Jedro

Določbe prvega odstavka 8. člena ZPrCP ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov (vsebinsko in na konkretiziran način).

V konkretnem primeru je storilec zanikal storitev očitanega prekrška, navedel, da vozila ni uporabljal in je bil na dan, ko je bil storjen očitani prekršek, cel dan na delovnem mestu. Kot dokaz je izjavi priložil potrdilo omenjenega podjetja ter navedel, da se po potrebi pridobi izjave treh prič, ki so bile v času prekrška z njim na delovnem mestu.

Sodišče, ki je očitno podvomilo, da je bil storilec na omenjenem naslovu prisoten ves čas in da je izjavo res podal direktor podjetja, bi moralo v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku ti pravno odločilni dejstvi samo raziskati in kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga pričo (direktorja podjetja) samo zaslišati.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je 21. 8. 2012 zoper storilca I. M. vložil obdolžilni predlog (26129) 2240-11527/2012-51045576 zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom PR 1503/2012 z dne 20. 9. 2012 omenjeni obdolžilni predlog odstopilo stvarno pristojnemu prekrškovnemu organu. Slednji je 20. 11. 2012 izdal uvodoma navedeni plačilni nalog, s katerim je storilca spoznal za odgovornega za storitev omenjenega prekrška ter mu izrekel globo 1.000,00 EUR in 9 kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 68. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 ter kršitve 22. člena v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločitev.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec ob nasprotovanju razlogom sodišča v zvezi z izjavo direktorja podjetja A. d.o.o. navaja, da je storilec izjavi o dejstvih prekrška priložil dokaz, da je bil v času prekrška v prostorih omenjenega podjetja. Zato bi moralo sodišče, ki je očitno podvomilo v verodostojnost podpisnika izdane listine, v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati. Če je dvomilo v verodostojnost podpisnika, bi moralo ta dvom razčistiti kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga in podpisnika izjave, to je M. O., samo zaslišati. Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih. V obravnavanem postopku sodišče ni ravnalo tako in ker so bili kljub odsotnosti dokaznega predloga storilca izpolnjeni pogoji za zaslišanje navedene priče, je po stališču vrhovnega državnega tožilca podana kršitev prvega odstavka 68. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Nadalje vrhovni državni tožilec navaja, da je storilec v isti izjavi o prekršku predlagal „po potrebi izjave treh prič, ki so bile v času prekrška z menoj na delovnem mestu“, pri čemer ni navedel ustreznih podatkov o teh osebah. Glede na tak sicer nepopoln dokazni predlog, ki pa je po vsebini substanciran, bi moralo sodišče iz enakih razlogov kot zgoraj, še posebej glede na siceršnjo izjavo podjetja, storilca pozvati k dopolnitvi dokaznega predloga. Predlagani dokaz je materialnopravno relevanten in ker je storilec tudi določno navedel, katero dejstvo s tem dokazuje, predstavlja neizvedba predlaganega dokaznega predloga kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z 22. členom Ustave, saj kršitelju v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, ko mu niso bila zagotovljena minimalna procesna jamstva in postopka ni mogoče oceniti kot poštenega.

5. Vrhovno sodišče je v več sodbah (na primer IV Ips 13/2012 in IV Ips 19/2012, obe z dne 20. 3. 2012, IV Ips 20/2013 z dne 19. 3. 2013, IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013) obrazložilo, da se po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP (prej prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1) v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Predlagatelj mora torej navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje, vendar po stališču Vrhovnega sodišča pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvega odstavka 8. člena ZPrCP) ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je namreč, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

6. Po takem stališču storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze. Po presoji Vrhovnega sodišča je storilec v obravnavani zadevi to tudi storil ter s tem zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in zgoraj predstavljeno sodno prakso od njega pričakuje. V zahtevi za sodno varstvo se je storilec skliceval na že vloženo zahtevo za sodno varstvo (pri tem je storilec očitno imel v mislih izjavo o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, ki jo je prekrškovni organ prejel 30. 5. 2012), ponovno zanikal storitev očitanega prekrška ter navedel, da je bilo vozilo preko njega najeto pri leasing hiši. V izjavi o prekršku je storilec navedel, da je vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, sicer res vzel na leasing, vendar ga ni nikoli uporabljal, sploh pa ne na dan, ko je bil storjen očitani prekršek. Tistega dne je bil cel dan na delovnem mestu v prostorih družbe A. d.o.o. v Ljubljani. Do službe vozi drug avtomobil izven poti, na kateri je bil storjen prekršek. Kot dokaz, da je bil kritičnega dne na delovnem mestu, je izjavi priložil potrdilo omenjenega podjetja ter navedel, da se po potrebi pridobi izjave treh prič, ki so bile v času prekrška z njim na delovnem mestu. Omenjeno potrdilo je podpisal M. O., direktor družbe A. d.o.o. Storilec je predlagal, da sodišče postopek o prekršku zoper njega ustavi.

7. Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da storilec ni dokazal, da ni vozil avta. Potrdilo družbe A. d.o.o., ki ga je storilec priložil izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, je sodišče ocenilo kot neverodostojno, ker direktorjeva izjava ni bila overjena pri notarju. Bolj verodostojnega dokaza pa storilec ni predložil, prav tako ni predlagal zaslišanja M. O. Storilec ni dokazal, da ni vozil vozila, saj ni predložil nobenih dokazov, pa tudi za svoje trditve v zahtevi za sodno varstvo ni predložil ustreznega - objektivnega dokaza.

8. V zgoraj citiranih sodbah je Vrhovno sodišče tudi obrazložilo, da je cilj vsakega postopka o prekršku pravno pravilna in zakonita odločba o (ne)obstoju prekrška. Res je, da je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, vendar pa to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1). Dolžnost predložitve dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, namreč ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitve položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku (prvi odstavek 7. člena v zvezi z 215. členom Zakona o pravdnem postopku). Storilec je zahtevi za sodno varstvo priložil dokaz (pisno izjavo M. O., direktorja družbe A. d.o.o.), ki potrjuje njegove navedbe, da je bil v času, ko je bil storjen obravnavani prekršek, v poslovnih prostorih družbe A. d.o.o., na naslovu v Ljubljani. Sodišče, ki je očitno podvomilo, da je bil storilec na omenjenem naslovu prisoten ves čas, in da izjave ni podal direktor omenjene družbe, bi moralo v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku ti pravno odločilni dejstvi samo raziskati. Če je dvomilo v resničnost pisne izjave M. O., da je bil I. M. prisoten v prostorih omenjene družbe od 15.00 do 22.00 ure istega dne oziroma je ocenilo, da bi bilo mogoče, da bi storilec v tem času kraj zapustil prostore omenjene družbe in storil prekršek, bi moralo, da bi ta dvom razčistilo, kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga pričo M. O. samo zaslišati. Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo po odpravi ugotovljene kršitve v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva ter v zadevi ponovno odločiti.