Jedro

Po določbi petega odstavka 88. člena KZ-1 in po uveljavljeni sodni praksi je odprti kazenski postopek ter dejstvo, da tožeča stranka škode oškodovancem ni povrnila, zadosten razlog za zavrnitev prošnje za pogojni odpust, ne glede na to, da pri tožeči stranki ni bila zaznana disciplinska in varnostna problematika, da upošteva navodila hišnega reda ter da ima do zaposlenih in do soobsojencev primeren odnos.

Izrek

I. Tožba z dne 23. 10. 2016, zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, št. 720-616/2014/27 z dne 6. 6. 2016, se zavrže. II. Tožba z dne 23. 9. 2016, zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, št. 720-616/2014/27 z dne 6. 6. 2016, se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka A.A. je pri tem sodišču dne 27. 9. 2016 vložila tožbo zoper v izreku navedeno odločbo Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust (v nadaljevanju tožena stranka), ki se vodi pod opr. št. III U 320/2016. Dne 25. 10. 2016 je sodišče prejelo še nepopolno tožbo tožeče stranke z dne 23. 10. 2016 zoper isto izpodbijano odločbo tožene stranke, h kateri pa je tožeča stranka priložila odločbo tožene stranke št. 720-616/2015/30 z dne 22. 9. 2016. Drugo prejeta tožba se je pri tem sodišču vpisala pod opr. št. III U 355/2016. Na poziv sodišča, ali z drugo tožbo vlaga tožbo zoper priloženo odločbo tožene stranke z dne 22. 9. 2016, je tožeča stranka odgovorila, da tožbe zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 9. 2016 ne vlaga, temveč da se tožba nanaša na izpodbijano odločbo tožene stranke št. 720-616/2014/27 z dne 6. 6. 2016. Glede na to, da sta se torej obe tožbi nanašali na isto izpodbijano odločbo, je sodišče s sklepom z dne 28. 11. 2016 upravna spora, ki sta se vodila pod opr. št. III U 320/2016 in opr. št. III U 355/2016, združilo v skupno obravnavo in odločanje pod opr. št. III U 320/2016. K točki I izreka:

2. Tožeča stranka je dne 20. 9. 2016 zoper izpodbijano odločbo tožene stranke št. 270-616/2014/27 z dne 6. 6. 2016 vložila tožbo, dne 25. 10. 2016 pa je sodišče prejelo še, sicer nepopolno, tožbo z dne 23. 10. 2016 zoper isto izpodbijano odločbo. Drugo vložena tožba je tožba iste stranke v isti zadevi, v kateri je postopek že v teku.

3. Sodišče je tožbo z dne 23. 10. 2016, ki jo je prejelo dne 25. 10. 2016, zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. Na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (to je Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kolikor ta zakon ne določa drugače. Na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZPP se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi subjekti. Če se ta pravda začne, sodišče tožbo zavrže. Na podlagi četrtega odstavka 189. člena ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti ali ne teče morda med istima strankama druga pravdo o istem zahtevku.

5. Iz podatkov spisa opr. št. III U 320/2016, je razvidno, da je bila prva tožba, ki jo je zoper izpodbijano odločbo vložila tožeča stranka, toženi stranki vročena dne 26. 10. 2016. Tega dne je nastopila visečnost pravde, oziroma listispendenca. Posledica tega je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda v isti zadevi. Listispendenca je procesna predpostavka od katere je odvisna dopustnost tožbe. Sodišče je zato, ob uporabi določb 189. člena ZPP v zvezi z 22. člena ZUS-1, tožbo tožeče stranke z dne 23. 10. 2016 zavrglo.

K točki II izreka:

6. Z odločbo, izpodbijano s tožbo z dne 23. 9. 2016, je tožena stranka odločila, da se tožeča stranka, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. III Ks 2278/2010 z dne 13. 2. 2015 zaradi storjenih kaznivih dejanj obsodilo na kazen dveh let in devet mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožeča stranka nastopila prestajanje kazni zapora dne 22. 2. 2014 v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper (v nadaljevanju Zavod), kazen pa bi se ji iztekla dne 23. 11. 2016. V dokaznem postopku je tožena stranka pregledala prošnjo tožeče stranke, poročilo Zavoda z dne 16. 5. 2016 ter zapisnik tožene stranke št. 720-616/2014/26 z dne 6. 6. 2016. Iz poročila Zavoda izhaja, da je bila tožeča stranka s sodbo, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani, opr. št. II Ks 2278/2010 z dne 13. 2. 2015, obsojena na kazen dveh let in devet mesecev zapora. Tožeča stranka je bila pred tem že večkrat obsojena na pogojno zaporno kazen, in sicer zaradi kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po členu 224/1 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ, tudi KZ-1 in KZ-B), poslovne goljufije po členu 234a/1 KZ, goljufije po členu 217/1 KZ, ogrožanja varnosti po členu 135/1 KZ-1, poskusa samovoljnosti po členu 310/4 in 2 KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 in ponarejanja listin po členu 265/1 KZ, z varstvenim nadzorom. Izrečene pogojne kazni na tožečo stranko niso vplivale v tolikšni meri, da kaznivih dejanj ne bi ponavljala, saj je kljub temu nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zavod je dne 10. 12. 2015 prejel poziv tožeči stranki za nastop kazni enega leta zapora, ki jo bo prestajala v ZPKZ Ljubljana. Tožeča stranka je sicer predlagala združitev te kazni s kaznijo, ki jo že prestaja, vendar odgovora še ni prejela. Po uradno prejetih podatkih je zoper tožečo stranko pri Okrajnem sodišču v Kamniku vložen še obtožni predlog opr. št. II K 3263/1 zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1B in kaznivega dejanja zatajitve po členu 208/1 KZ-1B. Tožečo stranko so dne 20. 2. 2014 na prestajanje kazni zapora s prostosti privedli policisti Policijske postaje Domžale. Po tem, ko tožena stranka povzame potek tožnikovega prestajanja kazni, zaključi, da kljub temu, da disciplinske varnostne problematike pri tožeči stranki ni zaznati, glede na njeno predkaznovanost, prejeti poziv za nastop kazni, vloženi obtožni predlog zaradi suma storitve kaznivih dejanj goljufije in zatajitve ter glede na to, da oškodovancem še ni v celoti povrnila škode, pogojnega odpusta ne predlaga.

7. V zvezi z izpolnjevanjem formalnega pogoja za pogojni odpust je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ta pogoj izpolnjuje, saj je že prestala polovico kazni. V okviru ocene glede izpolnjenih materialnih pogojev pa je ocenjevala ali lahko utemeljeno pričakuje, da tožeča stranka na prostosti kaznivih dejanj ne bo ponavljala. Tožeča stranka ima sicer od novembra 2015 dalje podeljene zunajzavodske ugodnosti. Glede na njeno povratništvo, odprt kazenski postopek in neprimeren odnos tožeče stranke do oškodovanca pa še ni mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo ponavljala. Zato je prošnjo tožeče stranke za pogojni odpust s prestajanja kazni zavrnila.

8. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je Zavod pristojni komisiji posredoval poročilo, v katerem je navedel popolno sliko njenega odnosa v Zavodu in tudi navedel, da spoštuje vse zahteve, da dela kvalitetno in samostojno ter da se točno vrača iz prostih izhodov, skratka, da je njeno vedenje tako, kot mora biti. V istem poročilu pa je navedeno, da ni izplačala škode, določene po sodbah. Glede na to, da ni na prostosti, se sprašuje, kako bi lahko škodo poplačala. Dejstvo je, da je njen edini zaslužek nagrada za delo v Zavodu, s katero mora pokriti stroške stikov z družino, ki jo obiskuje, poleg tega pa mora plačati znesek, ki ga je določil Zavod. Tožena stranka bi navedeno morala upoštevati. Sklepanje tožene stranke, da ni moč pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljala, nima pravne osnove. Okoliščine so se od storitve kaznivega dejanja spremenile. Pri tem misli na časovno oddaljenost, svojo urejenost, kar izhaja iz poročila Zavoda, novo družino z dvoletnim otrokom, z urejeno socialno sliko in stanovanjem, kar so razlogi, ki vsekakor potrjujejo njeno osebnostno in družinsko stabilnost. Tožena stranka bi ji morala, glede na to, da spoštuje določila Zavoda, omogočiti čimprejšnji pogojni odpust, da bi lahko poplačala dolgove, ki jih je določilo sodišče. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa, da se jo pogojno odpusti s prestajanja kazni.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi. Dodatno navaja, da tožeča stranka ni izkazala ustrezne kritičnosti do storjenih kaznivih dejanj. V času prestajanja kazni je bila obsojena v novi kazenski zadevi, v kateri ji je bila prav tako izrečena zaporna kazen, zoper tožečo stranko pa teče še postopek pred Okrajnim sodiščem v Kamniku zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije in kaznivega dejanja zatajitve, kar vse kaže, da še ni mogoče postaviti pozitivne prognoze glede njene ponovitvene nevarnosti.

10. Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke in ponavlja, da razlogovanje tožene stranke glede njene ponovitvene nevarnosti in kritičnosti do storjenih kaznivih dejanj, ni utemeljeno.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po 88. členu KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestajal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (prvi odstavek). Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1). Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). O pogojnem odpustu odloča komisija (105. člen ZIKS). Odločbe o pogojnem odpustu se izdajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.

13. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je v času izdaje izpodbijane odločbe pred Okrajnim sodišče v Kamniku zoper tožečo stranko tekel kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1B in kaznivega dejanja zatajitve po členu 208/1 KZ-1B. Iz predloga Zavoda k prošnji za pogojni odpust izhaja, da pogojnega odpusta ne predlagajo zato, ker je bila tožeča stranka pred izrekom nepogojne zaporne kazni večkrat pogojno kaznovana (dve pogojni kazni sta bili preklicani), ker zoper njo teče kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in ker oškodovancem povzročene škode še ni povrnila v celoti.

14. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, da so zatrjevani razlogi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka ter s tem v zvezi zatrjevane kršitve, utemeljene z okoliščinami, na katere se sklicuje. Glede na zakonske določbe, pogojni odpust ni pravica obsojenca temveč privilegij, ki ga je deležen tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Kot je bilo že navedeno, je v petem odstavku 88. člena KZ kot eden izmed kriterijev za odločanje o primernosti pogojnega odpusta obsojenca določen tudi morebitni kazenski postopek, ki teče zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora. Iz zapisnika Komisije za pogojni odpust izhaja, da je bila tožeča stranka na seji Komisije prisotna in na poročila Zavoda ni podala dodatnih pojasnil oziroma ugovorov. Ob upoštevanju navedenega zakonskega določila, torej za odločitev v zadev zadostuje že ugotovitev, da je zoper tožečo stranko odprt kazenski postopek, ki teče zaradi kaznivega dejanja, storjenega pred nastopom kazni. Po določbi petega odstavka 88. člena KZ-1 in po uveljavljeni sodni praksi (primeroma, sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1513/2011, št. I U 1173/2012 in druge), je odprti kazenski postopek ter dejstvo, da tožeča stranka škode oškodovancem ni povrnila, zadosten razlog za zavrnitev prošnje za pogojni odpust, ne glede na to, da pri tožeči stranki ni bila zaznana disciplinska in varnostna problematika, da upošteva navodila hišnega reda ter da ima do zaposlenih in do soobsojencev primeren odnos. Ta dejstva pa so privedla do tega, da so pri tožeči stranki v mesecu novembru 2015 pričeli s postopnim sproščanjem zunajzavodskih ugodnosti, tekom prestajanja zaporne kazni pa je bila iz prvotno zaprtnega oddelka premeščena v svobodnejši režim polodprtega oddelka ter končno na odprti oddelek Zavoda, kjer kazen še vedno prestaja.

15. Glede na navedeno, je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabila materialno pravo. V okviru odločanja po prostem preudarku, je po presoji sodišča tožena stranka izhajala iz okoliščin, ki jih je v pravilno vodenem postopku pravilno ugotovila in v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi pojasnila. Sodišče zato odločitvi, kot pravilni in zakoniti, pritrjuje. Kolikor se tožeča stranka sklicuje na dvojna merila tožene stranke, pa obstajajo njene navedbe na ravni neizkazanih trditev in jih sodišče že iz tega razloga ni moglo upoštevati.

16. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.