Jedro

Toženka ni uspela dokazati, da je bila družba P., d.o.o., v tej zadevi investitor, zato se določba 5. odstavka 7. člena Pogodbe o nerednem plačevanju s strani investitorja v konkretnem primeru ne more upoštevati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v sklepu o stroških (2. odstavek izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 260,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72017/2009-2 z dne 28.5.2009 ostane v veljavi v 1. točki izreka sklepa glede plačila 1.323,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16.2.2011 do plačila ter v 3. točki izreka sklepa glede plačila izvršilnih stroškov, v preostalem delu pa se tožbeni zahtevek zavrne, sklep o izvršbi pa razveljavi (1. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 2.178,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila (2. odstavek izreka).

2. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno: spremeni) in zahtevek tožnice v celoti zavrne, oziroma podrejeno, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa stroške toženke naloži v plačilo tožnici v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa o stroških dalje do plačila. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je bila sklenjena Pogodba št. 1728/2011 z dne 7.6.2007 (v nadaljevanju Pogodba, priloga A1), po kateri se je tožnica zavezala na objektu A. opraviti ključavničarska dela. Ta dela so bila opravljena in prevzeta skladno s Pogodbo, niso pa bila v celoti plačana (končni obračun z dne 29.12.2008 - priloga A4), zato je tožnica s tožbo od toženke zahtevala še plačilo računa št. 16 z dne 5.9.2007 v znesku 1.555,40 EUR (priloga A2) in računa št. 17 z dne 15.10.2007 v znesku 2.709,03 EUR (priloga A3), oba z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Ker je toženka tožnici po prejemu plačila s strani družbe P., d.o.o., dne 15.2.2011 plačala znesek 4.303,43 EUR (glavnico + 39,00 EUR, prilogi B6 in B7), je tožnica po opravljenem vračunanju obresti od toženke zahtevala še plačilo 1.366,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2011 do plačila.

6. Med pravdnima strankama torej sam vtoževani znesek ni bil sporen, sporna pa je (bila) zapadlost obeh vtoževanih računov. Iz 5. odstavka 7. člena Pogodbe izhaja, da se plačilo računa z ustreznimi prilogami izvede v 90 dneh po datumu izdaje računa z ustreznimi prilogami, v primeru nerednega plačila s strani investitorja pa si naročnik (toženka) pridržuje pravico do plačila izvajalcu (tožnici) v roku 5 dni po plačilu s strani investitorja, kar se ne šteje za zamudo plačila in v tem času ne tečejo zamudne obresti. Toženka je tekom postopka in v pritožbi trdila, da je bil kot investitor v konkretnem primeru mišljena družba P., d.o.o., čemur pa sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Družba P., d.o.o., je bila sicer res podpisnik Pogodbe skupaj s pravdnima strankama, vendar iz uvoda Pogodbe (3. točka) kot tudi iz 1. člena in podpisa Pogodbe na zadnji strani izhaja, da je P., d.o.o., v tej zadevi nastopal zgolj kot glavni izvajalec. Ker je sporna določba Pogodbe jasna in konkretna, poleg tega pa je Pogodbo sestavila toženka in pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj v primeru, da sta pravdni stranki imeli namen, da plačilo vežeta na plačilo storitev s strani družbe P., d.o.o., toženka tega v Pogodbi ni jasno navedla oziroma določila, da je ta družba investitor, toženka ni uspela izpodbiti jezikovne razlage te določbe, pri čemer je bilo dokazno breme, da je P., d.o.o., investitor v tej zadevi, na njeni strani.

7. Čeprav je pritožbena navedba, da ima končni obračun značaj izvensodne poravnave, utemeljena (1050. člen OZ in sodna praksa npr. sodba II Ips 478/2004 z dne 23.2.2006, VSL sodba 1199/2010 z dne 17.12.2010), pa tudi iz njegovega 6. člena jasno izhaja, da bo naročnik (toženka) preostanek plačila obveznosti plačala v 5 dneh po prejemu plačila s strani investitorja (in ne glavnega izvajalca). Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni mogoče šteti, da je tožnica, s tem ko ni oporekala plačilom, prejetih s strani toženke takoj, ko je svojo obveznost po Pogodbi izpolnila družba P., d.o.o., izrazila svoje strinjanje s tem, da je pogoj po 7. členu Pogodbe vezan na plačilo s strani P., d.o.o. Tožnica namreč ni imela nobenega razloga, da bi plačilom, izvedenim s strani toženke, oporekala, pri čemer pritožbeno sodišče tudi poudarja, da v vsakem primeru ta navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da toženka ni uspela dokazati, da je bila družba P., d.o.o., v tej zadevi investitor, zato se določba 5. odstavka 7. člena Pogodbe o nerednem plačevanju s strani investitorja v konkretnem primeru ne more upoštevati. Ker je sodišče prve stopnje torej pravilno presodilo čas zapadlosti vtoževanih računov in posledično tožbenemu zahtevku delno ugodilo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem 1. odstavku izreka potrdilo (353. člen ZPP).

9. Pritožba pa je utemeljena v stroškovnem delu. Pooblaščenec tožnice je na naroku dne 2.3.2011 priglasil stroške sodnih taks v višini 225 EUR, nagrado za postopek v višini 230 EUR, nagrado za pristop na narok v višini 230 EUR, kilometrino na relaciji Koper – Kranj - Koper v višini 99,90 EUR in 20% DDV. Sodišče prve stopnje pa mu je priznalo 2.178,00 EUR pravdnih stroškov, zato toženka utemeljeno opozarja, da je priznani znesek pravdnih stroškov večji od zahtevane višine stroškov.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica upravičena do povračila sodne takse zgolj za postopek pred sodiščem na prvi stopnji v višini 189 EUR (ne pa za predlog za izvršbo v višini 36 EUR, kar ji je bilo priznano že v okviru izvršilnih stroškov), nadalje do nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT (koeficient 1,3 in vsp 4.264,43 EUR) v višini 230 EUR in nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT (koeficient 1,2 in vsp 4.264,43 EUR), ki znaša 212,40 EUR in 20 % DDV, torej skupaj 530,88 EUR nagrade. Upoštevajoč kilometrino na relaciji Koper – Kranj – Koper (podatki A. 268 km in 0,37 EUR/km) v višini 99,16 EUR in 20% DDV (118,99 EUR) bi sodišče prve stopnje tožnici lahko odmerilo pravdne stroške le v višini 838,87 EUR.

11. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za znesek glavnice 1.323,06 EUR z obrestmi ugodilo, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (za glavnico v višini 2.941,37 EUR z obrestmi), je tožnica s svojim zahtevkom uspela z 31 %, v tem obsegu pa je upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v sklepu o stroških (2. odstavek izreka) spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 260,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila (358. člen ZPP).

12. Toženka je kljub delnemu uspehu s pritožbo dolžna sama nositi pritožbene stroške, saj je s pritožbo uspela zgolj v stroškovnem delu, glede katerega ji niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).