Jedro

Edino sporno materialno pravno vprašanje v tej pravdi je, ali protipraven odvzem terminalske opreme, ki je bila v posesti toženke, s strani izvršitelja v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper lastnika poslovnih prostorov, v katerem je toženka delala, predstavlja vzrok, za katerega toženka odgovarja. Tako teorija kot sodna praksa razlikujeta med zunanjimi in notranjimi tveganji subjektov pogodbenega razmerja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, si je pri razmejitvi notranjih in zunanjih vzrokov za neizpolnitev obveznosti mogoče pomagati z oceno, katera od pravdnih strank tveganje, iz katerega izvira vzrok za škodo, lažje obvladuje, ter katera od njiju škodo lažje sanira.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za znesek 205,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2017 do plačila, postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka, sklep). Hkrati je razsodilo, da mora toženka v roku 8 dni plačati tožnici 456,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2017 do plačila (II. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 319,62 EUR (III. točka izreka).

2. Odločilno dejansko stanje med strankama ni sporno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo: (1) da sta pravdni stranki sklenili več naročniških pogodb, in sicer Pogodbo o sklenitvi naročniškega razmerja za dostop do interneta preko dostopovnega omrežja X DSL ter storitev X Televizija (Pogodba X DSL) in Dodatek k tej pogodbi (prilogi A3 – A4), Pogodbo o sklenitvi naročniškega razmerja za storitev X-A (Pogodba X-A) in Dodatek številka 1 k tej pogodbi (A5 – A7) ter Pogodbo o sklenitvi naročniškega razmerja za storitev X Fax (Pogodba X Fax, A9 – A10); (2) da je na podlagi teh pogodb tožnica toženki med drugim zagotovila tudi terminalsko opremo, katero je bila toženka po izteku ali prekinitvi pogodb dolžna vrniti tožnici oziroma ji omogočiti njeno odstranitev; (3) da je v Splošnih in Posebnih pogojih, ki so del sklenjenih pogodb (A25) ter v Pogodbi X-A v zvezi s prejeto terminalsko opremo med drugim določeno, da mora toženka, če opreme ne vrne ali tožnici ne omogoči njene odstranitve, tožnici povrniti stroške opreme v višini njene nabavne vrednosti oziroma v višini, ki je določena v veljavnem ceniku tožnice (tretji odstavek 8. člena pogodbe X-A in 31. točka Posebnih pogojev za izvajanje mobilnih storitev ter 64. točka Posebnih pogojev za izvajanje širokopasovnih storitev); (4) da je toženka z dopisom z dne 29. 5. 2017 (A11) odpovedala sklenjene naročniške pogodbe; (5) da je odpovedni rok pričel teči 1. 6. 2017, ko je tožnica prejela odpoved; (6) da so posledično bila naročniška razmerja prekinjena 20. 6. 2017; (7) da toženka tožnici prejete terminalske opreme ni vrnila, zaradi česar je tožnica toženki poslala račun št. 001 z dne 3. 10. 2017 v višini 662,17 EUR (A 13), s katerim ji je zaračunala vrednost nevrnjene opreme; (8) da je bila toženki v izvršilnem postopku, ki je tekel (ne proti toženki, pač pa) proti lastniku poslovnih prostorov toženke, ta oprema nezakonito odtujena; (9) da toženki še danes niso vrnjeni vsi zaseženi predmeti; (10) da je toženka tekom pravdnega postopka tožnici vrnila del terminalske opreme, zaradi česar ji je tožnica 14. 5. 2019 izdala dobropis št. 002 v višini 205,33 EUR (B86)1 in med drugim, (11) da je tožnica toženki vrednost nevrnjene opreme zaračunala skladno s sklenjenimi pogodbami in veljavnim cenikom.

3. Glede na tako dejansko stanje je presodilo, (1) da dogovor o plačilu nabavne vrednosti terminalske opreme za primer, da toženka v dogovorjenem roku ne vrne, predstavlja pogodbeno kazen in (2) da vzrok za zamudo izvira iz toženkine sfere, zaradi česar ekskulpacijski razlogi za razbremenitev obveznosti plačila pogodbene kazni po 250. členu Obligacijskega zakonika (OZ) na strani toženke niso podani. Glede na navedeno je tožbenemu zahtevku na plačilo preostalega zneska za nevrnjeno terminalsko opremo ugodilo.

Pritožba toženke

4. Zoper ugodilni del sodbe (II. in III. točka izreka prvostopenjske sodbe) se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz pritožbenega predloga izhaja, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni njej v prid, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo vse toženkine stroške postopka.

5. Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 2. točki te obrazložitve, vezano. Na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

8. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Odgovori na posamezne pritožbene očitke

9. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 247. člen OZ. Skladno s prvim odstavkom tega člena se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo.

10. Edino sporno materialno pravno vprašanje v tej pravdi je, ali protipraven odvzem terminalske opreme, ki je bila v posesti toženke, s strani izvršitelja v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper lastnika poslovnih prostorov, v katerem je toženka delala toženke, predstavlja vzrok, za katerega toženka odgovarja.

11. Po določilu 250. člena OZ upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Za razbremenitev odgovornosti mora torej toženka dokazati, da je vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene pravne sfere2. Dokazati mora, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ).

12. Tako teorija3 kot sodna praksa4 razlikujeta med zunanjimi in notranjimi tveganji subjektov pogodbenega razmerja. Ekskulpacijske razloge v smislu 240. člena OZ predstavljajo samo zunanja tveganja, ne pa tudi notranja. Ta tveganja mora dolžnik sam obvladovati. Domneva se, da vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere dolžnika. Ta pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je vzrok za neizpolnitev nastal zunaj njegove sfere. Kot zunanja tveganja se štejejo tista, ki so zunaj sfere pogodbene stranke in jih ta ne more obvladati in jih zato tudi ni dolžna obvladati5. Lahko gre za naravni dogodek ali pa za ravnanje tretje osebe, ki ne spada v notranjo sfero pogodbene stranke, katere izpolnitvena obveznost je bila kršena.

13. Pojem obvladovanja tveganja ne zajema samo možnosti preprečiti uresničitve tveganja, pač pa vključuje vse pravne možnosti, ki jih ima pogodbena stranka na voljo in z uporabo katerih lahko odpravi negativne posledice tveganja, ki se je uresničilo6. Dolžnik se zato lahko razbremeni odgovornosti za neizpolnitev le, če dokaže, (1) da ni imel možnosti preprečiti, da bi se tveganje uresničilo, niti (2) da ni imel (oziroma nima) nobene druge pravne možnosti, z uporabo katere bi lahko odpravil negativne posledice tveganja. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, ker naj bi sodišče ugotovilo, da toženka protipravne odtujitve terminalske opreme s strani tretje osebe ni mogla preprečiti ali predvideti, hkrati pa je ocenilo, da ta okoliščina ne predstavlja razbremenitvenega razloga po 250. členu OZ. Isto velja za pritožbeno trditev, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neobstoju razbremenitvenih razlogov po 240. členu OZ v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pregledno in izčrpno obrazložilo. Zato tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, si je pri razmejitvi notranjih in zunanjih vzrokov za neizpolnitev obveznosti mogoče pomagati z oceno, katera od pravdnih strank tveganje, iz katerega izvira vzrok za škodo, lažje obvladuje, ter katera od njiju škodo lažje sanira. Ni dvoma, da je v tem primeru to toženka. Samo njej so bile od trenutka odvzema poznane okoliščine odtujitve opreme in je samo ona tista, ki bi v tej situaciji lahko takoj ukrepala z zahtevami za vrnitev opreme7. Prav tako je ona tista, ki lahko nastale negativne posledice odtujitve tudi odpravi (z morebitnim odškodninskim zahtevkom zoper izvršitelja). Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena kritika, da je prvostopenjsko sodišče pojem „zunaj sfere stranke“ razlagalo preozko.

15. Iz zgornje obrazložitve sledi, da okoliščina, da toženka ni bila v poslovnem razmerju s tretjim (izvršiteljem B. L.), ki je sporno opremo protipravno vzel, ni odločilna. V položaju, ko sta skrbni obe pogodbeni stranki, je primerno, da negativne posledice tveganja bremenijo tisto stranko, ki to tveganje lažje obvlada8, to pa je v tej pravdi toženka. V nasprotnem primeru bi škodo nosila pogodbi zvesta stranka (tožnica), ki nastalih negativnih posledic tudi ne more obvladati.

16. Toženkino sklicevanje na sodbo VSRS II Ips 240/2000 v tej zadevi ni primerljivo. V zadevi, na katero se sklicuje toženka, je VSRS pojasnilo, da bistvena zmota ni vzrok, za katerega bi dolžnik odgovarjal. Trditev, da v kolikor sodna praksa bistveno zmoto (volja kot takšna je zagotovo v osrčju notranje sfere posameznika) ne šteje v notranjo sfero, gre nezakonito ravnanje tretje osebe v notranjo sfero šteti še toliko manj, pa kaže na toženkino zmotno razumevanje razmejitve med notranjimi in zunanjimi tveganji: vprašanje, ali posamezen vzrok nepravilne izpolnitve spada v notranjo ali zunanjo sfero pogodbene stranke, je namreč odvisno predvsem od tega, ali je dolžnik sposoben oziroma dolžan to tveganje obvladati. Toženka pa očitno zmoto povezuje z notranjim tveganjem pogodbene stranke zato, ker gre za napako volje. Zato njen argument ni utemeljen.

17. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba proti II. točki izreka izpodbijane sodbe torej ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena niti proti stroškovni odločitvi v III. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

18. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zato s tožbo zahteva le še plačilo 456,84 EUR. 2 Primerjaj N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 215. predstavljajo samo zunanja tveganja 3 N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 215 ter N. Plavšak in drugi: Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, Ljubljana 2009, str. 754. 4 Sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 115/2017, I Cpg 129/2010, II Cpg256/2011. 5 N. Plavšak in drugi: Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, Ljubljana 2009, str. 756-757. 6 Prav tam. 7 Nenazadnje je toženka z zahtevo za vrnitev opreme zoper izvršitelja Borisa Letnarja delno že uspela. 8 N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 215.