Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obtoženčev zagovornik zoper pravnomočno odločbo, s katero so mu bili na podlagi določbe 1. odstavka 94. člena ZKP naloženi v plačilo zakrivljeni stroški kazenskega postopka, ni dovoljena.

Izrek

Zahteva odvetnika M.K. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 1.7.2002 na podlagi 1. odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da je zagovornik obtoženega A.K., odvetnik M.K., dolžan plačati na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, ker zaradi njegovega neopravičenega izostanka glavne obravnave dne 1.7.2002 ni moglo opraviti. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo odvetnika M.K. zoper navedeni sklep zavrnil, ker je ocenil, da je neutemeljena.

Odvetnik M.K. je dne 22.10.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP oziroma zaradi kršitve določil 94. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi in oba izpodbijana sklepa razveljavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti državni tožilec Republike Slovenije v škodo ali v korist obdolženca ter obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa tudi osebe, naštete v 2. odstavku 367. člena ZKP, vendar zgolj v korist obdolženca (1. in 2. odstavek 421. člena ZKP). Iz navedenih določb jasno izhaja, da zagovornik obsojenca oziroma obdolženca, čeprav je procesni udeleženec, zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti v svojo korist. V obravnavanem primeru je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obtoženčev zagovornik zoper pravnomočno odločbo, s katero so mu bili na podlagi določbe 1. odstavka 94. člena ZKP naloženi v plačilo zakrivljeni stroški kazenskega postopka. Ker zagovornik do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v svojo korist ni upravičen (1. odstavek 421. člena ZKP), jo je Vrhovno sodišče zavrglo (2. odstavek 423. člena ZKP).