Jedro

Kljub temu da zakon za brezposelne osebe, ki so vključene v javna dela, ne ureja pravice do povračila stroškov v zvezi z delom, ki nastanejo ob napotitvi na delo izven kraja sedeža zavoda in stalnega prebivališča (ampak le pravico do povračilo stroškov prevoza na delo in stroškov prehrane med delom), je treba smiselno uporabiti določbe zakona oziroma o kolektivnih pogodb o terenskem dodatku, saj gre za razmerje, ki je podobno delovnemu razmerju. To pomeni, da je tožnica, ki je opravljala takšno delo, upravičena do vtoževanega dodatka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku točke I./1. ter točki III. /5. in 6. (odločitev o stroških postopka) izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo obračunati razlike tožničine bruto plače za obdobje od maja 2005 do junija 2006 v znesku 1.179,78 EUR z odvodom davkov in prispevkov pristojnim organizacijam in izplačilom neto zneska tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (iz naslova razlik v plači) je zavrnilo (točka I./1. izreka). Naložilo ji je tudi obračun in po odvodu davka plačilo tožničinega regresa za letni dopust za leto 2005 v bruto znesku 402,55 EUR in za leto 2006 v bruto znesku 310,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (iz tega naslova) pa zavrnilo (točka I./2. izreka). Razsodilo je tudi, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti terenski dodatek za čas od maja 2005 do junija 2006 v skupnem znesku 805,53 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je delno zavrnilo (točka I./3. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za povrnitev materialnih stroškov v znesku 125,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II./4. izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.036,21 EUR ter na račun sodišča povrniti stroške sodnih taks v višini 65,68 EUR oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude 8 dnevnega paricijskega roka (točka III./5. in 6. izreka).

Zoper ugodilni del (to je I. in III. točko izreka) te sodbe se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka, predlaga njeno spremembo s stroškovno posledico, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači, nima razlogov, ni navedena pravna podlaga niti dokazna ocena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti (očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Meni, da sta Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/1991 s spremembami) ter na njegovi podlagi sklenjena posebna pogodba o zaposlitvi pravna podlaga za odločitev v konkretni zadevi. Omenjeni zakon je lex specialis v razmerju do Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 15/1994 s spremembami). Ponovno poudarja, da je bil pri toženi stranki izveden nadzor nad izvajanjem programa javnih del ter namensko porabo proračunskih sredstev, pri čemer nepravilnosti niso bile ugotovljene. Glede na povedano meni, da tožnica ni upravičena do nobenega vtoževanega prejemka. Zaradi materialnopravno zmotne odločitve sodišča je napačna tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer dodaja, da ji je kot državnemu organu nepravilno naložena v plačilo sodna taksa za sodbo (oprostitev po 10. členu Zakona o sodnih taksah).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da odločitve glede razlik v plači (prvi odstavek točke I./1. izreka izpodbijane sodbe) ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče tožnici prisodilo dodatek na podlagi 76. člena KP dejavnosti (0,15 izhodiščne plače), pri čemer ni obrazloženo, kako je sodišče obračunalo prisojene zneske v izreku. V izreku pa so prisojeni zneski v vtoževani višini vseh treh dodatkov iz naslova posebnih obremenitev pri delu. Tožnica namreč s tem v zvezi vtožuje razliko v plači za mesec junij 2005 in neizplačane dodatke za obdobje od maja 2005 do junija 2006, ki obsegajo 1. dodatek za delovno uspešnost, 2. dodatek za posebne obremenitve pri delu in 3. dodatek za posebne pogoje dela, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa, pri čemer dodatek št. 2 - za posebne obremenitve pri delu vključuje dodatke iz 3 različnih naslovov: delo na terenu (76. člen KP dejavnosti), delo s psihično motenimi osebami (78. člen KP dejavnosti) in za izvajanje pomoči na domu (89.c KP dejavnosti).

Glede slednjih dveh sodišče ni utemeljilo niti ugoditve niti zavrnitve tožbenega zahtevka, iz izreka pa tudi ni razvidno, kaj prisojeni zneski predstavljajo. Tudi dejanskega stanja glede vtoževanih dodatkov iz naslova posebnih obremenitev pri delu sodišče v sodbi ni ugotavljalo, čeprav so v KP dejavnosti za vsak dodatek posebej predpisani pogoji za njegovo upravičenost. Ker ni jasno, na kakšni podlagi in kako je prvostopno sodišče prisodilo razlike v plači, sodbe v prvem odstavku I./1. točke izreka ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP s sklepom razveljavilo prvi odstavek I./1. točke izreka izpodbijane sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnosti mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka izpodbijane sodbe v prvem odstavku I./1. točke izreka pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, zato gre za nepravilnost, ki se je ne da odpraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, kot to predvideva 30. člen ZDSS-1. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju ugotovljeno nepravilnost odpravilo in se opredelilo do podlage in višine prisojenega zneska razlik v plači glede na določbe KP dejavnosti v zvezi z dodatki za posebne obremenitve pri delu.

Pri tem je potrebno dodati, da se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica na podlagi sklenjene posebne pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2005 v juniju 2005 upravičena do izhodiščne plače za VI. tarifni razred, saj je bila drugačna pogodba o zaposlitvi (za V. tarifni razred) sklenjena šele 7. 7. 2005. Ker je znesek iz tega naslova prisojen v skupnem znesku z ostalimi dodatki pri razliki plače za mesec junij 2005, je pritožbeno sodišče v izogib nejasnostim razveljavilo tudi ta del, sodišče prve stopnje pa bo v ponovnem sojenju odločalo skupaj o vseh razlikah v plači (tako iz naslova tarifnega razreda kot dodatkov). Na podlagi četrtega odstavka 6. člena posebne pogodbe o zaposlitvi pa je tožnica upravičena tudi do dodatkov za posebne obremenitve pri delu. Tožena stranka sicer utemeljeno navaja, da je ZZZPB lex specialis v razmerju do ZDR in KP dejavnosti. Toda tožena stranka se je s posebno pogodbo o zaposlitvi zavezala tožnici dati več pravic, kot jih brezposelnim osebam v programu javnih del zagotavlja ZZZPB, zato je dolžna to svojo zavezo tudi izpolniti. Zakon namreč določa minimum pravic, ki tem osebam gredo, kar pa ne pomeni, da se posamezen izvajalec javnih del ne more zavezati izplačati več, kot je določeno z zakonom.

ZZZPB v 53. členu določa, da se za brezposelne osebe, ki so vključene v javna dela na podlagi posebne pogodbe o zaposlitvi, ki jo sklepajo z izvajalcem javnih del, uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih, ki urejajo delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, varnost in zdravje pri delu ter posebno varstvo delavcev. Tožnici torej pripada tudi pravica do minimalnega letnega dopusta, s tem pa tudi pravica do regresa. Pravica do regresa je pravica akcesorne narave, saj je vezana le na pravico do dopusta. Po določbi 131. člena ZDR je namreč delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, regres za letni dopust. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse pritožbenega sodišča (npr. zadeve opr. št. Pdp 343/2008 in Pdp 359/2006).

V določbah ZZZPB ni izrecno navedeno, da bi imela brezposelna oseba, vključena v javna dela, tudi pravico do povračila stroškov v zvezi z delom, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem dela na terenu, to je takrat, kadar je tak delavec napoten na delo izven sedeža zavoda in svojega stalnega prebivališča. Daje pa ji pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo in stroškov prehrane (četrti odstavek 53. člena ZZZPB). Ker pa gre za razmerje podobno delovnemu razmerju, je po stališču pritožbenega sodišča tudi za te primere potrebno smiselno uporabiti določbe zakona oz. kolektivnih pogodb o povračilu stroškov v zvezi s terenskim delom in službenimi potovanji. Podobno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 233/2004. Terenski dodatek je namreč po svoji vsebini povračilo stroškov, ki nastanejo pri terenskem delu. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica terensko delo opravljala, so ji stroški v zvezi s tem nastajali, zaradi česar je upravičena do izplačila terenskega dodatka.

Pritožbeno sodišče je torej s sklepom razveljavilo prvi odstavek I./1. točke izreka izpodbijane sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je ob odsotnosti utemeljenih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni sklep (III. točka izreka), sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi odločalo o vseh stroških postopka skupaj. Pri tem je potrebno dodati, da tožena stranka zmotno meni, da je državni organ in s tem upravičena do oprostitve plačila sodnih taks. Na podlagi 49. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami) se namreč center za socialno delo ustanovi kot javni socialno varstveni zavod, torej kot samostojna pravna oseba in ne kot državni organ.

V skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 je pritožbeno sodišče odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu glede potrditve izpodbijanega dela sodbe dopusti revizijo. Ker gre za denarne zahtevke, ki ne presegajo revizijskega minimuma po določbah ZPP (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.