Jedro

Tožnik bi namreč moral dokazati, da je hčeri prepovedal uporabo stanovanja (preklical prekarij), da je torej pravna podlaga njene uporabe stanovanja odpadla. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve pridejo v poštev, kadar ni pravne podlage za neko korist, oziroma kadar je pravne podlage za to korist kasneje odpadla. Prvostopno sodišče pa je tudi pravilno uporabilo pravila o neupravičeni obogatitvi, ki na eni strani predpostavljajo prikrajšanje lastnika, na drugi pa obogatitev uporabnika stvari. Prikrajšanje in obogatitev morata biti v vzročni zvezi. Iz razlogov sodbe, ki jih pritožbeno sodišče povzema kot pravilne, izhaja, da je tožnik ves čas spornega obdobja koristil stanovanje in zato pri uporabi svojega solastnega dela nepremičnine ni bil prikrajšan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v P. je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine, ker tožnik ni dokazal, da je bil kakorkoli prikrajšan.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je sodba napačna, razlogi nimajo ustrezne obrazložitve, oziroma so si med seboj v nasprotju in nerazumljivi. Iz dokaznega postopka ni bilo ugotoviti, da je tožnik dovolil toženki brezplačno bivati in uporabljati njegov solastni del stanovanja. Zato ni pomembno, ali je tožnik stanovanje koristil ali ne. Toženka je bila okoriščena, zahtevku po višini pa ni oporekala. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ali pa spremeni in zahtevku ugodi v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja naslednje dejansko stanje (med strankama te ugotovitve niso sporne): toženka je polnoletna in preskrbljena hči tožnika, v stanovanju, katerega solastnik do ene polovice je bil v spornem obdobju tožnik, je toženka živela že od rojstva, skupaj z mamo, drugo solastnico stanovanja. Ob takem dejanskem stanju bi tožnik moral dokazati, da je pravna podlaga za bivanje toženke v stanovanju odpadla. Zgolj okoliščina, da otrok postane polnoleten (in preskrbljen) namreč ne pomeni avtomatično, da nima več pravice bivati v stanovanju, posebej še, ker je toženka postala polnoletna že leta 1989, do razveze med tožnikom in J. H. pa je prišlo šele leta 1998. Ker ni sporno, da je v času pred spornim obdobjem obstajala pravna podlaga za uporabo stanovanja (po polnoletnosti toženke najmanj t.i. prekarij oziroma uporaba do preklica), vprašanje, ali je tožnik dovolil toženki bivati v stanovanju, v tej zadevi ni odločilno (kot to napačno trdi pritožnik). Tožnik bi namreč moral dokazati, da je hčeri prepovedal uporabo stanovanja (preklical prekarij), da je torej pravna podlaga njene uporabe stanovanja odpadla. 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej pravdi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, namreč spada v poglavje o neupravičeni obogatitvi, kar pomeni, da je treba uporabiti tudi splošno pravilo iz 210. člena ZOR. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve pridejo v poštev, kadar ni pravne podlage za neko korist, oziroma kadar je pravna podlaga za to korist kasneje odpadla. V obravnavanem primeru pa tožnik tega ni dokazal. Še več, kot izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v prvostopni sodbi, je tožnik v dopisu z dne 3.8.1998 (torej sredi spornega obdobja) J. H. sporočil, naj njegove račune plačuje toženka. To pa gotovo ne pomeni, da je toženki prepovedal uporabo stanovanja. Ker tožnik ni dokazal, da je toženka stanovanje uporabljala brez pravne podlage, je njegov zahtevek neutemeljen in zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Prvostopno sodišče pa je tudi pravilno uporabilo pravila o neupravičeni obogatitvi, ki na eni strani predpostavljajo prikrajšanje lastnika, na drugi pa obogatitev uporabnika stvari. Prikrajšanje in obogatitev morata biti v vzročni zvezi. Iz razlogov sodbe, ki jih pritožbeno sodišče povzema kot pravilne, izhaja, da je tožnik ves čas spornega obdobja koristil stanovanje in zato pri uporabi svojega solastnega dela nepremičnine ni bil prikrajšan. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrdili sodbo sodišče prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.