Jedro

Kdaj je podana očitna kršitev materialnega zakona, je odvisno od okoliščine posameznega primera.

Inšpekcijska odločba, katere (delno) razveljavitev zahteva tožnik po nadzorstveni pravici, je bila izdana na podlagi ugotovitve inšpektorja, da je tožnikovo kmetijsko zemljišče na več delih degradirano in je na njem ovirana rast rastlin ter se ne uporablja izključno za kmetijsko proizvodnjo, saj se delno uporablja za hrambo živinske krme, na več mestih pa je tudi zasuto in utrjeno s tamponom iz lomljenca, s čimer sta kršena 4. in 7. člen ZKZ. Glede na navedeno je na ugotovljeno dejansko stanje toženka vezana in tožnik v predmetnem postopku ne more več zatrjevati, da je bilo nepravilno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za razveljavitev odločbe kmetijskega inšpektorja Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje, Območne enote Koper, št. 0611-1370/2014-4 z dne 25. 4. 2014, po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi navaja, da tožnica izpodbija navedeno odločbo v 2. in 3. alineji prvega odstavka v delu, ki se nanaša na odstranitev tampona iz lomljenca in na odstranitev okroglih bal ter vlaga predlog na podlagi drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaradi očitne kršitve materialnega predpisa, in sicer 4. in 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 71/11 in naslednji, v nadaljevanju ZKZ). Toženka ugotavlja, da tožnik z ničemer ne izkazuje zatrjevanega dejstva, da je bil z navedeno odločbo očitno prekršen materialni predpis. Zgolj pojasnjuje razloge oziroma okoliščine, ki naj bi opravičevali objektivno nepravilno ravnanje, kar pa ne more vplivati na v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno dejstvo, da tako ravnanje pomeni kršitev 4. in 7. člena ZKZ. Mnenje kmetijske svetovalne službe, ki ga tožnik prilaga kot dokaz, pa vsebuje le dejstva, ki pojasnjujejo, zakaj je tožnik ravnal tako, kot je, ne utemeljuje pa trditve, da naj bi ne šlo za kršitve določb ZKZ. Mnenje navaja, da je tožnik primoran krmo skladiščiti na prostem, ker na kmetiji ni dovolj pokritih skladiščnih kapacitet, da je predmetna lokacija zaradi večkratnega poplavljanja Planinskega polja najprimernejša, da je dovoz utrjen zaradi dostopnosti v vseh vremenskih pogojih, omenja pa tudi verjetnost škode, ki bi jo povzročili glodavci, divjad in zveri.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženki predložila mnenje Kmetijske svetovalne službe, po katerem so bili posegi na omenjenem zemljišču utemeljeni in edini možni in racionalni. Meni, da toženka ni obrazložila, zakaj meni, da gre za objektivno nepravilno ravnanje in zakaj okoliščine, ki jih je navedel tožnik, na to ne morejo imeti vpliva. Zatrjuje, da gre za očitno kršitev materialnega predpisa, saj je z utrditvijo poti iz lomljenca in skladiščenjem lesenih bal na spornih zemljiščih ravnal kot dober gospodar, zato ne gre za kršitev 1. alineje prvega odstavka 7. člena ZKZ. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve toženki v ponovno obravnavanje ter povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V zadevi je sporna zavrnitev tožnikovega predloga za razveljavitev navedene odločbe (dela) kmetijskega inšpektorja po nadzorstveni pravici.

6. Odločbo, ki je bila v upravnem postopku izdana in vročena, je mogoče razveljaviti po nadzorstveni pravici samo, če je bil z njo očitno kršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP). Če ni očitne kršitve materialnega predpisa, ni razloga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Kršitev materialnega zakona se presoja glede na materialni zakon, ki se je uporabil oziroma bi se moral uporabiti na pravno razmerje ob izdaji odločbe, in po dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku do izdaje odločbe. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega zakona.

7. Kdaj je podana očitna kršitev materialnega zakona, je odvisno od okoliščine posameznega primera.

8. Rabo kmetijskih zemljišč, njihovo varstvo in upravljanje ureja ZKZ. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča mora kmetijsko zemljišče uporabljati kot dober gospodar (prva alineja prvega odstavka 7. člena ZKZ). V drugem odstavku 7. člena ZKZ pa je določeno, da kmetijski inšpektor, če ugotovi, da obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s prvim odstavkom tega člena, naloži obdelovalcu izvedbo primernih ukrepov. Po 107. členu citiranega zakona pa so med pristojnostmi kmetijskega inšpektorja tudi, da sme prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in prepovedati onesnaževanje oziroma degradiranje kmetijskih zemljišč pri njihovi rabi in vzpostavitev v prejšnje stanje na stroške povzročitelja onesnaževanja oziroma degradiranja.

9. Inšpekcijska odločba, katere (delno) razveljavitev zahteva tožnik po nadzorstveni pravici, je bila izdana na podlagi ugotovitve inšpektorja, da je tožnikovo kmetijsko zemljišče na več delih degradirano in je na njem ovirana rast rastlin ter se ne uporablja izključno za kmetijsko proizvodnjo, saj se delno uporablja za hrambo živinske krme, na več mestih pa je tudi zasuto in utrjeno s tamponom iz lomljenca, s čimer sta kršena 4. in 7. člen ZKZ. Glede na navedeno je na ugotovljeno dejansko stanje toženka vezana in tožnik v predmetnem postopku ne more več zatrjevati, da je bilo nepravilno ugotovljeno.

10. Tudi po presoji sodišča tožnik v predlogu ni pojasnil, kako naj bi inšpektor glede na materialni zakon, ki se je uporabil ob izdaji odločbe in po dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku do izdaje odločbe, z navedeno odločbo očitno kršil materialni zakon, kar je, kot rečeno, pogoj za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

11. Zgolj navajanje dejanskih okoliščin, ki naj bi opravičevale njegovo objektivno nepravilno ravnanje in razlogov, zaradi katerih je izrečen ukrep neracionalen, kar tožnik dokazuje z mnenjem Kmetijske svetovalne službe, pa glede na navedeno ne more biti razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Z njim tožnik tudi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, in sicer ugotovitev inšpektorja, da zemljišča ni obdeloval kot dober gospodar. Kot rečeno, pa zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici.

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.