Jedro

Res je, da sta ustanovitelj gospodarske družbe in enoosebni d. o . o., ki ga je ustanovil, dva ločena pravna subjekta in da je vsaka pravna ali fizična oseba odgovorna za svoje obveznosti, pri čemer je potrebno upoštevati načelo samostojne odgovornosti gospodarskih družb. Kljub temu pa je tožnikovo zavzemanje za njegovo popolno ločitev od družbe A. pretirano formalistično, še posebej v očeh povprečno razumnega bralca, ki zagotovo ni vešč globljega razumevanja korporacijskega prava. Dodatno tudi ni mogoče spregledati tesne ekonomske in pravne vezi tožnika in navedene pravne osebe. V tem kontekstu je tožniku mogoče pripisati položaj (ekonomskega) lastnika družbe A., še posebej ob razumevanju same vsebine člankov. Ta se je primarno nanašala na potek kazenskega postopka, kjer je tožnik nastopal kot obtoženec kaznivih dejanj davčne zatajitve in pranja denarja. Obe kaznivi dejanji je tožnik izvršil prav kot poslovodja podjetja A., s tem pa si je (posredno kot upravičenec ekonomskih koristi družbe) tudi sam pridobil protipravno premoženjsko korist na račun oškodovanja javnih financ. Ker je tožnik zaradi teka kazenskega postopka in položaja v gospodarski družbi, ki je bila največji davčni dolžnik v Sloveniji, pridobil status relativno javne osebe, javnost pa je imela upravičen interes biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah kazenskopravne in davčne zakonodaje, so novinarji o tem lahko poročali.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je potem, ko je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode v višini 20.000.000 EUR in objavo opravičila, pod grožnjo denarne kazni v višini 200.000 EUR za vsako neobjavljeno opravičilo (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je sklenilo, da jih je tožnik dolžan povrniti tožencu, in da bo o njihovi višini odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

Opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ugotovljenih kršitev s strani pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku ni odpravilo. Obrazložitev sodbe je popolnoma enaka, kot je bila v razveljavljeni prvostopenjski sodbi, dodane so samo posamezne ocene izpovedb zaslišanih prič, ki pa niso presojane v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi.

V nadaljevanju izpostavlja, da je toženka ravnala protipravno, ko ga je v več člankih označila kot največjega davčnega rekorderja v državi, čeprav to izkazano ni bil. Iz več naslovov člankov je razbrati, da ga je toženka prostodušno enačila s pravno osebno, katere zakoniti zastopnik je bil. Zaradi tega javnost ni prejela zgolj informacije, da zoper tožnika poteka kazenski postopek, ampak si je s tem ustvarila predstavo, da je sam kot fizična oseba največji davčni dolžnik v Republiki Sloveniji in da državi dolguje 20.000.000 EUR, kar ga je stigmatiziralo in mu povzročilo nepopravljive posledice. Prvostopenjsko sodišče se je v zvezi z nedopustnim ravnanjem toženke neupravičeno oprlo na izpovedbe avtorjev spornih člankov. Ti imajo interes za izid postopka v korist toženke, njihove izpovedbe pa so bile usmerjene v opravičevanje in minimaliziranje nedopustnega ravnanja toženke.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika, se zavzela za zavrnitev in opredelila svoje pritožbene stroke.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke. Sodišče tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6.Očitki procesnih kršitev so neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo skladno z napotki pritožbenega sodišča in v novem sojenju zaslišalo tožnika ter tri dodatne priče. Po dopolnjenem dokaznem postopku se je v točkah 8. do 11. izpodbijane sodbe opredelilo, zakaj šteje, da so bile v člankih objavljene navedbe resnične, in zakaj toženkino poročanje v spornih člankih ni prešlo na osebno raven. Obrazložitev je v tem delu res skromna, a je kljub temu mogoče razbrati, da je razlog za enačenje tožnika s pravno osebo, katere poslovodja je bil, dopustno zaradi ekonomske in pravne povezanosti tožnika z družbo A., d. o. o. (v nadaljevanju A.). Dodatno težo tej odločitvi daje dejstvo, da je bil tožnik prav zaradi ravnanj, ki jih je izvajal kot lastnik in poslovodja družbe A., pravnomočno obsojen zaradi davčne zatajitve in pranja denarja. Ti razlogi so sposobni preizkusa, niso nejasni, niti si niso v nasprotju. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje opravilo vestno in skrbno dokazno oceno, pri čemer je upoštevalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Pritožbeni očitek, da je obrazložitev popolnoma enaka, in kritika neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je zato neutemeljena, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

7.Glede nadaljnjih pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo le izpovedbam novinarjev, ki imajo interes za izid pravde, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, zakaj je izpovedbam novinarjem sledilo, slednjim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju na utemeljitev sodišča prve stopnje v celoti sklicuje.

8.Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da temelj odškodninske odgovornosti v obravnavanem primeru ni podan že iz umanjkanja pogoja protipravnosti. Tožnikov glavni pritožbeni očitek se nanaša na zapise v seriji člankov, kjer ga je toženka označila za "največjega davčnega dolžnika" in "davčnega rekorderja", ki državi dolguje 20.000.000 EUR. Ti zapisi naj bi po mnenju tožnika predstavljali protipravno (nedopustno) ravnanje, ki je predpostavka splošne odškodninske odgovornosti, saj se je na vrhu seznama davčnih neplačnikov znašlo podjetje A.

9.V zvezi s tem je pomembno dejstvo, da je bil tožnik edini ustanovitelj in zastopnik družbe A., zato so mediji zatrjevano odškodovanje javnih financ upravičeno povezali z njim.

1Gl. VSL sodba II Cp 2159/2017.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 179 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.