje zdravil, zato ji grozi dodatna kronifikacija paranoidne shizofrenije in s tem stopnjevanje nepovratnih strukturnih sprememb v možganih, ki slabšajo njen sekundarni kognitivni upad, hud upad funkcionalnosti in slabšajo možnost remisije.

8.Nazadnje pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača polemiko odvetnice v zvezi z nedoločnostjo in neprimernostjo dolžine pridržanja. Sintagma "najdlje do 4. 6. 2025" je preprosto razumljiva in ni pomensko odprta. Pomeni, da udeleženka ne sme ostati na zdravljenju dlje kot do 4. 6. 2025. Z besedico "najdlje do" je sodišče v korist udeleženke posebej poudarilo, da zadržanje ne sme trajati dlje kot do trenutka, ko je dosežena zadosten učinek zdravil in ogrožanj ni več, če bi ta trenutek nastopil prej kot 4. 6. 2025. To kliniki že sicer nalaga ZDZdr. Izvedenka je 6-tedensko trajanje ukrepa - ki mu odvetnica na naroku ni nasprotovala - strokovno obrazložila in ga pritožba s pavšalnim nestrinjanjem ne more spodkopati.

9.Zato pritožbi nista utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Ker je tako, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

10.O pritožbenih stroških odvetnice bo odločilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 77/08 in nasl. - v nadaljevanju ZDZdr.

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 2, 2-12, 39, 64

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.