Jedro

Delodajalec lahko uspešno ugovarja zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, če dokaže, da je zapadle zneske od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja, na katere je bilo mogoče poseči z izvršbo, bodisi odtegnil in jih izplačal upniku, bodisi tega brez svoje krivde ni mogel storiti. Na njem je trditveno in dokazno breme o neutemljenosti upnikove terjatve.

Dolžnik je pravna oseba, ki nastopa na trgu in opravlja pridobitno dejavnost, zato mora pri vseh dejanjih, torej tudi pri obrazložitvi svojega ugovora, izkazovati skrbnost dobrega gospodarstvenika (strokovnjaka) in upoštevati z zakonom predpisane zahteve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 1. 10. 2021 v I. točki izreka razveljavilo za 468,98 EUR in za ta znesek zavrnilo predlog za izvršbo (I. točka izreka). V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (II. točka izreka).

2. Odločitev sodišča zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno izpodbija dolžnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi in ugovoru dolžnika ugodi in sklep o izvršbi razveljavi, upniku pa naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je upoštevajoč pravni interes in pritožbene navedbe izpodbijani sklep preizkusilo v II. točki izreka, in sicer je preizkus opravilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. V ugovoru mora dolžnik konkretno navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se neobrazložen ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora delodajalec kot dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo zoper njega. Po določbi 134. člena ZIZ mora namreč delodajalec upniku poravnati zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po osnovnem sklepu o izvršbi. Delodajalec oziroma dolžnikov dolžnik dolguje upniku tiste zneske, ki jih v skladu s sklepom o izvršbi ni odtegnil od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja in jih izplačal upniku, pa bi mu jih moral odtegniti in izplačati. Delodajalec lahko tako uspešno ugovarja zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, če dokaže, da je zapadle zneske od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja, na katere je bilo mogoče poseči z izvršbo, bodisi odtegnil in jih izplačal upniku, bodisi tega brez svoje krivde ni mogel storiti. Na njem je trditveno in dokazno breme o neutemljenosti upnikove terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor v preostalem delu pravilno ocenilo za neobrazložen. Nasprotni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Dolžnik za svoje ugovorne trditve, da sklepa o izvršbi zoper prvotnega dolžnika ni mogel izvrševati in za trditve o previsoki višini izterjevane terjatve, ni predložil oziroma predlagal nobenega dokaza. Pri ugovoru zastaranja gre sicer za materialnopravni ugovor, saj se tiče temelja zahtevka, ki pa ga v postopku ni mogoče uspešno uveljavljati brez navedbe ustreznih dejstev (o zapadlosti terjatve in poteku zastaralnega roka). Da sodišče lahko presodi njegovo utemeljenost, mora imeti – kot sicer pri vsaki materialnopravni presoji razmerja med strankama – na razpolago določena dejstva, ki tako presojo sploh omogočajo. Ali povedano drugače, tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Sodišče lahko ugovor zastaranja tako upošteva le, če se dolžnik nanj obrazloženo sklicuje. Dolžnik sicer sedaj v pritožbi prilaga plačilne liste in pogodbo o zaposlitvi, vendar sodišče druge stopnje teh njegovih dokaznih predlogov ne more več upoštevati pri odločitvi. Sodišče lahko namreč svojo odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki jih je dolžnik pravočasno podal pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi podane trditve in dokazi pa so prepozni in gre za neupoštevne pritožbene novote, ker dolžnik utemeljeno ne izkaže, zakaj jih brez svoje krivde ni podal že v ugovoru (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja za dolžnikove trditve, da ni prejel dopolnjenega predloga upnika in da ga sodišče že nekaj let ni pozvalo na izjasnitev, kako je z izvrševanjem sklepa o izvršbi zoper dolžnika A. A. Skladno z določbo 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ bi moral dolžnik tudi te kršitve uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej že v ugovoru, oziroma bi moral v pritožbi podati trditve o tem, zakaj jih brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti. Tudi sicer pa iz potrdila o vročitvi izhaja, da je dolžnik skupaj s sklepom o izvršbi prejel tudi oba predloga upnika.

8. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pri presoji obrazloženosti dolžnikovega ugovora izhajati iz dejstva, da je dolžnik prava neuka stranka. Dolžnik je pravna oseba, ki nastopa na trgu in opravlja pridobitno dejavnost, zato mora pri vseh dejanjih, torej tudi pri obrazložitvi svojega ugovora, izkazovati skrbnost dobrega gospodarstvenika (strokovnjaka) in upoštevati z zakonom predpisane zahteve.

9. Pritožba dolžnika je torej neutemeljena in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).