Jedro

Ker je bil postopek upravne izvršbe na izročitev vozniškega dovoljenja s sklepom ustavljen, si tožnik svojega pravnega položaja v tem postopku, tudi če bi s tožbo uspel, ne more izboljšati. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegovo tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo prvo tožene stranke z dne 5. 9. 2005, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper poziv Upravne enote Krško z dne 12. 8. 2002 (1. točka izreka), in na podlagi 2. točke 32. člena ZUS ustavilo postopek zoper drugo toženo stranko (2. točka izreka). Z navedenim pozivom je Upravna enota Krško ugotovila, da je postala odločba Sodnika za prekrške, s katero je tožniku izrečena kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pravnomočna in izvršljiva dne 23. 8. 2002; in tožnika pozvala, da v roku 5 dni upravni enoti izroči vozniško dovoljenje, v nasprotnem primeru mu bodo vozniško dovoljenje odvzeli policisti.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi k 1. točki izreka sklepa navedlo, da je bil postopek upravne izvršbe za izročitev vozniškega dovoljenja zaradi zastaranja s sklepom upravnega organa prve stopnje z dne 12. 9. 2002 ustavljen, zato tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo. V obrazložitvi k 2. točki izreka, pa je navedlo, da je tožnik z vlogo dne 22. 11. 2005, tožbo v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, umaknil, zato je sodišče postopek v tem delu ustavilo.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb ZUP in ZUS. Navaja, da sta si uvod in obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju, zato ni razvidno kateri tožbeni zahtevek je sodišče presojalo. Iz tožbe in vlog izhaja, da je zahteval, da se zaradi ustavitve upravne izvršbe, zaradi absolutnega zastaranja izvršitve kazni, odpravijo tudi vsa predhodno opravljena izvršilna dejanja, tako tudi vpis izrečene kazni v uradno evidenco. Ta vpis je bil izveden v nasprotju z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in je zato nezakonit. Vpis ima konstitutiven učinek in zato posega tudi v njegov pravni položaj. Tudi če bi bil vpis pravilen, bi se moral odpraviti zaradi absolutnega zastaranja izvršitve kazni. To zahtevajo načela pravne varnosti in zakonitosti. Sklicuje se na 293. člen ZUP in meni, da bi sklep o ustavitvi izvršbe moral vsebovati tudi odločitev, da se vpis v uradno evidenco odpravi. Prav tako pa zahteva zaključek in dokončanje ustavljenega izvršilnega postopka na tak način, da se vse posledice izrečene kazni odpravijo. Ker sklep o ustavitvi izvršbe tega ni vseboval, gre tudi za molk organa. Ker je upravni spor zaradi molka organa dopusten, je dopusten tudi v tem primeru, ko je upravni akt pomanjkljiv. Sodišče se do teh spornih vprašanj ni opredelilo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma njegovo spremembo tako, da se ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku v vlogi z dne 22. 11. 2005. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnik, ki v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je bil zavrnjena njegove pritožba zoper poziv upravnega organa prve stopnje na izročitev vozniškega dovoljenja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izkazuje pravnega interesa za tožbo. Ker je bil postopek upravne izvršbe za izročitev vozniškega dovoljenja zaradi zastaranja s sklepom ustavljen, si namreč tožnik svojega pravnega položaja v tem postopku, tudi če bi s tožbo uspel, ne more več izboljšati. Na obstoj pravnega interesa kot procesne predpostavke pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

7. Na drugačno odločitev sodišča tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na sklep o ustavitvi izvršilnega postopka in odpravo izvršilnih dejanj, ne morejo vplivati. Ustavitev izvršilnega postopka namreč ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zoper sklep o ustavitvi izvršilnega postopka pa ima tožnik zagotovljeno posebno sodno varstvo, v katerem bi lahko uveljavljal tudi svoje ugovore na odpravo izvršilnih dejanj, vendar le v mejah predmeta izvršilnega postopka. V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče tožniku pojasnjuje, da zastaranje izvršitve izrečenega ukrepa v primeru izrečene kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne pomeni hkrati tudi, da je vozniško dovoljenje ostalo veljavno. Odločba o prekršku namreč učinkuje z dnem pravnomočnosti in s tem dnem preneha veljati tudi vozniško dovoljenje (123. člena ZVCP). V izvršilnem postopku se zato ne izvršuje ukrep prenehanja veljavnosti, temveč je predmet izvršbe tožnikova dolžnost predložitve dovoljenja (sedmi odstavek 124. člena ZVCP). Vpis v uradno evidenco tako tudi ni predmet izvršilnega postopka, temveč je le del vodenja uradnih evidenc, ki jo upravni organ vodi v sklopu vodenja evidenc o vozniških dovoljenjih. Vpis in izbris veljavnosti dovoljenja se v tej evidenci izvrši na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa (sodnika za prekrške oziroma ministrstva, ki vodi evidenco o izrečenih sankcijah) oziroma se izbris izvrši po uradni dolžnosti s potekom zakonsko določenega časa, to je po poteku 3 let od dneva pravnomočnosti odločbe o prekršku.

8. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za odločanje po drugem odstavku 38. člena ZUS v povezavi z drugim odstavkom 2. člena ZUS. Tožnik ima namreč zoper sklep o ustavitvi izvršilnega postopka zagotovljeno drugo sodno varstvo, njegove tožbe pa, glede na njeno vsebino, tudi ni mogoče obravnavati kot tožbe zaradi posega v ustavne pravice (tretji odstavek 1. člena ZUS). Pritožbeni ugovor v tej smeri je zato neutemeljen. Ker sta tožba zaradi molka organa in izdaja dopolnilne odločbe dva različna procesna inštituta, v obravnavanem primeru pa niso izpolnjeni pogoji za njuno uporabo, so pritožbene navedbe v tej smeri tako očitno neutemeljene, da se Vrhovno sodišče do njih ni podrobneje opredeljevalo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.