Jedro

Niti drugi odstavek VIII. točke sporne pogodbe z dne 23. 11. 1991 (bistveni del te pogodbene določbe se glasi: »V primeru statusne spremembe A. ali njenega lastninskega preoblikovanja v pogodbenem roku, A. soglaša, da so [] odplačilo kredita in investicijska vlaganja izvršena do dneva statusne spremembe, kapitalski vložek B. oz. njenega pravnega naslednika v statusno spremenjeni subjekt.«) niti sklep delavskega sveta z dne 23. 11. 1991 (s katerim je delavski svet druge toženke soglašal s podpisom sporne pogodbe) nista zadostna pravna podlaga, na podlagi katere bi tožeča stranka pridobila ali trajni vložek v drugi toženki ali zahtevek na vzpostavitev takega njenega vložka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala (1) ugotovitev in priznanje, da je po pogodbi z dne 23. 11. 1991 vložila v osnovni kapital druge toženke 2,790.982,30 EUR (prej 668,831.000,00 SIT), (2) da je prva toženka kot imetnica poslovnega deleža v znesku 4,481.205,14 EUR (prej 1.073,876.000,00 SIT) v drugi toženki dolžna priznati, da pripada delež osnovnega kapitala, ki ustreza znesku 2,790.982,30 EUR (prej 668,831.000,00 SIT), tožeči stranki, in (3) da mora prva toženka izstaviti tožeči stranki ustrezno listino, ki bo omogočila »preregistracijo« tega poslovnega deleža na tožečo stranko. Zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo s stališčem, da pogodba z dne 23. 11. 1991 ni podlaga za pridobitev poslovnega deleža. Pogodba z dne 23. 11. 1991 po presoji sodišča prve stopnje ne utemeljuje niti dokapitalizacije po poti konverzije dolga v trajni vložek niti prodaje dela poslovnega deleža prve toženke tožeči stranki.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je nosilnim razlogom sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženkama, ki sta nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje vlagatelju revizije, da 23. 11. 1991, ko je bila sklenjena sporna pogodba, ni veljal Zakon o gospodarskih družbah. Prav tako ni veljal Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Drži tudi, da je Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom (Ur. l. SFRJ 84/89) omogočil (med drugim) konverzijo dolga podjetja z družbenim kapitalom v delniški kapital ali trajno vlogo (prvi odstavek 6. člena tega zakona). Vendar pa je tem pravilnim materialnopravnim izhodiščem treba dodati dvoje. Prvič, o konverziji dolga podjetja v družbeni lastnini v delniški kapital je odločal delavski svet (prim. 6. člen Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom). In drugič, po 5. členu Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Ur. l. 37/90), ki je začel veljati 4. 10. 1990, so se obstoječa podjetja v družbeni lastnini smela preoblikovati v podjetja v mešani lastnini po Zakonu o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom samo s predhodnim soglasjem Agencije Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij (v nadaljevanju Agencija). Brez ustreznega sklepa delavskega sveta o konverziji dolga v trajni vložek in brez soglasja Agencije v času sklepanja sporne pogodbe preoblikovanje podjetja v družbeni lastnini v podjetje v mešani lasti tako ni bilo mogoče. 8. Takšen normativni okvir izključuje presojo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Niti drugi odstavek VIII. točke sporne pogodbe z dne 23. 11. 1991 (bistveni del te pogodbene določbe se glasi: »V primeru statusne spremembe A. ali njenega lastninskega preoblikovanja v pogodbenem roku, A. soglaša, da so [] odplačilo kredita in investicijska vlaganja izvršena do dneva statusne spremembe, kapitalski vložek B. oz. njenega pravnega naslednika v statusno spremenjeni subjekt.«) niti sklep delavskega sveta z dne 23. 11. 1991 (s katerim je delavski svet druge toženke soglašal s podpisom sporne pogodbe) namreč nista zadostna pravna podlaga, na podlagi katere bi tožeča stranka pridobila (i) ali trajni vložek v drugi toženki (ii) ali zahtevek na vzpostavitev takega njenega vložka. Revizijsko sodišče v zvezi s sklepom delavskega sveta z dne 23. 11. 1991 posebej poudarja, da ta sklep glede na vsebino ni sklep o konverziji dolga v trajno vlogo, ki ga je urejal prvi odstavek 6. člena Zakona o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom. V pravkar omenjenih pravnih aktih izjavljena volja druge toženke in njenega organa zato ne utemeljuje trajnega vložka tožeče stranke v drugi toženki. Zmotno je zato stališče vlagatelja revizije, da je obravnavani tožbeni zahtevek zgolj zahtevek na izpolnitev pravno veljavne in učinkovite pogodbene zaveze k izvršitvi obveznosti.

9. Revizijsko sodišče se strinja z vlagateljem revizije, da ob podpisu sporne pogodbe 23. 11. 1991 ni bil znan dolg druge toženke do tožeče stranke, ki naj bi bil predmet bodoče konverzije v trajni vložek. Vendar pa to dejstvo ni v prid tožeči stranki. Ravno to dejstvo namreč že samo po sebi izključuje možnost obstoja posamičnih pravnih aktov, ki bi ustrezali tistim iz 7. točke te obrazložitve in ki bi šele lahko bili veljavna pravna podlaga za konverzijo (znanega) dolga v trajni vložek. Če 23. 11. 1991 ni bilo znano niti, kolikšen dolg naj bi se konvertiral v trajni vložek, je izključeno, da bi delavski svet druge toženke sploh lahko sprejel sklep o konverziji dolga v trajni vložek. Smiselno enako velja glede soglasja Agencije, brez katerega preoblikovanje družbenega podjetja v podjetje v mešani lastnini ni bilo dopustno (prim. 7. točko obrazložitve).

10. Revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.