Jedro

Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Zatrjevana morajo biti dejstva o dejanskih okoliščinah in ne zadoščajo trditve, ki predstavljajo pravni standard.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim tožnik od tožencev zahteva, da nerazdelno plačata 20.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 1.609,06 EUR.

2. Pritožuje se tožnik. Predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev. Trdi, da dokazni postopek ni bil izveden in ni kršen samo Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ampak tudi 22. čl. in 23. čl. Ustave RS. Opozarja, da niso bile zaslišane niti pravdne stranke niti priče. Tudi predlagane poizvedbe niso bile opravljene. Meni, da je prvostopenjski sodnik brez izvedbe dokaznega postopka postavil tezo, da je tožnik kar sam podiral svoja drevesa in v oddaji Preverjeno neupravičeno blatil toženca. Meni, da je pravo zlorabljeno. Trdi, da obravnavana nasprotna tožba vsebuje vse potrebne elemente, je obrazložena, zahtevek je določen. Trdi, da prvostopenjski sodnik ni izluščil rdeče niti razprtij in negativnih odnosov med tožnikom in tožencema. Sklicuje se na pravdno zadevo III P 385/2010, v kateri je bila izdana začasna odredba, na osnovi katere je bil toženec na svoji parceli dolžan odstraniti nevaren previs, ki je ogrožal služnostno pot in posledično tudi stanovanjsko hišo. Ker v tej zadevi sodnica ni pravočasno odločila o ugovoru zoper začasno odredbo, je ona povzročila vsa protipravna dejanja, ki sta jih izvršila toženca v maščevanju in hudem sovraštvu do tožnika in njegove družine; skupaj s prijatelji in sosedi. Izvršitev začasne odredbe je bila gonilna sila obeh tožencev. Dogodke v zvezi z začasno odredbo bi moral razpravljajoči sodnik povezati pri sojenju v tej zadevi. Vendar ne vidi ali noče videti ali celo namerno prezre bistvo spora. Iz ugotovitev je razvidno, da je sodnik pristranski; resnico skuša spreminjati v laž, obrekovanje, žalitve, nemoralo, kar vse očita tožniku. Ni namreč res, kar navaja sodišče prve stopnje, da tožnik svojih trditev ni uspel dokazati, da torej dokaznega bremena ni zmogel. Do listinskih dokazov, ki jih je prebralo, se namreč sodišče prve stopnje ni opredelilo; tožnika in prič, katerih zaslišanje je bilo predlagano, pa sploh izvedlo ni. Našteva številne aktivnosti, ki jih je izvedel v javnosti. Meni, da so njegova tovrstna dejanja prispevala k nepravični sodbi. Za konec navaja, da je pošten, resnicoljuben, skratka visoko moralen, velik pristaš demokratičnega reda in bo s svojimi aktivnostmi pogumno nadaljeval, vse v smeri, da se v Sloveniji končno aktivira vladavina prava, saj bomo edino na takšen način obstali kot narod, tudi za lepše, predvsem pa svobodno življenje naših potomcev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo – zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine – ne pa z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo. Zahtevek je utemeljeno zavrnjen zato, ker dejstva, ki bi utemeljevala tožbeni zahtevek, sploh zatrjevana niso bila (nesklepčnost tožbe); ne zato, ker zatrjevana dejstva ne bi bila dokazana. Ker pravno relevantna dejstva niso bila zatrjevana, jih ni bilo mogoče ugotavljati. Na to je ves čas postopka, praktično v vsaki vlogi, opozarjala tožena stranka, zato sodišče prve stopnje ni kršilo določila 285. čl. ZPP, ki mu nalaga, da s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način poskrbi, da se navedejo vsa pomembna dejstva in dopolnijo dokazi ter na ta način razjasni dejansko stanje in sporno pravno razmerje.

5. Tožnik sam navaja, da morajo biti za odškodninsko odgovornost povzročitelja škode podane naslednje predpostavke: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja povzročitelja ali iz njegove sfere; da je (premoženjska, nepremoženjska) škoda nastala; da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; odgovornost povzročitelja škode. Vsa zgoraj navedena dejstva mora oškodovanec zatrjevati – navesti v tožbi in v nadaljevanju postopka – saj zgolj vsa dejstva skupaj zadoščajo za sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka (sklepčnost). Gre za dejstva, relevantna glede na abstraktno pravno normo iz prvega odstavka 131. čl. Obligacijskega zakonika. Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Če manjka katero koli od navedenih pravotvornih dejstev, sklepčnosti ni. Šele v primeru zatrjevanja navedenih dejstev je od povzročitelja mogoče pričakovati, da se razbremeni svoje odgovornosti; dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

6. Tožnik je v vlogi z dne 10.3.2014 podal trditev, da so mu izrečene žaljivke in grožnje, ki jih je dobesedno navedel, povzročile prizadetost, duševno trpljenje in strah. Za nematerialno škodo zahteva plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Trditev o prizadetosti, duševnem trpljenju in strahu ne zadošča. Ker ne gre za trditev o dejanskih okoliščinah, ki so se pri tožniku odrazile, je ni mogoče preizkusiti. Tožnikova trditev je pravni standard, ki bi ga bilo mogoče napolniti oz. mu pritrditi, če bi tožnik zatrjeval občutke, neugodnosti, obliko bolečine … skratka dejstva, ki bi kazala njegovo čustveno doživljanje žaljivk in groženj oz. dogajanje v njegovi duševni sferi, povzročeno z izrečenimi mu žaljivkami in grožnjami. Tovrstnih dejstev, na osnovi katerih bi bilo mogoče preveriti trditev o nastanku nematerialne škode, tožnik ni navedel. Niso torej zatrjevana dejstva, ki so lahko predmet razpravljanja v dokaznem postopku (212. čl. in prvi odstavek 213. čl. ZPP). Zatrjevane posledice – nastanka škode – ni mogoče ugotoviti. Ker toženca kategorično zanikata, da bi zatrjevane žaljivke izrekla, s tem pa tudi nastanek škode, bi bilo obstoj oz. nastanek škode nujno ugotavljati.

7. V vlogi dne 10.3.2014 je tožnik podal tudi trditev, da sta toženca dne 8.8.2010 na njegovem posestvu požagala vsa sadna drevesa, vse okrasne grmovnice, čez balkon pometla balkonsko cvetje in uničila cvetlična korita. S tem sta mu povzročila trpljenje in materialno škodo, za kar tožnik zahteva 15.000,00 EUR odškodnine. Tudi v tem primeru zatrjevanega trpljenja ni mogoče preizkusiti, saj ga tožnik ne definira; njegove trditve so enako skope kot v prejšnjem primeru. Enako velja za zatrjevano materialno škodo. Tožnik ne navaja števila požaganih dreves in okrasnih grmovnic; ne navaja vrste sadnih dreves in okrasnih grmovnic, niti njihove starosti oz. drugih lastnosti, na osnovi katerih bi bilo mogoče sklepati na njihovo vrednost. Ta dejstva bi morala biti zatrjevana, da bi jih sodišče v dokaznem postopku preverilo, o njih v okviru dokaznega postopka razpravljalo; skratka po za to predpisanem postopku ugotovilo, ali je tožniku nastala škoda in če mu je, v kakšni višini. Toženca namreč zanikata, da bi drevesa in okrasne grmovnice požagala.

8. Ker niso zatrjevana pravno relevantna dejstva, oz. ker zgolj zatrjevana dejstva ne zadoščajo za ugoditev zahtevku, tudi dejstev, ki so bila zatrjevana, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati. Obravnavanje tožbe je onemogočila tožeča stranka sama, zato je očitek o kršitvi ZPP in Ustave RS neutemeljen.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.