Jedro

Glede pridobitve lastninske pravice tujcev na nepremičninah na podlagi odločbe državnega organa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakon, ki bi dajal tako materialnopravno podlago, še ni sprejet, zato niso izpolnjeni pogoji za vrnitev denacionaliziranih nepremičnin tujim državljanom v naravi (3. odstavek 6. člena ZDen v zvezi z 68. členom Ustave). ZDen namreč ne moremo šteti za zakon v smislu 68. člena Ustave, saj bi moral biti v skladu z 2. odstavkom istega člena Ustave in glede na načelo zakonitosti delovanja uprave sprejet z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev in izrecno določati materialnopravno podlago za pridobitev lastninske pravice tujca na nepremičnini na podlagi odločbe o denacionalizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 15.11.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti dopolnilni odločbi Upravne enote Č., Oddelek za gospodarstvo in kmetijstvo z dne 23.2.2000. Z njo je bilo tožeči stranki naloženo, da za v izreku odločbe naštete nepremičnine, ki so bile podržavljene R.R., plača odškodnino v višini 9.333,5 DEM v obliki obveznic SOD, in obveznice za račun upravičenke R.R. izroči skrbniku za poseben primer M.M. v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz listin v predloženih upravnih spisih izhaja in tudi ni sporno, da ima R.R. status denacionalizacijske upravičenke po 1. odstavku 9. člena ZDen. Od 28.8.1945 do 12.12.1955 se je štela za državljanko LR Slovenije in FLR Jugoslavije, ob njeni smrti 14.6.1985 v A. v Nemčiji pa je bila tuja državljanka. Sporna je uporaba 3. odstavka 6. člena ZDen, ki glede izključitev in omejitev pri pridobivanju lastninske pravice odkazuje na veljavne zakone, kar v obravnavanem primeru glede na državljanski status upravičenke ob njeni smrti pomeni upoštevanje ureditve pridobivanja lastninske pravice tujcev na nepremičninah (68. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje meni, da veljavnih prepovedi pridobitve lastninske pravice ne izključuje dejstvo, da je R.R. umrla leta 1985, torej pred uveljavitvijo ZDen. Nadalje meni, da bi tožnikovo stališče, da je tuje državljanstvo upravičenca pomembno le, če je ob vračanju še živ, torej se mu v tem primeru premoženje vrne v obliki odškodnine, če je mrtev pa se premoženje vrne v naravi na njegovo ime, privedlo do različnega obravnavanja denacionalizacijskih upravičencev, ki jih je glede na njihov državljanski status ob vračanju treba obravnavati kot tujce, ter tako do različnega odločanja v enakih pravno relevantnih položajih, posledično pa tudi do različnega obravnavanja dedičev, kar bi bilo v nasprotju z enakim varstvom pravic v postopkih pred sodišči in državnimi organi, ki ga Ustava jamči vsakomur (22. člen Ustave RS).

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je v postopkih denacionalizacije relevanten državljanski status upravičenca v času podržavljenja in da ustavna omejitev glede pridobitve lastninske pravice tujcev na nepremičninah v Republiki Sloveniji velja le za osebe, ki so v času pridobitve lastninske pravice žive, kajti le te lahko izvršujejo upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice (last, posest, razpolaganje). Pri osebah, ki so že pokojne, pa je v procesu denacionalizacije državljanstvo bistveno le zaradi nadaljnjih pravic dedičev v zapuščinskem postopku, v katerem bo sodišče ugotavljalo obstoj vzajemnosti. Državljanski status fizične osebe je osebna pravica, ki preneha s smrtjo posameznika. V pozitivnem pravu ni dovoljeno, da bi organ, ki odloča o kakšni pravici, svojo odločitev oprl na domnevo o državljanskem statusu osebe 15 let po njeni smrti. Ker je upravičenka umrla pred uveljavitvijo ZDen (oziroma predene je bilo odločeno v zadevi), ji ni mogoče odrekati pravice do vrnitve nepremičnine v last, ker je s tem postavljena v neenakopravni položaj v primerjavi z osebami, ki so bile v času uveljavitve ZDen tuji državljani, tekom postopka denacionalizacije pa so bile sprejete v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je denacionalizacijska upravičenka R.R., ki je bila v času smrti leta 1985 tuja državljanka, upravičena do vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi.

ZDen v 2. členu določa temeljno načelo, ki je pomembno pri odločanju o denacionalizaciji, to je, da ima vračanje v naravi pri denacionalizaciji prednost pred odškodovanjem v obliki odškodnine. Vendar pa je vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, ki je v ZDen uzakonjeno kot pravilo, omejena z določbami, po katerih je v posameznih primerih možno denacionalizacijo z vrnitvijo v naravi izključiti. Po 1. odstavku 18. člena ZDen se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom.

Po 3. odstavku 6. člena ZDen se izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice, določene v veljavnih zakonih, upoštevajo pri oblikovanju denacionalizacije, ki jo zagotavlja ta zakon, razen če zakon ne določa drugače. Po 68. členu Ustave/97 (Ustavni zakon o spremembi 68. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 42/97), veljavnem v času odločanja organa prve stopnje, na katerega se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje, tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor, ob pogoju vzajemnosti. Ureditev pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah za tujce Ustava/97 tako prepušča zakonski ureditvi ali ureditvi z mednarodno pogodbo. Materialnopravna akta, ki sta skladno s takrat veljavnim 68. členom Ustave/97 omogočala tujim državljanom pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v RS, sta bila samo Zakon o dedovanju in Priloga XIII v zvezi z 2. odstavkom 64. člena Sporazuma o pridružitvi z Evropsko Unijo (Ur. l. RS-MP, št.13/97; Španski kompromis).

Ugotavljanje pogoja vzajemnosti pa ureja procesni Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (Ur.l.RS, št. 9/99; ZUVza), ki kot tak ne predstavlja materialnopravne podlage za pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah v Republiki Sloveniji.

Španski kompromis določa pogoje za pridobitev lastninske pravice tujcev na podlagi pravnega posla, Zakona o dedovanju pa določa pogoje za pridobitev lastninske pravice na podlagi dedovanja. Glede pridobitve lastninske pravice tujcev na nepremičninah na podlagi odločbe državnega organa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakon, ki bi dajal tako materialnopravno podlago, še ni sprejet, zato niso izpolnjeni pogoji za vrnitev denacionaliziranih nepremičnin tujim državljanom v naravi (3. odstavek 6. člena ZDen v zvezi s 68. členom Ustave/97). ZDen namreč ne moremo šteti za zakon v smislu 68. člena Ustave, saj bi moral biti v skladu z 2. odstavkom istega člena Ustave/97 in glede na načelo zakonitosti delovanja uprave biti sprejet z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev in izrecno določati materialnopravno podlago za pridobitev lastninske pravice tujca na nepremičnini na podlagi odločbe o denacionalizaciji.

Po presoji pritožbenega sodišča, je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava pa neutemeljen. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati ostali pritožbeni ugovori.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, po katerem ustavna omejitev glede pridobitve lastninske pravice tujcev na nepremičninah velja le za osebe, ki so v času pridobitve lastninske pravice žive. Pritožbeno sodišče se načeloma sicer strinja s tožečo stranko, da je samo zaradi izvrševanja rednih upravičenj lastninske pravice (last, posest, razpolaganje) pridobitev lastninske pravice res smiselna le za še živeče osebe, vendar pa pri denacionalizaciji ne gre za tak primer, saj je vračanje denacionaliziranega premoženja po ZDen namenjeno predvsem popravi storjenih krivic. Vračanje premoženja po ZDen v pravnem pomenu ne pomeni restitucije v smislu civilnega prava, temveč spremembo lastninskega stanja, ki učinkuje ex nunc, to je od nastopa pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Zaradi navedenega se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, tudi če je že pokojni in so zahtevo za denacionalizacijo vložili njegovi pravni nasledniki (67. člen ZDen). Relevantni kriterij za presojo omejitev pridobivanja lastninske pravice tujcev iz 68. člena Ustave/97 ni, ali pridobitelj lastninske pravice še živi ali ne, pač pa je odločilen pravni naslov, na podlagi katerega je pridobitelj pridobil lastninsko pravico. Pri denacionalizaciji gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa, ne pa na podlagi dedovanja, ki ni predmet denacionalizacijskega postopka. V obravnavanem primeru je lastninsko pravico na denacionaliziranih nepremičninah v skladu s 67. členom ZDen pridobila denacionalizacijska upravičenka sama, zato se tudi oblika denacionalizacije lahko presoja le glede na njen državljanski status, ne pa glede na državljanski status njenih dedičev. Že sodišče prve stopnje je namreč pravilno poudarilo, da se dediči v denacionalizacijskem postopku ne ugotavljajo.

Pritožnika tudi nimata prav, ko menita, da je relevanten le državljanski status denacionalizacijske upravičenke v času podržavljenja ter da je nepomembno, kakšen je bil zadnji državljanski status pokojne R.R. ZDen je sicer omogočil vračanje premoženja vsem osebam, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, ne glede na njihov državljanski status, če izpolnjujejo zakonske pogoje, zadnji državljanski status upravičenca pa je pomemben, ker vpliva na obliko denacionalizacije.

Prav tako je neupoštevna pritožbena trditev, da je povezovanje pravice do vrnitve nepremičnin v naravi z zadnjim državljanskim statusom denacionalizacijske upravičenke nezakonito ter da pomeni kršitev enakosti pred zakonom. Pravica pridobivanja nepremičnin za tujce je glede pridobivanja nepremičnin lahko vezana na predpisane posebne pogoje, načela enakosti pred zakonom pa tudi ni mogoče pojmovati kot splošno in absolutno enakost vseh, ne glede na različne okoliščine, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj, ob zakonskih pogojih, ki pa do tujcev v primeru 68. člena Ustave/97 in samega ZDen niso diskriminatorni.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.