Jedro

Upravičeni predlagatelj po ZVEtL je lahko le tisti, ki mu le ZVEtL kot specialni predpis (ne pa tudi SPZ), omogoča vzpostavitev etažne lastnine. Tisti, ki ima možnost vzpostaviti etažno lastnino na podlagi SPZ, pa čeprav izkazuje upravičenje do lastninske pravice na posameznem delu stavbe, nima legitimacije za vložitev predloga za ugotovitev etažne lastnine po ZVEtL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlagateljičin predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi z naslovom S., parc. št. 23/3 k.o. X. 2. Proti takšni odločitvi je predlagateljica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit in tudi v nasprotju z Ustavo RS. Navaja, da je bila solastnina med prvotnima solastnikoma O. F. in O. M. razdružena že na podlagi sodne poravnave. Tej sta sledili še darilna pogodba in prodajna pogodba, ki sta temeljili na sodni poravnavi. Udeleženki uporabljata nepremičnino že 30 let, tako kot je vpisana v navedenih listinah. Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu II Ips 265/2012, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, uporabilo zgodovinsko razlago Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL). Šele kasneje se je namreč v sodni praksi pokazalo, da je mogoče ZVEtL uporabiti tudi v primerih, ki ob uveljavitvi zakona niso bili predvideni. Gre tudi za vse tiste primere, v katerih je bil predmet pogodbe posamezni del stavbe, v zemljiško knjigo pa se je vpisala solastnina. Solastninski deleži le redko ustrezajo dejanskemu predmetu pogodbe. Zaradi 25. člena ZVEtL poenostavljene rešitve, ki jih vsebuje, ne morejo biti v škodo pravni varnosti. Stališče, da solastnik ne more vložiti predloga za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL, je v nasprotju z drugim členom ZVEtL. Navaja še, da iz 3. člena ZVEtL ne izhaja, da tisti, ki je vknjižen kot solastnik, ne more biti pridobitelj posameznega dela stavbe. Dejstvo, da so pridobitelji posameznih delov stavbe vknjiženi v zemljiški knjigi kot solastniki, jim ne jemlje pravice, da se jim omogoči vknjižba etažne lastnine po določbah ZVEtL. ZVEtL jim namreč zagotavlja, da bo pridobitelj prejel v last točno tisti posamezni del, ki je opisan v pogodbi oziroma drugi listini o pravnem poslu, v postopku razdružitve solastnine pa takšnega zagotovila ni. Zaključuje, da omenjeni sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2012 ne daje odgovora na vprašanja, zastavljena v pritožbi, saj se ni dotaknil razlike med solastnino in med že razdruženo, vendar neevidentirano solastnino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Od uveljavitve ZVEtL (Uradni list RS, št. 45/2008, 59/2011) v sodni praksi ni problematično vprašanje aktivne legitimacije predlagatelja, ki je v zemljiško knjigo vpisan kot solastnik nepremičnine (parcele in stavbe na njej). Tak predlagatelj nima aktivne legitimacije za vložitev predloga po ZVEtL, saj ima kot solastnik na razpolago klasičen nepravdni postopek za delitev solastnine po ZNP, pri tem pa je ustanovitev etažne lastnine ena od zakonskih mogočih oblik delitve solastnine. Sporno je bilo vprašanje, ali ima aktivno legitimacijo tudi predlagatelj, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik nepremičnine, a izkazuje upravičenje do pridobitve posameznega dela stavbe. Sodna praksa ga je reševala različno. Poenotila jo je odločba Vrhovnega sodišča II Ips 265/2012, v kateri je zavzeto stališče, da sta Stvarnopravni zakonik (SPZ) in ZVEtL med seboj v razmerju splošnega in posebnega predpisa, zato je upravičeni predlagatelj po ZVEtL lahko le tisti, ki mu le ZVEtL kot specialni predpis (ne pa tudi SPZ), omogoča vzpostavitev etažne lastnine. Tisti, ki ima možnost vzpostaviti etažno lastnino na podlagi SPZ, pa čeprav izkazuje upravičenje do lastninske pravice na posameznem delu stavbe, nima legitimacije za vložitev predloga za ugotovitev etažne lastnine po ZVEtL. Prav za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni upravičena za vložitev predloga za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL (14. člen v zvezi s 3. členom ZVEtL). Če predlog vloži neupravičena oseba, ga sodišče v skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o nepravnem postopku (ZNP) v zvezi s 13. členom ZVEtL zavrže. 5. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da med udeležencema že teče nepravdni postopek zaradi delitve solastnine (N 503/2005). Delitev solastnine, ki omogoča tudi pretvorbo v etažno lastnino, je že po naravi možna le kot dokončna odločitev oziroma postane tudi materialnopravno pravnomočna. To pa pomeni, da predstavlja obstoj nepravdnega postopka za delitev solastnine, ki se je začel na predlog enega od udeležencev po določbah SPZ, oviro za tek (novega) postopka (1), kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Takšnega zaključka prvostopenjskega sodišča, pa pritožnica v svojih pritožbenih trditvah tudi ne izpodbija.

6. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP v zvezi s 13. členom ZVEtL.

(1) Prim. tretji odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP v zvezi s 13. členom ZVEtL.